Novo potovanje, nova zgodba, novih 3.500 kilometrov na kolesih zveste Toyote Land Cruiser 80. Še mesece kasneje mi vse, kar se tiče tega potovanja, ni povsem jasno, sem pa zelo vesel, da nam je z združenimi močmi uspelo tisto skoraj nemogoče – priti na Sif es Souane in nazaj. Včasih se zvezde postavijo pravilno in gre. Vsi sopotniki in sotrpini – Mišo, Mici, Cvek, Duško, Roman, Tomo, Matic, Helmut, Karl, Anne Liese in Roland – hvaležen sem vam za vsak trenutek. Ker smo bili ekipa do konca in naprej.
»Le le le le le! Pas a droite, tout droit!«
Taharjevo vreščanje odmeva po kabini Toyote. »Ne ne ne ne! Ne na desno, naravnost!« trobi v mešanici arabščine in rudimentarne francoščine. Jaz pa poskušam ostati zbran, poslušati zmedena in hitro spremenjajoča se navodila vodiča, dovolj hitro vrteti volan in obenem ne spregledati nobene luknje med sipinami ali kakšne druge nevarnosti. Avto mora ostati cel.
Tahar Smida je pravi puščavski Arabec, doma v južnotunzijskem mestu Douz, s približno štirimi do petimi otroci, zaenkrat le eno ženo, dvema starima Toyotama in nasadom palm. Koz in ovc ne šteje. Po Douzu, mestu na robu puščave, hodi v oprijetih črnih majicah in v na črto zlikanih hlačah, v puščavi pa je bolj človeški, čeprav v zadnjih letih tudi tja nosi dva pametna telefona, poleg obveznega satelitskega seveda. Na Facebooku trdi, da je mlajši, ko je v resnici. »Zaradi žensk«, pravi. Še vedno upa, da bo za drugo ženo našel kakšno primerno mlado Evropejko. V puščavi pa se Tahar bolje znajde kot za računalnikom, zato tudi ponosno poudarja, da je »guide saharien professionel«. Pri tem nima toliko v mislih, da mu je vodništvo poklic, ampak to, da je vedno zelo strokoven, profesionalen, brezprizivno najboljši. Kar je res, vsaj v večini primerov, ko ravno ne kuha mule. To lahko trdim na podlagi skoraj desetletnega poznanstva in sodelovanja. So pa arabske mule res trdovratna živinčeta.
»A gauche par l’herbe! Gas gas gas!«
Levo mimo kamelje trave in tisti njegov večni gas gas gas! 4,2 litrski agregat zveste Toyote rjove pod obremenitvami, glede katerih mi ni jasno, kako jih avto sploh lahko zdrži. Na zadnjih sedežih rahlo bleda Mici stiska zobe in pesti, da bo šlo. S čim rahlejšimi korekcijami poskušam najti čim mehkejšo, nežnejšo linijo poti preko sipin, da kolesa obdržijo stik s peskom in hkrati ne predrejo peščenega plašča, ki nas drži na površju sipin. Tako si vsaj predstavljam, toda pesek izpod divje grizočih koles meče do strehe in še čez. A hitrost le narašča, več kot tritonska jeklena pošast se zažene po strmini sipine proti še enemu vrhu, proti še enemu prehodu, proti še enemu zobu strmo napihanega peska, ki ga je treba s silo prebiti. »Sif«, pravi Tahar takim robovom, jaz pa jim pravim preprosto stopnice. Nekatere stopnice so višje od dveh metrov. Kljub temu je treba preko. Gas gas, Sif es Souane je še daleč! Stisnem zobe in gremo naprej. To smo sami hoteli.
Vsa zgodba z mističnim Sif es Souanom se je začela pred dobrima dvema letoma, ko smo prvič slišali zanj. To se je zgodilo po zaslugi precej nesrečne slovenske odprave, ki je aprila 2014 v pesku med Ain Huilat Richetom in Sif es Souanom pustila precej živcev in skoraj tudi dva avtomobila. Kaj sploh je Sif es Souane? Kje to je? In seveda večno vprašanje – zakaj sploh riniti tja?
Sif es Souane je sipina. Lepa in visoka sipina. Ni pa niti najvišja niti najveja sipina v Tuniziji, kaj šele v širši Sahari. Na jugu Tunizije, kamor že od leta 2008 žal ni več dostopa, so še mnogo višje, mogočnejše in zelo zelo lepe sipine, med katerimi potepati se je čudovito. Sif es Souane pa je skrivnostna sipina. Prvič zato, ker je več deset kilometrov, kar je za puščavo ogromno!, oddaljena od zadnjih točk, kamor vsaj pribložno redno prihajajo ljudje, bodisi lokalci bodisi puščavskih doživetij željni zahodnjaki. Do Ain Huilat Richeta oziroma Ain Ouadetta, kot ime običajno stoji na tistih redkih zemljevidih, na katerih se sploh pojavlja, ga loči 36 kilometrov zračne črte. »Comme l’oiseau vole,« pravi Tahar. Komur se 36 kilometrov ne zdi veliko, je bolj prepričljiv tale podatek – z veliko veliko sreče in božje milosti se da to razdaljo premagati v dveh dneh celodnevne, dejansko deseturne vožnje, seveda z dobrimi vozili in solidnimi vozniki, ki vedo, kaj delajo v pesku. Že Ain Ouadette zlasti puščavarji germanske provenience imenujejo Izgubljeno jezero, pa je pot do njega v primerjavi z nadaljevanjem na veliki Sif bistveno lažja in hitrejša. Ko se je leta 2008 zaprl dostop do čudovitih sipin Tunizije južno od El Borme, se je fokus offroaderjev usmeril na še dostopno peščeno področje med Ksar Ghilanom, Tembainom, El Faouarjem in Bir Auinom s poglavitnim ciljem pri edinem resnem vodnatem izviru področja, pri Ain Huilat Richetu. Tudi mi smo, kdo ve koliko krat, pod taktirko požrtvovalnega Mišota, v nič koliko zasedbah iz vseh možnih in nemogočih smeri odpeljali to pustolovščino, ki je bila včasih lepa in sorazmerno enostavna, kolikor je puščava lahko sploh enostavna, včasih pa prav pasja in neusmiljena tako do ljudi kot do tehnike. A kljub izpopolnjenosti tehnike in obilnim izkušnjam je bil Sif es Souane poglavje neke čisto druge knjige. To ime zaman iščeš celo na najbolj natančnih zemljevidih. Še vsevedni Google postreže le s skopimi podatki, katerih vir so redke uspešne odprave. V letu 2015, ko smo prvič poskusili priti do Sifa, sem z gotovostjo vedel le za dva uspešna poskusa. Leta 2016 sem vedel za tri. Zelo zgovorno se mi je zdelo tudi dejstvo, da so nam ob povratku v Douz lokalni puščavski vodiči izrazili svoje globoko zavidanje, da nam je bilo dano videti veliki Sif. Njim to še ni uspelo in tudi ni nujno, da jim kdaj sploh bo. Inšalah je tu še kako na mestu. Pri računanju na SIf es Souane ni nobene gotovosti. Vse je odvisno le od božje dobre volje.
Drugič je Sif es Souane skrivnostna sipina zato, ker je edina zelo nenavadne oblike za ta del Sahare. Običajno imajo sipine Grand Erga Oriental trdno položno stran obrnjeno v smer, iz katere pretežno piha veter, na drugo stran pa je pobočje sipine bistveno bolj strmo in mehko. Sif es Souane pa je nenavadno neizprosno strm in privetrne in zavetrne smeri. Ne v Libiji, ne v Maroku in Mavretaniji, v Tuniziji pa še najmanj, nisem videl takšne sipine. Tahar pravi, da so takšne sipine na Arabskem polotoku, in da so kot sablje. Sif naj bi pomenil rob sipine, es souane pa sablja. Sabljasti Sif. Jezikoslovne informacije nisem mogel potrditi, vizualno pa. Sif es Souane ni najvišja tunizijska sipina, definitivno pa je najvišja v tem severnem delu tunizijske Sahare. Skoraj ne verjamem, ko Tahar dopoldne drugega dne, odkar smo zapustili Ain Ouadette, med prečenjem visokega prehoda med polji sipin pokaže proti zahodu in pravi:
“Voilà le Sif!«
Preko obzorja se, tam daleč, še skoraj 20 kilometrov proč, razprostira Sif es Souane. Kot bi v nebo zasekala sablja.
Že četrti dan na polno grizemo sipine. Šest vozil slovensko – avstrijske odprave, štirje Land Cruiserji in dva Patrola, še vedno deluje. In še vedno počasi napredujemo.
Taharja poznamo že skoraj desetletje in vsakič, ko ga v Douzu pred odhodom v puščavo vprašam, kakšen je pesek, pojamra, da je napihan, da že dolgo ni deževalo, da je vse mehko, feš feš. Tokrat, aprila 2016, je imel prvič popolnoma prav. Sipine so nam že do opuščenega Ain Ouadetta, kjer zavoljo pospešenega izvoza demokracije ni več ne turistov ne domačinov, pošteno pokazale zobe. Namesto načrtovanega enega dneva smo že do Izgubljenega jezera porabili kar dva. Še dva dni poti pa smo računali od jezera do Sifa.
Od izgubljenega jezera proti Sif es Souanu mi je pripadla prekleta čast, da s Taharjem na navigatorskem sedežu najdeva in prebijeva smer do cilja. Da prva odpeljeva vse tiste sipine, ki ležijo med obema točkama, in ki jih je neusmiljeni puščavski veter letos napihal prav nasproti naši poti. Z vsakim kilometrom je težje najti prehod med posameznimi pasovi sipin. Z vsakim kilometrom so sipine in njihovi sifi višji in težje prevozni. Običajen sif je visok med 40 in 70 centimetri. Naš veliki vodič Tahar kljub svoji veličini ni med najvišjimi, in ko stoji na sifu in mi kaže, kje naj peljem, je stopnica vrh sipine višja od njega. Dvometrski sif, nekaj centimetrov gor ali dol ne igra bistvene vloge. Ko si enkrat prevelik, ni važno, a si prevelik za deset centimetrov ali za meter. Če ne gre, ne gre, in kar je noro, ni zaradi centimetra manj nič manj noro. Take misli se mi motajo po glavi, ko napeto strmim skozi vetrobransko steklo. Ko stopim na plin, poskušam čim manj misliti na to, kaj lahko gre narobe. Vem, da Toyota zdrži trideset napačno prevoženih sipin, Nissan pa dvajset. Mogoče se to sliši veliko. A če moraš prevoziti tisoč sipin, vsak dan, ves dan in nekaj dni zaporedoma, ostane kar naenkrat zelo zelo malo prostora za napake.
Poskušam slediti sipinam, Taharjevim vreščečim napotkom, poskušam slišati in čutiti, če je rjovenje Toyote še zdravo ali se že oglašajo kakšni smrt oznanjajoči kriki, poskušal slediti smeri, ki jo kaže zvesti Garmin 276c. To je naš drugi poskus, da pridemo do Sif es Souana, in ta mora uspeti. Zato le gas gas gas, čez prvo, drugo, deseto, sedeminpetdeseto in nešteto sipino. Do zadnje, prav do Sifa.
Naveličani čakanja, da bo jug Tunizije spet dostopen tujcem in da bomo ponovno lahko plačevali za arabske razmere absurdno ceno nafte sredi črpališč in rafinerij v El Bormi, zato da bi se lahko pognali do Borj el Khadre preko vseh visokih sipin, ter naveličani iskati vedno novih izzivov dostopa do Ain Huilat Richeta, pa z močno željo, da v Tuniziji vsaj povohamo nekaj novega, smo že v maju 2015 poskusili prvič priti do Sif es Souana. Poskus se je končal dobrih 13 kilometrov jugozahodno od Ain Ouadetta, ko je bilo zaradi visokih temperatur skorajšnjeg poletja, težavnega peska, težav z avtomobili in predvsem odpovedovanjem posadk konec sanj o Sifu. A že pred tem se je ves čas naše odprave zdelo, kot da se je vse zaklelo proti nam. Avtorizacije, kot se lepo reče dovoljenjem, ki ti jih dajo tunizijske oblasti, da se lahko potikaš po puščavi, smo kljub vnaprejšnji najavi našega prihoda čakali neskončno dolgo in že iz Douza odšli s tridnevno zamudo. Ta se je le še podaljšala, ko smo se bili prisiljeni vrniti že po nekaj urah. Komaj smo dobro pustili za sabo Tembaine in se poskušali v prvih malo resnejših sipinah, mi je razneslo desni homokinetični zglob na sprednji osi in posledično je moja Yotka vozila le še s pogonom na zadnja kolesa. Pa smo vseeno prišli nazaj do Douza. Do večerje je bila okvara sanirana, spotoma smo zaflikali še eno Mišotovo gumo, in naslednjega popoldneva smo s skoraj dirkalnim tempom odpeljali etapo Douz – Ain Ouadette v dobrih šestih urah. Vesel kot radio sem se vrgel v topel izvir, ko smo prispeli. To uspešno in hitro napredovanje nam je sicer dalo krila, kar pa še zdaleč ni zadostovalo. Že naslednjega dne nas je pesek premagal in Sif es Souane je za nas ostal stvar legend.
Težava z navigacijo v pesku, ki se je še posebej izrazito pokazala pri tako dolgi vožnji vi neznano, je, da preprosto ne veš, kaj bo za naslednjo sipino oziroma naslednjim pasom sipin. Ne veš, kje je pesek, kje so ravnine, kje so prehodi, kje so najvišje sipine. Bistvo prave špure in pravih prehodov jee v tem, da prečkaš čim manj visokih sipin in da čim več poti opraviš po ravnih luknjah oziroma dolinah med polji sipin. Vožnja po samih sipinah bi bila sicer užitek, a pomeni dosti večjo obremenitev avtomobila in bistveno povečanje možnosti okvar, bistveno večjo porabo nafte in časa in posledično bistveno večjo verjetnost, da se do želenega cilja ne boš prebil. Če pa hočeš priti do cilja, je bolje biti skromen in misliti tudi na to, da se je od cilja potrebno tudi vrniti. Da najdeš prave prehode, potrebuješ bodisi dobre koordinate ali pa dobrega vodiča, ki dobro pozna teren in zna najti najbolj optimalno pot. Mi smo imeli Taharja, ki se je na njemu znanih terenih običajno zelo dobro znašel, in smo mu zaupali.
V tehnološki dobi tretjega tisočletja pa nam ni omogočena samo satelitska navigacija v realnem času, ampak so tudi navadnim smrtnikom na voljo satelitski posnetki površja naše Matere Zemlje. Ko sem po vrnitvi domov vrgel sled naše prevožene poti v Google Earth, se mi je stemnilo pred očmi. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj smo se tako mučili, dokler smo še poskušali priti do Sifa, in zakaj je bilo nazaj grede bistveno lažje in hitreje. Ves čas, dokler nismo obupali in se obrnili, smo vozili po samih vrhovih sipin, spodaj pa so bile dolge odprte doline, ki bi jim skoraj lahko rekli cesta, in kjer bi lahko vozili bistveno bolj hitro in enostavno. Tahar pa nas je držal na vrhovih. Kot bi se pri nas doma raje vozil po vrhovih gora kot po dolinah.
Ni se mi več zdelo nenavadno, da nam ni uspelo. Tudi naš guide professionel, ki se sicer zelo dobro znajde med sipinami in je doslej vedno vedel, kje je prava pot, je ob povratku v Douz nekoliko skozi stisnjene zobe priznal, da še ni bil nikoli na Sif es Souanu. Pot je pač izbiral po občutku. Proč od pravih prehodov, proč od smeri, kjer so šle odprave, ki so na Sif prišle, proč od vsake še tako oddaljene možnosti, da bi nam uspelo. Alahova milost ni bila na naši strani, Tahar je bil zgolj orodje, pa še to le eno od orodij, če sem čisto odkrit.
Ko narediš napako, je bistveno, kaj se lahko iz nje naučiš. Brez hitrega učenja pa si sploh v puščavi kar kmalu zgodovina. Puščava res ne mara lahkomiselnosti in ponavljanja napak. Če narediš preveč napak, v najboljšem primeru ne boš videl želenega cilja, kot se nam je zgodilo, ko se nam je Sif es Souane leta 2015 izmuznil. V najslabšem primeru ne boš videl ničesar več.
Ker pametni ponavljajo samo tuje napake, svojih pa ne, smo se za drugi poskus leta 2016 temeljito pripravili. Naredili smo vse, kar smo lahko, da tokratna odprava ne bi naletela na podobne ovire kot prejšnja. Zamenjali smo vse homokinetike in s seboj vzeli rezervne. Poskrbeli smo za natančne koordinate nameravane poti, preverjene na satelitskih posnetkih in osnovane na sledeh poti uspešnih odprav na Sif. Vnaprej smo poslali vse zahtevane podatke za pridobitev avtorizacij, da le-te ne bi nikakor smele zamujati. Natančno smo se dogovorili o vlogi, ki jo bo imel naš guide professionel Tahar. Na koncu nam je preostalo samo še to, da pridemo do Douza, se dogovorimo s Taharjem v živo in odpeljemo, kar smo si zamislili.
Ker je naša odprava leta 2015 klavrno pogorela, kar se tiče navigacije, smo temu področju posvetili izdatno pozornost. Med plovbo iz Civitavecchie do Tunisa smo zato poskrbeli za en primarni način navigacije in še za dva rezervna. Najprej smo v lepi skupinski akciji obrezali, »kalibrirali« in zlepili več kot 70 natisnjenih barvnih satelitskih slik področja med El Faouarjem, Ksar Ghilanom in Sif es Souanom. Posnetki so imeli sorazmerno natančno koordinatno mrežo in na njih so bili glavni prehodi med posameznimi polji sipin in dolinami med njimi dobro razvidni. Nastal je približno 2 x 1,5 metra velik zemljevid. Papirnat, oldschool, za rezervo, če računalniška tehnika odpove. S pomočjo tega zemljevida in GPS sprejemnika bi zlahka določili našo pozicijo in se nato orientirali, kako izrabiti najboljše in najlažje prehode.
Primarni način navigacije je bil, kot se je izrazil Mišo, bistveno bolj visokotehnološki. S pomočjo okoli 2 Gb satelitskih posnetkov Google Eartha v tako veliki resoluciji, da so se na njih videli vsi posamični grmi sredi peska, in še dosti večji od tiste, ki je bila uporabljena za naš tiskani »zemljevid«, sva z Mišotom korak za korakom, iščoč čim večje ravnine, čim nižje prehode in čim krajšo pot, najprej sestavila načrt trase od Ain Huilat Richeta do Sif es Souana, nato pa še načrt trase povratka od Sifa do Tembaina. Pri tem so naju ostali člani odprave nesebično podpirali s pivom in prigrizki in vsesplošnim vzpodbujanjem. Načrtovano traso smo nato v obliki rute naložili na GPS navigacije vsem članom ekspedicije.
Kot dodatno rezervo pa sem za uporabo v Ozi Explorerju na prenosnem računalniku, tablici pravzaprav, pripravil še kalibrirane satelitske posnetke do merila 1:100, s pomočjo katerih bi se ravno tako lahko sorazmerno enostavno orientirali med sipinami, če bi tehnika seveda zdržala puščavske razmere.
Z razliko od naše poti leta 2015 sva z Mišotom željeno traso seveda načrtovala upoštevaje iz satelitskih posnetkov razvidno konfiguracijo sipin tako, da je večina potekala po dolinah med peščenimi vrhovi, s čim manj in s čim nižjimi prečkanji sipin, obenem pa je vodila karseda naravnost na Sif es Souane. Seveda pa je med načrtovanjem ostalo vprašanje, kako naše želje in delo razložiti Taharju, ko pridemo v Douz, in kako bo to in sprejel, neodgovorjeno.
Presenetljivo je naš guide professionel ob čaju sredi Douza vse naše načrte in razlage benevolentno sprejel. Nedvomno je bil tako moder, da se ni hotel že pred začetkom poti postaviti na okope. Je že računal, da nam bo, izgubljenim in nemočnim sredi sipin, laže dopovedal, da je edino njegova vedno prava, takoj za eno in edino večno Alahovo. Pa smo vzeli avtorizacije, nakupili zaloge, pomahali civilizaciji v slovo in šli.
Gledam Taharja, kako korači in se vzpenja na sipino pred nami ter išče prehode. Kljub vsem težavam z nemogoče napihanim mehkim peskom in obvladovanjem skupine kar šestih vozil, kjer pač traja, da se vsi spravimo čez prehod iz ene varne doline v drugo, se mi zdi, da kar solidno napredujemo. Tahar maha in kaže, kam naj zapeljem. V rokah ima prenosno radijsko postajo in mi daje navodila. Zmajujem z glavo. Taharjeva ideja zgleda onkraj meje mogočega, a boljše ne vidim. Zato stisnem zobe kot že kdo ve koliko krat, se priporočim milosti Alaha in vsem dobrim duhovom puščave, za trenutek se z mislijo pomudim pri sotrpinih v vozilih za menoj, potem pa speljem. Gas gas gas, brez milosti. Tega sem že vajen, od prve Tunizije z lastnim vozilom naprej, le da sem takrat vozil Patrola, vpil pa ni Tahar, ampak Anuška. Princip je bil isti. Po nekaj kot stoletja dolgih trenutkih, polnih napetosti in adrenalina, ko poskušam slediti odzivom avta, ki divje grebe v strmino, ko že mislim, da ne bo šlo, pa dobre stare gume Michelin XL le nekako najdejo dovolj stika s podlago, da se Yotka požene. Turbina zagrabi in hitrost narašča, s hitrostjo pa narašča tudi odzivnost volana. Taharja vidim le še s kotičkom očesa. Mogoče me je sprva od njega ločilo odobrih 200 metrov, a pot ni ravna in enostavna. Najprej naravnost čez prvo sipino, nato okoli posušenega drevesa v luknjo, iz luknje pa desno v breg in čez stopnico, potem pa ostro desno v zadnjo strmino in na koncu še čez dvometrski sif, na vrhu katerega maha Tahar in vpije v prenosni UKV. Včasih mi ni jasno, kako avto to sploh zmore in zdrži. Pa ne enkrat. Desetkrat na uro, stokrat na dan, tisočkrat na potovanje. Po bledici Micinega obraza na zadnjem sedežu vidim, da se njej zdi še bolj nemogoče in da samo čaka na bridek konec. Stiskam zobe, ko pospešujem po zadnji strmini proti sifu. Ko sprednja kolesa zadenejo ob skoraj navpičen zid iz mehkega peska, se cel avto strese in zaječi. Še zadnji pulz po gasu, nos zleti preko vrha sipine, zadnja kolesa še malo zagrebejo, razmečejo pesek, nato pa dno avta nasede, zadek se razbremeni in inercija Toyoto prevesi preko sipine. Na vrhu prehoda smo. Še en nemogoč vzpon čez sipine in prebijanje sifov je za mano. Ostale to še čaka, a zdaj poznajo pravo pot in sifi so prebiti in precej znižani. Vem, da Cvek prav tako debelo požira in stiska zobe kot jaz, ko se odpravlja po mojih sledeh, in vem, da nekje zadaj Mišo požrtvovalno skrbi, da nihče iz skupine ne zaostane in da obdržimo primeren tempo napredovanja. Zadaj pa Tomo, kot metla, da pobere morebitne obnemogle. Vem, da ni nikomur lahko. A po to smo prišli. Želeli ste, imejte. Tolažim se, da bo vožnja ob povratku lažja. Sedaj vozimo naravnost v kremplje sipin, ki jih je veter napihal proti nam. Zato prebijamo dvometrske sife. Pri povratku se bomo preko njih vozili kot po pernicah.
Iz razmišljanja me prebudi loputanje vrat. Tahar se je vrnil v avto in že maha, v katero smer naj odpeljem. A tukaj vidim dobre poti z lahkoto tudi sam. Čez nekaj minut smo že v dolini. Obrnem se, da lahko opazujem ostale avte, kako se spuščajo s sipin.
Tahar je postal drugega dne naše poti od Ain Ouadetta presenetljivo miren. Glavna užaljenost, da mu hočemo soliti pamet na lastnem dvorišču pri igri, ki jo obvlada bolje od nas, ga je mnila, ko je videl, da tudi po naši špuri napredujemo. Nekajkrat je sicer hotel vztrajati in voziti po vrhovih sipin, kar pa je vsakič že po nekaj sto metrih povzročilo resne težave, vkopavanja in posledično velike izgube časa. Na vrhovih sipin je bil pesek le še mehkejši in bolj zahrbtno napihan. Nazadnje je tudi Tahar uvidel, da po vrhu ne bo šlo.
Za volanom svoje Yotke sem se boril s sipinami in Taharjevim egom, ki je težko sprejel, da mu kdorkoli drug narekuje smer. A naš dogovor je bil, vsaj meni, jasen. Generalno smer po dolinah med sipinami in prehode določam jaz s pomočjo zvestega Garmina na podlagi trase, ki sva jo načrtovala z Mišotom, po potrebi tudi s pomočjo digitalnih ali papirnatih satelitskih posnetkov. Guide professionel pa mora najti kar se da optimalen prehod čez sipine iz ene doline v drugo. Dokler smo se dogovora vsi držali, smo napredovali sorazmerno hitro in uspešno.
A tega dogovora se ni bilo tako lahko držati, kot se morebiti bere. Ne samo, da je težave povzročal Taharju, ker je bil v tolikšnem nasprotju z njegovim egom, tudi meni ni bilo kaj dosti lažje. Ko smo zapustili Ain Ouadette in s tem meni poznana področja puščave, mi je Tahar rekel:
»Zdaj pa tako – povej, ali gremo po vaši trasi ali po moji!«
Bil je samozavesten, ker mu je januarja uspelo priti do Sif es Souana, čeprav nobeden od treh avtomobilov v njihovi skupini ni imel več odbijačev. Jaz pa sem zaupal tehniki in bil prepričan, da sva z Mišotom glede na razpoložljive podatke izbrala optimalno traso, a sipine, ki jih gledaš skozi okno svojega avta, so precej bolj zastrašujoče od tistih na satelitskih posnetkih, ki si jih ogleduješ v varnem zavetju doma. Toliko lažje bi bilo prepustiti odgovornost drugemu in samo lepo ubogati in vrteti volan, Tahar pa bi nosil breme navigacije in tudi morebitno breme neuspeha. Tako pa je bil riziko moj. Verjetno je bil zame najtežji in daleč najbolj adrenalinski trenutek cele poti ta, ko nisem podlegel Taharjevemu zapeljevanju in sem zaupal naši trasi ter zapeljal nanjo.
Največja zabava pri vožnji po sipinah je iskanje prave poti in načina, kako po mehkem pesku sploh napredovati, cilj je največkrat za večino nas puščavskih zasvojencev šele drugotnega pomena. A Sif es Souane se nam je enkrat že izmuznil, zato sem si tokrat res želel tudi to, da pridemo do cilja (in seveda nazaj). Nenazadnje sem si želel doseči Sif es Souane tudi zato, ker zaradi negotovih časov in varnostnih zadržkov nikoli ne moreš povsem brez strahu pričakovati, ali bomo naslednjič še dobili avtorizacije za pot v puščavo. Ali pa sem si tokrat uspeha želel preprosto zato, ker se Tahar stara in je vprašanje, kako dolgo se mu bo še ljubilo potepati po puščavi s takimi norci, kot smo mi. Že tako nam daje zadnje čase vedeti, da so mu dosti bolj pri srcu lagodne puščavske variante, kjer mu ni treba preveč misliti, delati in tekati po sipinah, pa čaja se mu zvečer pri ognju ne da več kuhati, in celo GPS v njegovi glavi na momente stavka, kot se mi je potožil, ko je prvi dan po našem odhodu iz Douza za kar nekaj kilometrov zgrešil pravo smer od Tembaina proti Ain Hulat Richetu. Nič tragičnega. Tudi največjim frajerjem včasih pade na glavo klavir, pravijo Zmelkoow. Naredil je pa veliko lepih fotografij s svojima dvema pametnima telefonoma.
Z vsakim kilometrom, ko se bližamo Velikemu Sifu, so prehodi čez sipine, kjer se prebijamo iz doline v dolino, vedno višji, daljši in poslednično bolj zahtevni. Ne samo jaz za volanom in, tako predvidevam, ostali vozniki tudi, celo Tahar postaja zmeraj bolj napet in zagnan. Ko zadihan priteče nazaj v avto, mi pravi, da že prepoznava okolico, kjer so se pozimi vračali s Sifa. Ko gledam GPS in razdalja, ki nas loči do cilja, pade pod magično mejo desetih kilometrov, mi v glavi bijeta boj dve misli. Prva je, da nam bo morda pa le uspelo, ker smo tako blizu. Druga misel pa je strah, ali bodo avtomobili zdržali še »teh nekaj kilometrov«. Preveč hudo bi bilo, da bi se morali sedaj, ko je Sif es Souane že tako blizu, da imam občutek, da bi ga lahko že z roko dosegel, še drugič obrniti in pozabiti na cilj zaradi kakšne neumne napake ali okvare. Pri kar šestih vozilih pa do ene napake in posledično okvare lahko še prehitro pride. Grizem ustnice, vrtim volan in se trudim iz glave spraviti te zametke črnogledosti.
Moji strahovi se niso uresničili. Alah nas je pogledal z milostnim očesom in Sahara se je odločila, da nam bo radodarno dovolila, da se naužijemo njenih skrivnosti. Kot pravi Mišo, biti moraš v dobrih odnosih z lokalnimi božanstvi, ko si na njihovem teritoriju. V popoldanskih urah dne 8. aprila 2016 smo prišli do Sif es Souana s severovzhoda, ga obvozili in se po zadnjem, zlasti za živce sorazmerno napornem prehodu sipin, utaborili na zahodni strani velike sipine, v naročju varne zavetrne kotanje pod njo. Na Sif es Souane z avtom pač ne gre, bo treba peš. Nekje so meje tudi za naše ultimativne stroje, čeprav sem bil že med potjo nemalokrat presenečen, koliko zmorejo, kam se lahko spravijo in kaj vse zdržijo.
Dobre pol ure pod nogami meljem saharski pesek. Zahodno pobočje Sif es Souana je strmo in trdo, skoraj kot kakšen alpski ledenik poleti. Le v noge ne zebe, kar je dobro, ker sem bos. Stopinjo za stopinjo sekam v trdo peščeno plast in se vzpenjam. Z vsakim metrom narašča tudi moč vetra, ki vleče naravnost izpod zahajajočega sonca. Nazadnje smo na Sif es Souanu. Hkrati končno in hkrati že. Še ena želja v življenju manj.
Stojim na vrhu velikega Sif es Souana in opazujem obzorje. Do koder seže pogled, ne vidim drugega kot same sipine in neskončno obzorje. Vidim tudi srečne obraze članov ekipe okoli sebe. Čutim, kako se nam je vsem odvalil velik kamen od srca, ker nam je uspelo priti do zastavljenega cilja. Pa ni samo cilj razlog za olajšanje, konec je tudi strahu in tesnobe pred nadaljevanjem poti v neznano. Saj nas čaka še težka vrnitev, ampak to pride na vrsto jutri. Danes smo svoje naredili in danes smo tu. Lahko smo veseli. Zato skačemo, mečemo v zrak puščavski pesek, da ga nosi veter, in rjovemo od veselja v zahajajoče sonce. Uspelo nam je, brez prevelikih žrtev, zato je veselje še toliko močnejše.
Ko sedim na samem vrhu Sif es Souana, razmišljam, kaj vse je bilo potrebno, da smo danes tu. Kot je rekel ta veseli Roman – naredil si vse, da si danes prav tukaj. Moje celotno puščavsko življenje in izkušnje, pa ne samo moje, neskončne ure v delavnici, ko je bilo treba pripraviti ali popraviti avto, nešteto kilometrov za volanom in na tisoče prevoženih sipin od Jordanije, Sudana, pa vse do Mavretanije, ure zbiranja navigacijskih podatkov, analiz, priprav za računalnikom, neskončni pogovori in dogovori, neuspeli in uspeli puščavski poskusi, vse skupaj samo in prav zato, da sem na koncu smel in zmogel iskati nemogoče prehode, prebijati nenormalno visoke sife, iskati pot med mogočnimi sipinami in se nazadnje le povzpeti na Sif es Souane.
Ko sedaj gledam nazaj, je bil občutek zelo nenavaden. Izpopolnjenost in nenavadna praznina hkrati. V veselje nad uspehom je kanila grenka kaplja zavesti, da bom od Sahare težko še kdaj dobil več, kot sem dobil s Sif es Souanom. Zavedal sem se, da smo prišli do točke, ki jo bo v Tuniziji težko preseči glede zahtevnosti in oddaljenosti od civilizacije. Le 14 kilometrov nas loči od Alžirije. Prišli smo do najvišje, največje in najbolj nenavadne sipine severnega dela tunizijske puščave. Satelitski posnetki kažejo, da so proti jugu in zahodu sipine vedno nižje in bolj redko posejane. Kje bo torej naš naslednji cilj? Kje so velike želje in ideje za prihodnjič? Človek je pač tako narejen, da hrepeni po vedno novem in novem in novem… cena je redkokdaj pomembna.
Spomnil sem se sreče in užitka, ko sem prvič skočil v vroči izvir Ain Huilat Richeta. Vesel kot radio, je tedaj rekel Mišo. Tudi pot do tja je bila težka, tlakovana s številnimi težavami in neuspehi, a med Richetom in Sif es Souanom je ležalo le devet dni manj kot polnih osem let. V teh osmih letih smo, ne le jaz, ampak mi vsi, ki si včasih rečemo puščavske bolhe, doživeli marsikaj. Kakor so rasle naše izkušnje, tako je rasla tudi naša smozavest, pa tudi zavedanje lastne majhnosti pred obličjem puščave. Kar se je nekoč zdelo kot komaj dosegljiv cilj, je na trenutke postalo skoraj rutina. V teh letih smo iskali vedno nove in nove poti do Ain Ouadetta, bodisi mogoče bodisi nemogoče, dosegali hitrostno-časovne presežke, prebijali sipine v vse smeri, doživeli celo to, da si je pri izviru sredi puščave bejba med peščenim viharjem brila noge, na koncu pa Izgubljeno jezero sploh ni bilo več cilj, ampak le še izhodišče za pot naprej, pot do Sif es Souana. A vseeno sem vsakič še vedno vesel kot radio, ko po dolgotrajnem prebijanju sipin zagledam pod seboj oazo, ko vidim, kako postaja vsako leto bolj zelena, ko se z nasmehom počim v tisto čudovito vročo vodo in sperem s sebe puščavski pesek in prah vsaj za nekaj ur. Priznam, da sem letos kar zavidal Cveku, ki je Ain Hulat Richet prvič dosegel prav na obletnico lastnega rojstva. Albanski konjak, ki smo ga na to čast in zdravje popili, namakajoč se v vroči malo žveplasti vodi, je samo še dodal polena na ogenj veselja.
Rad imam Ain Huilat Richet. Hudo mi je, ko pomislim, da Maša, ki je posredno zakrivila mojo puščavsko mrzlico, še nikoli ni videla tega posebnega kraja. Rad obujam spomine, kako je bilo, ko sem se v topli vodi prvič namakal s Polono, pa kako je Denis skočil na bombico, čeprav je globina le dobrega pol metra, pa kako je štel osvojitev te oaze za enega najbolj nenavadnih in pomembnih trenutkov svojega življenja. Spomnim se, kako smo prvič prišli do jezera preko visokih sipin z juga, še bolj pa tega, kako smo prvič prišli do vrha najvišjih sipin severno od oaze, ko se je po težkem prebijanju nenadoma pod nami pogled razlil na zelenje in na dolg čudovit spust, ki nas je še ločil od skoka v vodo. Spominjam se slovesa ob sončnem zahodu vrh visoke sipine.
Sif es Souane nam ne bo nikoli pomenil enako kot Ain Huilat Richet. Ne samo zato, ker ni oaza, ker nima vode, zelenja in pravega zavetja. Preprosto predaleč je od vsega in tako blizu meje tistega, kar še zmorejo avtomobili in ljudje, zato si je težko, dejansko nemogoče, zamisliti, da bi lahko postal rutinski cilj. Milosti Alaha in Sahare ne gre izzivalno preizkušati. Napuh je greh tudi v pesku. Preveč stvari lahko gre narobe, če se igraš s puščavo, predolga je pot do civilizacije, če se karkoli zalomi. Sif es Souane leži na meji tega, kar lahko naši avtomobili dosežejo glede na njihovo vzdržljivost, kapaciteto rezervoarjev za gorivo in nosilnost, pri čemer sta glavna faktorja teže nafta in voda. Mogoče bom Sif es Souane še kdaj videl, a kaj preveč na to ne računam.
Verjetno se marsikomu zdi, da pretiravam. Konec koncev se ljudje vozijo preko Sahare v vse mogoče smeri. Še v ljudskih knjižnicah si lahko sposodiš »overland vodnike«, kjer lepo piše, kako opremiti avto in kako peljati preko Sahare. Res je. Vendar imajo vsi ti vodniki eno skupno točko – ko govorijo o sipinah, je njihov glavni nasvet – izogibaj se jih kot kuge! Posledično so njihove trase speljane tako, da se sipinam izogibajo na daleč in te preko Sahare vodijo po kamnitih pistah in ravnih peščenih planjavah. Konec koncev je le 20 odstotkov Sahare peščene in večino sipin lahko pri prečkanju matere puščav pač lepo obvoziš. Sif es Souane pa je cilj, ki leži sredi polja visokih, strmih, neskončno razlomljenih in za vožnjo zelo zahtevnih sipin. Med vožnjo po libijskih sipinah ali po čudoviti Libiji na 200 sipinskih kilometrih ne naletiš na toliko težav ter možnosti vkopavanj in ti ni treba tolikokrat obrniti volana ali spreminjati hitrosti kot na poti do Sifa v 200 metrih. Malo karikiram, a samo malo.
»Pa je šel Heli na bok«, zaslišim Cvekov glas po UKV postaji, pa ne morem verjeti. Kot sem še doma, med pripravami na tokratno tunizijsko avanturo, razlagal Mici, pri vseh naših puščavskih vragolijah še nikoli nisem bil priča, da bi se kakšen avto prevrnil. Tokrat pa izkušeni Helmut med rutinskim spustom s sipine! Vsi skočimo iz vozil in tečemo do Cvekovega Patrola, ki vozi drugi, za Helmutovo Toyoto. Stoji pred začetkom spusta v dolino. Spodaj, še ne čisto na dnu sipine, v luknji, ki je le malo večja od avta, leži Helmutova lepa bela skoraj nova LC76. Še dobro, da na levem boku. Tako je padel Tahar na Hemuta. Če bi se zvrnila na desni bok, bi padel Helmut na Taharja, kar bi bilo glede na razliko v njunih masah lahko kritično. Tahar je bil tokrat od povratka s Sifa Helmutov sovoznik, tako smo se odločili. Najprej ga je prenašal Mišo, nato Tomo, od Ain Huilat Richeta do Sif es Souane je kravžljal živčke meni, ob povratku pa je vrsta najprej prišla na Helmuta. Helmut pa je končal na boku.
A tudi ta zaplet smo dokaj uspešno prebrodili. Malo smo spodkopali kolesa, potisnili avto nazaj na akse, počakali, da je olje steklo nazaj v karter, s kartonom od vinskega zaboja in naštrom zaflikali razbito šipo in šli naprej. Nikomur ni bilo čisto jasno, kaj je Heli delal, da se je zvrnil, kritična luknja v sipini ni bila nič posebnega, a vseeno je bilo prisotnega kar nekaj adrenalina, ko smo se morali še preostali spustiti po isti poti za njim. Tudi meni je bilo tesno pri srcu in imel sem čisto suha usta, ko sem se spustil mimo Cveka kot drugo vozilo za nesrečnim Helijem, prvo po prevračanju. Počasi, zelo počasi in zelo previdno. Pa ni bilo nič hudega.
Z izjemo tega neljubega dogodka smo napredovali zelo dobro. Sorazmerno zgodaj smo zapustili naš bivak pod Sif es Souanom in se odpravili po kar se da ravni črti proti Tembainu. Najhujše je bilo s prihodom do Sifa res za nami, a vseeno smo bili daleč od civilizacije, še celo do pist južno od naravnega parka Jebil nas je ločevalo več kot sto kilometrov. Vozili smo skoraj naravnost na Tembaine. Tokrat smo se peljali v smeri, kot je veter napihal sipine, zato so bili vzponi zložnejši in ni bilo treba več prebijati nemogočih sifov, ampak smo se preko njih spuščali in pazili, da avtomobili ne bi preveč poskakovali ali pa butali z nosovi ob tla, kjer so se sipine ostro zaključevale s trdimi kamnitimi tlemi.
Med vračanjem k Tembainu smo sicer izgubili več kot uro, ko smo se spet pod Taharjevo komando potikali po vrhovih sipin namesto po dolinah, ker nenadoma naš načrt poti ni bil več dovolj dober, čeprav nas je pripeljal do Sif es Souana brez večjih zapletov. Dokler se nismo skopali nazaj na predvideno traso, smo kar garali. Tahar je na vsak način hotel imeti malo prav, doživeti svojih pet minut slave (čeprav si jo je z iskanjem prehodov do Sifa več kod prislužil!), in včasih je treba njegovim zahtevam tudi popustiti. Tako je že med potjo do Sifa od mene zahteval, naj dodatno spustim tlak v pnevmatikah, čeprav so bile že spuščene na 1.1 bara, kar se je pri vožnji do Ain Huilat Richeta in narej izkazalo za povsem optimalno. Tahar mi nikakor ni hotel verjeti, da bo manj polno pnevmatiko pesek snel s platišča. Ker se je z njim prepirati nesmiselno (bolje imeti mir kot prav!), sem mu lepo povedal, da lahko spustim tlak toliko, kolikor hoče, mene nič ne briga, samo potem bo moral on sam montirati sneto pnevmatiko. Vztrajal je kljub temu opozorilu. Čez 500 metrov je že ležal z dvigalko pod avtom in odmetaval pesek. Potem sem smel ponovno napolniti gume na 1.1 bar. Kazen mora biti in kazen mora biti vzgojna.
Da se tokrat peljemo v pravo smer sipin, je bilo razvidno tudi iz tega, da smo v enem dnevu odpeljali skoraj 70 sipinskih kilometrov, kolikor loči Tembaine od Sif es Souana, kljub poskusom Taharjevega usmerjanja in Helijevemu prevračanju. Za dobrih 35 kilometrov med Ain Ouadettom in Sifom pa smo potrebovali polna dva dneva. Tik pod južnimi obronki svete berberske gore smo postavili naš zadnji puščavski bivak. Tisto noč so bile zvezde res krasne.
Naša tokratna puščavska avantura se je bližala koncu z vsakim trenutkom, ko smo bili bližje Jebilu, naseljenim področjem, pistam in s tem civilizaciji. Prav tako na koncu so bile naše zaloge nafte, vode in vzdržljivosti. Edino nama z Mišotom, ki sva Douz zapustila vsak s približno 250 litri nafte, je še ostalo toliko te dragocene tekočine, da sva jo lahko delila z drugimi, ki so že posušili svoje zaloge, in da se ni bilo treba bati, da je zmanjka, še preden pridemo na asfalt. Še Helmut, ki je na začetku poti vehementno zatrjeval, da ima njegova toyota dovolj nafte, ker jo bo itak prej zmanjkalo Cvekovemu Patrolu, je ostal na suhem. In to še prej kot Patrol! Tudi ljudje smo kar malo hrepeneli po oddihu v Douzu, preden se ponovno odpravimo v puščavo. Ni kaj reči, tempo je bil zelo naporen, odpeljana trasa pa še bolj. Ko smo se vrnili v Douz, je bilo za nami polnih šest dni vožnje po sipinah, vsak dan od zgodnjega jutra pa do poznega popoldneva ali večera, pet čudovitih bivakov in ena svetla nova točka – Sif es Souane.
Pod črto – imeli smo ogromno ogromno sreče, da nam je uspelo. Vsi naši avtomobili so zdržali do konca, čeprav ni dosti manjkalo, da ne bi. Vsi vozniki in tudi sopotniki so, ne glede na težke trenutke, ki jih v teh šestih dneh ni bilo malo, ohranili svojo dobro voljo in zagnanost. Še Tahar se je nekje vmes odpočil, pozdravil GPS v svoji glavi, pogladil ranjeni ego v smeri dlake in bil resnično vesel, da nam je uspelo. Kljub zelo neugodno napihanemu pesku smo odpeljali zahtevno traso proti sipinam. Mogoče bi bilo verjetno lažje priti do Sifa z zahodne smeri, iz El Faouarja na jug in nato na vzhod, vendar ta pot vodi preveč blizu alžirske meje po povsem nenaseljeni in zelo odmaknjeni puščavi, zato ni bilo niti teoretičnih možnosti, da bi zaradi napete varnostne situacije v državi dobili blagoslov Garde nationale, da gremo po njej. Verjetno niti z vojaškim spremstvom takšen podvig tokrat ne bi bil mogoč, zato ni preostalo drugega kot zahodna pot do Sif es Souana preko Ain Ouadetta. Nenazadnje nam jo je resno zagodel izjemno močan in dolgotrajen spomladanski veter, ki je pihal od januarja do konca marca in napihal res zelo strme ter visoke sipine. Toliko sem se že naučil, da vem, kako se razmere v puščavi neprestano spreminjajo, a običajno spremembe niso tako radikalne. Tokrat je bil pesek res prekleto težak, kar se je pokazalo že pri visokih sipinah severno od Ain Ouadetta. V prejšnjih treh letih smo si vedno privoščili užitek, da smo se zapodili čisto do vrha. Bil je res užitek in res smo se z avtomobili lahko pripeljali čisto do vrha, od koder smo občudovali pogleda na zeleno oazo pod seboj. Tokrat pa nama je na sipino po veliko poskusih in hudem mučenju avtomobilov uspelo pripeljati le Mišotu in meni, tako zelo so se peščene razmere spremenile. Pa še midva nisva pripeljala čisto do vrha, ampak je bilo treba avtomobile pustiti kakih 50 metrov nižje in se peš odpraviti do vrha. Razgled pa je bil tudi tokrat nepozaben.
V Douzu smo sprali puščavski pesek s sebe in vsaj malo tudi iz avtomobilov, oblek in prtljage. Na novo smo napolnili zaloge goriva in vode, pa sveže hrane tudi, in se odpravili na dopust v Ksar Ghilane, ki pa je bil, po čudovitem tednu v puščavi, kar preveč umazan, hrupen in turističen, čeprav še zdaleč ni bil tako poln ljudi, kot je bil običajno pred začetkom arabske pomladi. A vseeno, kljub hrupnim Madžarom, kljub vedno višjim cenam čaja in šiše, kljub vedno več in več lokalčkom in hotelčkom, ki jih preživetja željni domačini tlačijo po vseh grmih, kljub propadajočim nekoč luksuznim hotelom, in kljub temu, da sedaj stoji trafika s cigaeti in kokakolo na mestu, kjer sem nekoč lahko parkiral svoj avto, je Ksar Ghilane je še vedno Ksar Ghilane z vsemi svojimi spomini in zgodbami, zato ga moram imeti rad.
Na koncu ostane vprašanje, kaj in kako naprej. Najti nov cilj, primerljiv s Sif es Souanom, bo zelo zelo težko. Niti ne vem, če bi si želel ponavljati sam Sif es Souane. Ko sem se poslovil od Taharja in sem mu rekel, da se vidimo naslednjič, na lepi umirjeni skoraj turistični turi do Izgubljenega jezera, počasi in na lahno, nežno, kot se spodobi po sifessouanski brutalni zlorabi vozil in ljudi, se mi je le posmejal in odgovoril, da jaz, ne pa on, jaz ne bom zdržal, da me ne bi spet vleklo na Sif. To je klic puščave.
»Ti boš hotel spet in spet na Sif es Souane, ti, ne jaz. Tebi lažje poti ne bodo več ustrezale, ko si enkrat okusil težke.«
Tahar se je režal, jaz pa se nisem, in se še vedno ne, ker vem, nekje globoko v sebi, čeprav to poskušam zanikati, da je imel tokrat prav. Mogoče pa enkrat res ponovimo, Inšalah. Zdaj, v tem trenutku, mi zadostuje, da smo na Sif es Souanu enkrat, vsaj enkrat, bili. Zato sem vesel in hkrati malo žalosten, kot takrat, ko končaš z branjem dobre knjige. Vesel si, da si jo prebral, da sedaj poznaš zgodbo, glavne like, da si se z njimi lahko smejal in jokal, in žalosten, da jo je že konec, ker je bila res dobra, ker ti je prinesla veliko užitkov, in ker je ob koncu čas za povratek v navadno vesolje. A vseeno nisi tako žalosten, da bi se je nemudoma lotil znova brati od začetka.
Za fotografije se zahvaljujem vsem sopotnikom, zlasti Duškotu, uradnemu fotografu odprave, pa Mici, ki je pridno ubogala vsakič, ko sem vpil, naj fotka, pa Romanu, ki je s svojim telefonom neutrudno skrbel, da skoraj noben pomemben trenutek ni ostal nedokumentiran. Pa tudi ostali smo nekaj prispevali.
