Kje se rodi in umre potovanje? Rodi se najprej v sanjah, kot drobna iskrena želja po novih obzorjih in novih doživetjih, ki se je niti zavedaš ne, a lepega dne iz sanj preskoči v misli. Tam se premetava, kleše, oblikuje, zori, dokler ne dočaka tistega velikega trenutka, ko zgoščene misli dosežejo kritično maso in odločitev pade – gremo! Sledijo dolgi in naporni dnevi priprav, da se vsa kolesca velikega stroja potovanja nazadnje le namazano in usklajeno vrtijo v isto smer. Nato potuješ, vpijaš, doživljaš, se boriš, občuduješ, kričiš, preklinjaš, moliš, trpiš, se smeješ, veseliš, čudiš in živiš. Predvsem živiš na polno. Celo vesolje se razširi le na potovanje, le nate. A ko se pot obrne nazaj proti svojemu izhodišču, ko neke deževne noči izklopiš radio in GPS in utrujen ležeš v domačo posteljo, ki je naenkrat tako hladna in tuja, to še ni popoln konec avanture. Ostane ti še premlevanje vtisov, zbiranje najlepših, najboljših, najhujših in najzabavnejših, najglobljih. In nekega dne, ko te najgloblje vtise deliš z drugimi, ki niso bili tvoji sopotniki, ko se končajo besede, takrat je tudi potovanja konec. Čisto pravi konec, ki naredi prostor novim sanjam.
Mavretanija? Le kako in zakaj? Kot vedno se najprej začne z idejo, ki zori v glavi, sprva počasi, nato pa vedno hitreje in hitreje, dokler ne pride čas, da se prikaže na plan. Tako se je skoraj slabo leto po mislih sukala ideja o prvomajskem potovanju po Maroku, brez točno določenih ciljev in pričakovanj. Potem pa je letošnjega januarja to idejo začinila še Mavretanija, in kritična masa je bila zbrana. Tri mesece napornih priprav avtomobilov in motivacijskih treningov za udeležence, nato pa trije tedni črne celine. Zdaj, po dodatnih 9.000 afriških kilometrih, po obilici novih doživetij, lahkih in težkih, po premaganih neštetih težavicah, po srečanju nemalo odbitkov, pa prihaja čas, da še pod eno afriško avanturo potegnem črto.
Grob prerez – z ladjo iz italijanske Genove do maroškega Tangerja, hiter transfer preko Maroka in Zahodne Sahare do mavretanske meje, potem pa Nouadhibou, park Banc d’Arguin, vožnja po plaži proti Nouakchottu, od Nouakchotta dolg skok do oaze Terjit pri Atarju, potem pa zaspani Chinguetti, obisk Guelb er Richata in hiter ogled Ouadana ter vrnitev proti Nouadibouju po petstokilometerski pisti ob edini mavretanski železnici, po kateri vozijo najdaljši vlaki na svetu. Vmes še obisk Ben Amire, drugega največjega svetovnega monolita, ki je precej manj oblegan od znamenitega avstralskega Uluru, dan okrevanja zaradi trebušnih nemirov v Nouadhibouju, in spet smo bili v Zahodni Sahari, ki smo jo prevozili na dušek, zgolj s postanki za iskanje nafte, in se ustavili šele na atlantski obali v mestecu Tamri, nekaj deset kilometrov severno od Agadirja, že globoko v Maroku. Zaključek potovanja je bil precej bolj klasično turističnen, kajti po tistem, ko smo prečkali Visoki Atlas in obiskali nekdaj baje skrivnostno in nedotaknjeno dolino reke Zat, nas je pot vodila v Marrakech, Casablanco, Fes in Assilah, zadnjo noč pred vkrcanjem na ladjo pa smo preživeli v Tangerju.
Spodobi se predstaviti tudi udeležence – LR Discovery 300tdi je postal začasni dom Discocaptaina Martina in Discodancerja Marka, ki pa kljub goreči želji nikjer na afriški celini nista uspela zadovoljiti svojih potreb po obisku pristnega afriškega disko kluba, moj vsega hudega vajeni Nissan pa je prevažal Roka in Ireno, ki sta se po treh letih abstinence končno uspela vrniti v Afriko, ter jasno Polono in mojo malenkost.
Začelo se je povsem običajno, kot da bi šli v Tunizijo, s petkovim nervoznim pakiranjem in povsem nepotrebnim tolčenjem s kladivom po nohtu palca levice, s sobotno jutranjim odhodom v Genovo, urejanjem papirjev in vkrcanjem na ladjo. Grandi Navi Veloci, ladja Excellent, nas je že čakala, in kmalu po prihodu v pristanišče so nas že stlačili nekam globoko v drobovje plovila. Tako hitro je šlo, da se še z Mišotom, ki se je vračal iz Tunizije, nismo uspeli srečati, ampak smo se izljubili le po radiu. 48-urno plovbo do Maroka je prekinil le postanek v Barceloni in urejanje maroških dokumentov. Že prvi večer so se v naših potnih listih svetile nove CIN številke (carte d’identité nationale) – nekakšen maroški EMŠO za tujce. Drugi večer, po nekajurnem raztezanju živcev v prenatrpanem prostoru s katastrofalno slabim zrakom, kjer naj bi sicer bila ladijska diskoteka, pa smo imeli že urejene tudi uvozne dokumente za oba avtomobila. Spletna stran maroške davčne uprave, preko katere sem izpolnjeval in tiskal obrazce za začasen uvoz obeh naših vozil, je bila očitno avtentična. In uporabna.
Po plovbi skozi Gibraltarsko ožino nas je pričakala Afrika. Novo veliko pristanišče Tanger MED, kjer smo pristali, je bilo bolj prazno, in tudi naše izkrcanje z vsemi mejnimi formalnostmi in menjavo evrov v lokalne dirhame je minilo hitro. Sončni zahod nas je dohitel šele na novi avtocesti proti jugu, nočna vožnja je bila zaradi dolgih luči nasproti vozečih vozil naporna, a jutro našega prvega afriškega dne se nam je nasmejalo že južno od Agadirja, več kot 800 kilometrov daleč od Tangerja.
Da smo se nekoliko oddahnili od dolge nočne vožnje, smo zavili k Atlantiku, k Legziri pri Sidi Ifniju. Prvič sem svoje bose noge potopil v valovje Atlantskega oceana, na plaži, polni školjk, in malo manj polni smeti. Tudi piščančji in ribji tajine, ki smo si ga privoščili v obalni restavraciji, je bil dober. Počasi se je v meni začel razvijati občutek, da sem vendarle končno spet v Afriki. Okrepčani in opogumljeni smo nadaljevali pot. V Tan Tanu smo nato policijski kontroli izročili prvi fiche, list z navedenimi vsemi možnimi podatki o ljudeh in vozilih, prvega od nekaj manj kot stotih, ki smo jih razdelili tekom celega potovanja. V Tarfayi, malo pred začetkom Zahodne Sahare, smo prebili noč, pod streho nas je vzel prijazni Ibrahim, ker so bili vsi maloštevilni hoteli v mestecu zasedeni z nekakšno filmsko ekipo, njegov dvanajstletni sin Zaharija pa je bil naš vodič po mestu. Mali je zelo dobro govoril francosko, priskrbel nam je sendviče s hobotnico in na koncu, ko smo že skoraj obupali in se sprijaznili, da pojdemo spat lačni, tudi pečeno kuro in pomfri. Naslednje jutro pa se nam je žal preveč mudilo, da bi mu lahko izpolnili željo in skupaj z njim šli na plažo.
Po prvem Martinovem obcestnem vkopavanju v malo sipinico se je začela dolgotrajna vožnja preko Zahodne Sahare. Dolga cesta preko niča med puščavo in oceanom, bičana z vetrom, nam je pila živce, veselje in moči. Z leve, s puščavske strani, je bilo ozračje sivorumeno, in ta sivina se je prelivala v nekaj podobnega modrini nad oceanom. Sonca je bilo bolj malo, temperature niso bile visoke, dolgčas pa je mezel iz vseh por. Občasne ribiške vasice, ki jih gradijo in naseljujejo Maročani, in redke policijske kontrole so edine razbijale monotonijo. Tudi kilometri niso hoteli nikamor. Občasno smo se ustavili, da smo občudovali obalo oceana, malo fotografirali, in seveda pretegnili noge. V Boujdourju, zadnjem resnem naselju, kjer smo se ustavili, nas je doletelo prvo zaresno policijsko žicanje. Policaja na kontrolni točki sta zatrjevala, da sprejemata vse valute, brez zadržkov, brez provizije. Ne vem, če sta razumela moje razloge, zakaj je to korupcija, in zakaj jima ne mislimo nič plačati, zakaj je to slabo za turistično podobo Maroka, in konec koncev tudi zanju… denarja nista dobila, sta pa odnesla kemični svinčnik in cel kup paprinih blokcev, namenjenih za otroke. Policaja nam nista ravno prirasla k srcu.
Zadnjo noč pred nameravanim prečkanjem mavretanske meje smo prespali v oazi Iraifia, lokalno izgovoreč Žrajfija, dobrih 40 kilometrov oddaljeni od ceste. Nekdaj je bila to osamljena romantična oaza z vročimi vrelci. Voda v glavnem bazenu ima več kot 40 stopinj Celzija in grozno smrdi po gnilih jajcih. Do oaze si moral nekoč, sodeč po pripovedih offroadarskih kameradov, nadvse previdno voziti po ruti preko minskih polj. Pričakujoč to avanturo sem bil nemalo razočaran, ko sem videl, da se do Iraifije zdaj gradi nova asfaltna cesta, da je okoli oaze cel kup zgradb in namakanih polj, oazo samo pa je okupirala firma Geoatlas in v njej pustila svojega nameščenca, čuvaja Drissa. Družbo mu je delal le velik mačkon Mimi. Driss je bil po lastnih težko razumljivih besedah doma iz Marakeša, vse ostalo, razen tako zelo razkuhanih špagetov, da bi jih na kruh lahko mazal, ki nam jih je pripravil, pa je bilo 500 kilometrov. Tudi Italija. Nenazadnje se je izkazalo, da je od odcepa za Iraifijo do mavretanske meje natanko 500 kilometrov, ki smo jih premagali naslednji dan. Mogoče je pa Driss imel to v mislih. V zameno za gostoljubje ni hotel ničesar, a smo mu vseeno poplačali stroške večerje in pustili nekaj domačega razkužila. Upam, da ni vsega dal Mimiju.
V ponedeljek zvečer, 16. aprila, smo pristali v Tangerju. V četrtek popoldne, 19. aprila, smo zapustili uradni Maroko, neuradno Zahodno Saharo, in zapeljali skozi portal na nikogaršnjo zemljo, ki nas je še ločila do Mavretanije. Razrite ceste, če jih sploh lahko tako imenujemo, avtomobilske razbitine, pa kakšen mercedes ali kamion, ki se počasi prebijata preko te pustinje, to je bilo vse. Baje so tudi mine, ampak jih ne vidiš, dokler ne poči. Najprej lepa ravna cesta od Tangerja do meje, kakih 2300 kilometrov, potem 5 km nikogaršnje zemlje, potem pa končno mavretanska zapornica in asfalt. Mavretanski žandarji so nam, niti ne pretirano vljudno, pobrali skoraj polovico zaloge žog, ki smo jih tovorili s seboj za darila mavretanski mulariji, ampak se nam je zato njihov šef skoraj s solzami v očeh zahvaljeval, kako smo prijazni in dobri in kako nas ima rad. Te ljubezni mu ni pokvarilo niti dejstvo, da zanj nisem imel nobene nove zobne ščetke, moje pa mu le nisem hotel dati.
Tudi mavretanska meja ni več to, kar je nekdaj po pripovedovanjih bila. Žandarji, policaji in cariniki so v uniformah, imajo elektriko, računalnike in skenerje za potne liste, v menjalnici ti izdajo uradno potrdilo o menjavi valute. Tudi same formalnosti na obeh straneh meje so potekale hitro. Edino teženje, če odštejemo mehko »zaplembo« žog, je izvajal eden od maroških carinikov, ki mu je šel v nos moj dodatni tank za nafto in en jerrycan v Discotu. Razložil sem mu, da je to zavoljo varnosti, da je moj tank “reservoir speciale pour ma vehicule”, potem se je še nekaj usajal, ampak brez haska. Mavretanci pa so bili zaradi žog tako ganjeni, da jih ni zanimala ne nafta ne zaloge žganja, ki je bilo poskrito po prtljažnikih. Postrojili so se v pozor in bili smo v Mavretaniji.
Po uri in pol smo se po novi asfaltni cesti odpeljali v Nouadhibou. V nasprotju s pričakovanji, zgrajenimi na pričevanju očividcev, ki jih je tja že zaneslo, mesto niti ni bilo tako velika in grozna luknja. Utaborili smo se na zaprtem dvorišču pri patronu Aliju, vseh šest v eni spalnici na matlah, jedli v senegalski “restavraciji”, končno oblekli kratke hlače, naslednje jutro pa smo nakupili zaloge vode in kruha in jo mahnili naprej na jug. Cestnim kontrolam smo delili fiche, dokler nismo končno zapustili asfalta in zapeljali proti morju v naravni park Banc d’Arguin, ki je posebej v jesenskem času poln migrirajočih ptic. Tudi sedaj smo, poleg zabave na peščenih pistah, lahko opazovali več različnih vrst ptic, med drugimi celo flaminge in pelikane. Zvečer pa smo nekaj kilometrov pred vasico Nuamghar na obali naleteli na mrtvega delfina. Šakal, ki je njegovo truplo hotel izkoristiti za večerjo, je zbežal pred nami.
Ker nas je naslednji dan čakala vožnja po obali do Nouakchotta, glavnega mesta Islamske republike Mavretanije, ki je možna le v času oseke, smo se pri čuvaju parka v Nuamgharju pozanimali, ob kateri uri moramo kreniti na pot. Navodilo je bilo takšno – odriniti morate med šesto in sedmo uro zjutraj. Nekaj kilometrov južno od Nuamgharja smo si, po igranju in zakopavanju v velikem peskovniku, v zavetju velike sipine nedaleč stran od morja postavili taborišče, skuhali morsko rižoto iz vrečke in se pred spanjem v mislih pripravili na avanturo, ki nas je čakala naslednjega jutra.
Ko se je nekaj pred sedmo uro zdanilo, smo že zagnali motorje in zapeljali na plažo. Nekaj metrov trdega peska med sipinasto obalo in morskimi valovi nam je bilo na razpolago, da smo drveli proti jugu. Vozili smo s hitrostjo 80 do 90 km/h, včasih nas je morje malo zalilo, včasih je bilo treba zapeljati bolj daleč od obale, da smo obšli skale. Na tisoče rakovic, ki so glodale ogromne kose naplavljenih sip, je bežalo pred nami, in kdo ve koliko jih je končalo pod kolesi. Morali smo tudi čakati ribiče neke male vasice, da so potisnili svoje čolne v morje, preden smo lahko nadaljevali pot. A po približno 70 prevoženih kilometrih smo ugotovili, da je morje že previsoko, pas peska, po katerem bi morali voziti, je postal preozek in prevečkrat so ga zalili valovi. Prihajala je že plima. Tako nam ni uspelo peljati po plaži prav do Nouakchotta, nismo zaključili ene velikih afriških avantur, ko je bila povezava med Nouadhiboujem in Nouakchottom možna le po plaži v času oseke, dokler ni bila leta 2005 končana asfaltna cesta. Kasneje smo ugotovili, da je bila najmočnejša oseka ob 4h zjutraj, ob 10h pa že višek plime. Če bi torej hoteli odpeljati celotno pot po plaži, bi morali štartati okoli treh popoldne, da bi bilo izvedljivo. Morda pa kdaj drugič, Inšalah.
Čeprav nam naše namere niso uspele, pa je bila pozitivna stran ta, da smo bili že pred poldnem v Nouakchottu, najjužnejši točki našega potovanja. Uspelo nam je najti pralnico za avtomobile, da smo sprali sol, kupili smo vodo in kruh, natočili nekaj goriva, potem pa se je naša pot po približno 3.000 kilometrih obrnila spet proti severu. Do oaze Terjit nas je ločilo dobrih 400 kilometrov, monotonih, ravna asfaltna cesta se je vlekla v neskončnost. Gledal sem na GPS – 33 kilometrov je naredila cesta brez najmanjšega zavoja. A tudi to smo preživeli, in zvečer smo se že kopali in pekli friko v oazi Terjit, ki je bila po pustinjah Mavretanije pravo olajšanje za dušo in telo.
Oaza Terjit je bila naš prvi postanek v Adrarju, najbolj turistično obiskanem področju Mavretanije. Kljub temu v dneh, ki so sledili, nismo srečali niti enega takšnega zablodelca, kot smo bili sami. Smo pa končno za nekaj časa zapustili asfalt in okušali neusmiljenost ribežnatih pist do Chinguettija. Chinguetti je, pravijo, najlepše mavretansko mesto. Njegova podoba oaze na kulisi visokih peščenih sipin je od daleč res impozantna, a ta impozantnost se z bližine žal izgubi. V zapuščenem starem delu mesta živi le malo ljudi, podobo popestrijo le oslički in koze. Tudi vročina je končno pritisnila, žgoče sonce z jasnega neba je blažilo le pihljanje vetra. Celodnevna odiseja od Chinguettija do Guelb er Richata preko Ouadana se je izkazala za naporen podvig, a smo ga izpeljali. Mavretanija in tudi Adrar se hitro spreminjata, nekaj let stare rute in točke iz Sahara Overland ne držijo več. Nova pista do Ouadana, 120 kilometrov najgrozljivejšega ribežna, je spremenila celotno situacijo, zato se po stari peščeni pisti ne vozi nihče več. Točke še držijo, OSM routable karta je celo risala nekakšno cesto, le piste ni več. Dve leti neuporabe sta zadoščali, da so sledi izginile, in kar nekaj napornega potikanja po sipinah in kamnitih planoticah je bilo treba, da smo od Chinguettija prišli do Ouadana. Pista naprej do Guelba pa je bila lažja za vozila in ljudi, če nisi upošteval Sahara Overland rute, ampak sledil glavnim dobro vidnim pistam. Mi smo sprva upoštevali v GPS vnešeno ruto, kar je rezultiralo v nekaj kopanja po mehkem pesku osušenega vadija. Nazadnje smo se le prebili do centra masivne geološke formacije, ki je bila cilj našega potovanja, lunarna pokrajina pod žgočim soncem in bridkim vetrom bi težko ne vzbujala mešanih čustev. A cilj je bil le dosežen. Zazrli smo se v Oko Sahare in le vsak zase lahko pove, če je uzrl dušo velike puščave.
Chinguetti ima eno najstarejših mavretanskih knjižnic, ki hrani približno 1500 zvitkov, razvrščenih po različnih področjih. Največ jih seveda pripada religioznim vsebinam, niso pozabili pa tudi na pesništvo, medicino, matematiko in astronomijo. Knjižnica je zagotovo bolj zanimiva kot španski vrtovi, ki nam jih je med ogledom mesta ponosno razkazal Bi, mladenič, ki je za nas poskušal skrbeti v Aubergeu Eyschelles, kjer smo se nastanili za čas bivanja v Chinguettiju.
Ko je bil Guelb er Richat osvojen, ko nam je Discotov rotoflex preprečil igranje v sipinah, ni bilo več razlogov, da bi ostali v Adrarju. Čakala nas je še pista od Atarja do Nouadhibouja, 540 kilometrov peska in ribežna brez asfalta, ob edini mavretanski železnici, kjer vozijo najdaljši vlaki na svetu. Imajo tri lokomotive in do 250 vagonov, naloženih z železovo rudo, ki jo kopljejo pri Zoueratu in nato odpeljejo 800 kilometrov daleč do pristanišča v Nouadhibouju. V Atarju smo še natočili gorivo, nato pa smo se obrnili proti severu, za dobrih 100 kilometrov, dokler nismo dosegli železnice. Po nekoliko težavni navigaciji zaradi množice pist, med katerimi je težko najti prav tisto, ki gre in nazadnje tudi pripelje v želeno smer, so se nam tiri prikazali prav ob sončnem zahodu. Prespali pa smo še dobrih 50 km zahodneje, v naročju monolita Ben Amira, ki je drugi največji svetovni monolit in leži dobrih pet kilometrov severno od železnice, tik ob mavretansko-zahodnosaharski meji.
Ben Amira se nam je pokazal že v svetlobi zahajajočega sonca. Težko si je bilo predstavljati, da je kamen tako ogromen, da ga vidiš več kot 50 km daleč. Ampak bil je on, veliki monolit. Prečkali smo železniško progo in sledili kolesnicam, ki so nas pripeljale v kolikor toliko zavetno kotlino ob njegovem vznožju. Veter je tu močno pihal, a šele naslednje jutro smo videli, kako močno je pihalo šele na odprtem. Lahko smo bili hvaležni za vsaj malo zavetja. Še pred sončnim vzhodom sem se odpravil na fotografiranje, nato pa sva s Polono po prvotnih neuspešnih poskusih, končanih v labirintih ogromnih balvanov, našla pot na vrh monolita. Po podatkih Lonely Planeta se dviga več kot 600 metrov nad okoliško puščavo, vzpon je bil dolgotrajen in naporen. Na vrhu se nama je kasneje pridružil še Marko, Rok je sredi vzpona obupal, Irena in Martin pa sta se zadovoljila z več kot polovico nižjim, želvi podobnim kucljem ob vznožju Ben Amire. Z vrha se je videlo tudi Aisho, drugi monolit, približno 4 kilometre severozahodno od Ben Amire. Tega so pred leti baje obiskali umetniki in ga okrasili z mnogimi podobami, a žal nam čas ni dopuščal, da bi ga obiskali. Tudi sicer je gibanje severno od železnice bolj kočljive sorte – mavretanska meja je namreč minirana. Ko enkrat poči, je prepozno.
Ta dan nas je čakalo še 300 kilometrov piste, delno peščene, delno ribežna, preden pred Nouadhiboujem spet pridemo na asfalt. Jutranji vzpon na monolit nam je vzel kar nekaj časa, zagodla so nam jo vkopavanja v mehak pesek in uničen kitajski rotoflex na Discotu, tako da mu je ostal zgolj pogona na sprednja kolesa, a kljub temu smo v zadnji luči dneva dosegli asfalt. Tarmac, tarmac, goudron, goudron! Presenečen sem bil, da se je avto po vseh zlorabah, ki jih je doživel na mavretanskih ribežnih, ki so še hujši od libijskih, sploh še peljal naravnost.
15 kilometrov pred Nuadhiboujem sem moral še pretakati nafto, ker mi jo je zmanjkalo v glavnem rezervarju, a okoli desetih zvečer smo spet pozdravili Alija v njegovem campu Levrier. Pol ure po prihodu sem že ležal na matli z vročino in črevesnim neravnovesjem, kar je povzročilo dan postanka v Nouadhibouju. Brezštevilna driskanja in bruhanja so rešili šele antibiotiki, in dve noči po prihodu v Nouadhibou sem se počutil spet dovolj človeka, da smo se lahko odpravili nazaj proti Maroku.
Kaj lahko povem o Mavretaniji? Islamska republika Mavretanija je res ena najrevnejših svetovnih držav, večina njenega ozemlja je nepopisna puščava, njena mesta so še za afriške razmere res luknje, ampak občutek v državi je pa dober. Ljudje so prijazni, odprti, še celo žandarji se znajo pošaliti, nategujejo te v mejah pričakovanega, radi se smejijo in so ponosni na svojo domovino. Niti ne vem, kaj mi je bolj ostalo v spominu, ali mali Bi, ki nam je na telefonu ponosno kazal posnetek, kako pleše na festivalu v Ouadanu, oblečen v kozo, ali patron Ali, ki je v Nouadhibouju cel dan vpil “roz, roz et coca”, riž, riž in kokakola, to naj bi pomagalo mojemu črevesju, da se vrne v obvladjivo stanje. Ali pa režanje uslužbencev bencinskega servisa, ko so hoteli za pranje avta zaračunati 3.000 ougij, čeprav je na veliki tabli pisalo 2.000, kar sem jim s prstom pokazal, preden sem plačal. Še zadnji carinik pred mejo, ki je ugotovil, da smo prekoračili dovoljeno obdobje za začasni uvoz vozila v državo, in je najprej zahteval 100 EUR kazni po vozilu, se nas je končno usmilil (ali pa sprevidel, da resno ne mislimo plačati), in žandarji na meji so še vedno igrali nogomet z našimi žogami, njihov šef pa je salutiral, ko smo prispeli, in tako pokazal, da nas je več kot en teden obdržal v dobrem spominu. Premalo časa smo si vzeli za Mavretanijo, zaslužila bi si več, zaslužila bi si potep po pistah do Neme, prečkanje morja sipin od tam do Atarja, ogled starih mest juga, predvsem Oualate, pa ostanka nilskih krokodilov v gueltah juga,… A bolje nekaj kot nič, si ponavljam v teh trenutkih, ko nas ladja nese od Barcelone proti Genovi, ko sije polna luna in ko se zavedam, da nas čaka Evropa s z vsemi svojimi komoditetami in zlobnimi, pritajenimi okovi.
Tudi Zahodna Sahara bi si zaslužila več naše pozornosti in časa, a ji ga nismo uspeli nakloniti. Po ponovnem vstopu v Maroko, kjer so nam celo z rentgenom pregledali avto, iščoč kdo ve kaj, smo se le zapodili po njenih cestah. Dakhle tudi tokrat nismo niti povohali, šli smo najprej do Boujdourja, kjer imajo žandarji očitno monopol za žicanje keša, ampak tudi tokrat brezuspešno, in kjer smo sredi noči na polno točili zaloge nafte in jo plačevali z evri, da se je staremu črpalkarju hotelo zmešati, dokler ni senegalski tovornjakar odkartal celotnega zneska v dirhamih, potem pa mimo Laayouna do zajtrka v Tan Tanu in zadnje policijske cestne kontrole, naprej pa po gnečastih cestah do Agadirja in še dlje do male vasice Tamri, kjer smo končno, po več kot 24 urah vožnje in 1.500 prevoženih kilometrih, našli hotel s toplo vodo in obilnim kozje-piščančjim tajinom za večerjo. Bili smo spet nazaj v pravem Maroku.
Ob žalostnem spoznanju, da nimamo dovolj časa za uživanje v peščenem Erg Chebbiju, smo se odločili, da si privoščimo potep preko Visokega Atlasa. Preko prelaza Tizi’n Test, v višino 2.100 metrov nad morjem, smo se podali po meglenih cestah, ki so nam onemogočale pogled v kanjone pod nami. A na severnem delu so se nam odkrili pogledi, ovinkaste ceste so nas pripeljale do Oukaimedena, edinega maroškega smučarskega središča na nadmorski višini 2.650 metrov, kjer smo doživeli najhujši mraz tega potovanja, srečali pa smo tudi malo psičko Kofto, ki je z veseljem pomalicala vse ostanke dolinskega kosila. Če bi imel čarobno paličico, bi ji takoj pričaral nov dom, tak s kavčem in obilnim vsakodnevnim čohanjem.
Preden smo obiskali Marakeš, smo se, zavedeni od opisa v Lonely Planetu, odpravili iskati nekoč baje strogo varovano skrivnost doline reke Zat, kjer naj ne bi smeli postavljati anten za mobitele in električnih kablov, kjer naj bi čudovite vasice iz hišic modrih vrat in belih oken krasile pokrajino, kjer naj bi prijazna dekleta z oken z nasmehom pozdravljala popotnike. To je morda veljalo nekoč, vsekakor pa ne v letu 2009, ko je naš Lonely Planet izšel, in še manj leta 2012, ko smo se na prizorišču nekdanje slave znašli mi. Temelji električnega daljnovoda, ki kazi dolino, nosijo namreč letnico 2008, in cesta, ki jo z bagerji gradijo tik ob reki, občutno zmanjšuje romantiko. A vasica nekje sredi ničesar, po imenu Azgour, je dovolj pristna. Oslički, žene na makovih poljih, moški pred umazano trgovinico, kjer kuhajo tudi kavo in imajo tudi satelitsko televizijo, da lahko skupaj gledamo Top Gear. Je pa prostora komaj dovolj, da obrnem avto.
Marakeš, ki je sledil na naši poti, je že povsem nekaj drugega. Zgledno turistično urejena medina, kjer belih obrazov ni manjkalo, turistične cene, le souki za Djemaa el Fnaa ohranjajo nekaj avtentičnosti prave arabske Afrike. Pogledi in dogajanja pa so impresivni. Tudi polži, kuhani na trgu, čeprav imajo rahel okus po iztrebkih, niso tako slabi.
Naslednjega dne smo se uspešno prebili skozi mestni vrvež največjega maroškega mesta, Casablance, do mošeje kralja Hassana II., po vodičevih besedah tretje največje mošeje na svetu, z 200 metrov visokim minaterom, najvišjim na svetu. Privoščili smo si pravi turistični ogled, za pravo ceno, a je bilo vredno vsakega dirhama. Mošeja je, za razliko od mnogočesa v Afriki, izdelana z izredno natančnostjo, s pozornostjo na detajle, in seveda izredno impresivno. Pne se iz morja, kajti Koran pravi, da ima Alahov prestol temelje v oceanu. Prav lahko si je predstavljati, kako v času ramadana v njej moli 25 tisoč vernikov, pred njo na širnem trgu pa še dodatnih 80 tisoč. Škoda le, da je streha mošeje, ki se lahko odpre, da na vernike posije sončna Alahova luč, ostala med našim obiskom zaprta.
Ker obisk Maroka ni popoln brez obiska Fesa in njegove medine, največjega svetovnega urbanega področja brez avtomobilskega prometa (tako vsaj zatrjuje Lonely Planet), smo se seveda odpeljali še do tega mesta. Na obrobju medine, v Kasbahu, smo si našli penzion, in se naslednjega dopoldneva opravili izgubljat po zavitih uličicah. Lonely Planet pravi, da se zabava v Fesu začne šele takrat, ko se izgubiš, in izgubiš se zagotovo. Čeprav smo odklonili berberskega vodiča, ki me je imenoval za svojega brata in v zameno hotel moj softshell, se niti nismo pretirano izgubili, našli smo kairouansko mošejo in s pomočjo neavtoriziranega vodiča tudi strojarnice kož, po katerih je Fes svetovno znan. Mesto me je s svojimi uličicami in dokaj urejenimi prodajalnami in obrtniškimi delavnicami nekoliko spominjalo na Jeruzalem, le da na svojih plečih ni nosilo teže obžalovanja in smrti, ki je bila tako prisotna v svetem mestu treh religij.
Konec poti nas je neizbežno pripeljal nazaj na severno atlantsko obalo Maroka, predzadnjo noč smo spali v Assilahu, kjer niti chawarme niso imeli. Težko si je predstavljati, da malo zaspano mestece s komaj 12 tisoč prebivalci poleti oblega 110 tisoč Maročanov, ki pridejo semkaj na dopust, uživat morje. Poskušal sem ugotoviti, če se bom lahko kje potapljal, in po nekaj urah tekanja se je končno ugotovilo, da bi se lahko potapljal skupaj z iskalci koral, le da izplujejo šele čez nekaj dni, ko bo morje ugodno, Inšalah, vrnejo pa se tudi neznano kdaj, Inšalah. Poskus opraviti vsaj en potop v Atlantiku se je nadaljeval v Tangerju, kjer baje obstaja potapljaški center, a smo se po nekaj urah iskanja morali zadovoljiti le s sicer odlično chawarmo in torticami. Zvečer pa smo v kafiču nad kampom prvič in edinič na potovanju našli metino šišo. Luna je vzhajala, pili smo metin čaj, kadili šišo in šele mraz nas je pognal v spalne vreče.
Zadnji dan se je Afrika odločila, da z dežjem zalije naš odhod. Še zadnji nakupi hrane za na barko, še zadnja chawarma, tokrat kar v shopping centru, še zadnje zaloge fante, še zadnje birokratske vojne pred vkrcanjem, in sprejelo nas je italijansko mijavkanje na ladji. Ladja Excelsior je odplula z zamudo, deževni oblaki so kmalu skrili Afriko in Gibraltar, nato pa nas je zajela noč.
Banalije: 24 dni, 9.027,9 kilometrov na kolesih in še približno 5.000 na morju, »le« dve afriški državi. Naporno, ampak vredno vsakega srčnega utripa.
Za konec se spodobi še nekaj zahval. Najprej Mišotu, ki je izdatno pomagal pri načrtovanju poti, pa Robertu Slavcu, ki je s svojimi svežimi praktičnimi nasveti veliko pripomogel k temu, da sem se lažje spopadal z vsakdanjimi izzivi potovanja, predvsem na mejah, in Maretu Štucinu, brez njega bi se mavretanske vize bolj težko zasvetile v naših potnih listih. Nikakor pa ne smem pozabiti na Primoža Jarca, dvanajst žog, ki smo jih vozili s seboj in delili med afriško otročad, smo dobili zahvaljujoč se njegovi velikodušnosti, Dragu Martinjaku oziroma njegovi družbi Eurocom pa se moramo zahvaliti za softshelle, na katerih se je bohotil logotip naše odprave.
Še kar se tiče fotografije – hvala Ireni, Poloni, Marku in Roku za vse tiste posnetke, ni jih malo, ki so popestrili tale zapis. Zgolj moje fotografije niti približno ne bi zadostovale.
Dodaj odgovor