Čeprav se bo marsikdo zmrdoval, da Tunizija ni „prava“ Sahara (le zakaj ne bi bila?!), da ne vidi smisla potovati nekam, kjer je že bil, vedno znova presenečam samega sebe, da čutim skoraj fizično potrebo po vrnitvi v tiste kraje južno od Douza, kjer se začenja Grand Erg Oriental, da zakopljem prste v pesek in se ležeč na sipini, zavit v burnus, zazrem v nedojemljivo svetle oči neštetih zvezd na saharskem nebu. Zakaj? Odgovorim lahko le z besedami Mana Dayaka, tuareškega borca za svobodo in neodvisnost, puščavskega vodiča, ki mu je zaupal sam oče rallyja Pariz-Dakar Thierry Sabine, in seveda poeta: „Sahare se ne da opisati. Saharo lahko le živiš.“
Bolj banalna statistika: štirje tedni popotovanja, 6.800 prevoženih kilometrov in 950 litrov porabljene nafte, odlična nova spalka, prvi resen okus puščavskega dirkanja, in seveda „Mišo il mažnun“, nori Mišo, bojno ime, ki si ga je priboril s tem, da smo odpeljali peščeno etapo, ki je ni pred nami še nihče – vsaj po pričevanju domačinov niti oni sami niti kdo drug še ni pokazal take stopnje usekanosti, da bi kaj takšnega poskusili, kaj šele odpeljali. Tudi Taharju se je samo smejalo, ko se je postavljal pred prijatelji.
1. DAN: SOBOTA, 25.09.2010 LJUBLJANA – GENOVA – LADJA CARTHAGENa sedem barov, to ni človeško, razmišljam, ko drvimo skozi nevihte preko Padske nižine in proti Genovi. Na amortizerje mislim, tiste niti 24 ur pred odhodom ladje obnovljene Scolle, ki so sedaj neusmiljeno trdi, in, upam vsaj, ne puščajo več. Prav tako upam, da ne bodo spustili, vsaj ne prekmalu.
Šele v pristanišču počasi dojamem, da mi je uspelo zložiti avto, da vsaj vse pomembne stvari očitno delujejo, in da zapuščam, znova, končno, staro celino. Zahajajoče sonce toplo barva strehe Genove in ladja zapušča pristanišče. Čas je, da se končno naspim.
2. DAN: NEDELJA, 26.09.2010 CARTHAGE – TUNIS – MONASTIRTežko je poskušati iskati besede, da bi jih lahko spravil na ta papir. Misli, ki se mi motajo po glavi, misli, katerih bi se rad znebil, za te misli ni prostora nikjer drugje na svetu. Zato molče gledam skozi okno, kako se za ladjo peni bela raza, brazgotina v modrini morja, in razmišljam raje o tem, ali nam bo uspelo priti čisto na jug Tunizije. Lepo bi bilo pognati Niskota na X-kah po širokih dolinah med visokimi sipinami tunizijskega juga, zlesti v vročo banjo bira Skouna in končno popiti čaj v Borj el Khadri. In seveda spet čutiti pesek med zobmi.
Ob enih popoldne stopim na zgornjo palubo in se zazrem v Afriško obalo.
Ko to pišem, udobno zleknjen na balkonu hotela v Monastiru, rahlo pada nežen dež. Poletni dež, ne nevihta, le nežno rošenje, ki hladi še vedno razgreto mesto. Tu, na sredozemskih obalah Afrike, nam še ne grozi jesen s svojim otožnim vlažnim in mrzlim objemom. Tu mi narava vrača vsaj malo poletja, ki je šlo mimo, ko sem bil zaposlen z zelenimi spisi ali v delavnici. Vesel sem. Počasi dojemam, da je uspelo, in preveva me ponos, da je bilo delo dobro opravljeno. Nisko je ponovno prišel do Monastira. A nočem preveč upati, bomo videli, kako bo šlo sproti, vrnitev je še daleč. Toda ta večer je prijeten, pivo iz hladilnika Mitjeve navare je ledenomrzlo, obeta se nam čudovito popotovanje in čaj v Cafe 7 Novembre v Borj el Khadri, zato sem upravičeno zadovoljen in optimističen. Pa čeprav jim je v kavarni zmanjkalo tako jagod kot vanilije, metino šišo so le imeli. Jutri pa bomo že spali pod palmami v Douzu, na vratih velike Sahare. Z Mišotom bova videla, kako se obneseta najini novi spalni vreči. To me bolj zanima kot reševanje matematično-psiholoških problemov, s katerimi se ubadata Mišo in Denis, čeprav je tudi to svojevrstna zabava.
3. DAN: PONEDELJEK, 27.09.2010 MONASTIR – DOUZTahar me je kar za roko prijel in me ni hotel spustiti, tako vesel je bil videti, ko je prišel k nam v kamp v Douzu. A novice, ki jih je prinesel, niso obetavne. Pot južno od Bir Auina je praktično nemogoča, vojska hoče imeti vse pod kontrolo in tudi če te spustijo južno od El Borme, te ne spustijo tja, kamor bi hotel iti, ampak se moraš držati njihove začrtane smeri, daleč stran od velikih sipin. Tako da nas očitno čaka nova varianta naskoka na Ain Ouadette. S prsti drsimo po zemljevidu in iz znanih črt ter pokrajin ekstrapoliramo neznane.
Zjutraj nas čaka nakupovanje – voda, metla, zelenjava, nafta, preverjanje avta in pot v Ksar Ghilane. Upam na malo več sreče z gumami, danes mi je namreč uspelo sneti kar dve – levo kompletno, desno pa na srečo le deloma. Za napako je bil kriv manometer, ki je kazal narobe, zato smo tlak v gumah preveč znižali, dejansko na 0,6 bara, manometer pa je kazal 1,4. Sovoznika sta odgovorna! Še dobro se je končalo…
Že to, da lahko spet z bosimi nogami bredem po puščavskem pesku, je dovolj, da sem srečen. Avto dela (tok tok po lesu). Pod palmovo streho v kampu v Douzu strmim skozi luknje med vejami, a danes se zvezd ne vidi, le luna je dovolj močna, da se njena svetloba občasno prebije med koprenami oblakov do nas. Celo nekaj kapelj dežja se je pretihotapilo skozi listje. Vreme ni najboljše, upam, da se do kampiranja v pesku popravi in da se veter poleže. Kljub boljši spalki, odlični, mehki, udobni, topli, skorajda vroči, si ponovitve vetrovnega Šobijevega bivaka iz Libije prav nič ne želim.
4. DAN: TOREK, 28.09.2010 DOUZ – KSAR GHILANEDirektna pot od Douza do Ksara ni bila težka, čeprav je pesek zelo mehak. Oaza Ghilane je popolnoma prazna, Ali se je prenehal truditi s kuhanjem čaja že sredi popoldneva. A le za toliko, da se je pojavil Mišo, in dobili smo čaj, tako kot se spodobi, na plavajoči mizi v bazenu. Bajer sam je že konkretno zasut, zgleda, da se nikomur ne lušta kaj preveč delati. Mogoče pa samo kopača že dolgo ni bilo mimo.
Jutro v Douzu je bilo deževno, noč smo prespali na terasi restavracije v kampu, vsaj malo stran od vodnih kapelj. Zato smo tudi nakupe opravili kar na hitro, 90 litrov vode in 200 litrov nafte smo spravili v ubogega Niskota, povrh vse ostale krame. Upam, da bo zdržal, kjub novim amortizerjem ima zadnji konec kar malo povešen. A pelje se lepo, le mašinca na trenutke komaj zmaguje težo, zato se tolažim, da bomo iz dneva v dan lažji. Jutri zjutraj, med čakanjem na Taharja, moram pregledati vse vijake. Nisko potrebuje nego, to mi je jasno. Denis se s tem zelo trudi in ga celo čisti z vlažnimi robčki.
Jutri bo čas za hbso z nutello. Sam.
5. DAN: SREDA, 29.09.2010 KSAR GHILANE – PRVI BIVAK (PRED BIR AUINE)Ko je sredi noči začelo tretjič deževati, odkar smo v Tuniziji, sem imel poln kufer vsega in sem šel spat v velike šotore kampa, namenjene kofer-safari turistom. Sezona se še ni začela, zato so bili prazni. Edini problem je bil smrad po plesni in zatohlem, pa neko perje je frčalo naokoli, zato sem se ulegel kar na tla z glavo pri vhodu, da sem skozi režo od vrat poskušal dihati le čist zrak. Spalka se je odlično izkazala tudi pri spanju na betonu.
Jutro je minilo delovno, pakiranje in čiščenje za sovoznika in preventivno šraufanje zame. Situacija pod kontrolo, bi se reklo. Sledilo je še slovo od Martine in Mateja, še preden smo se mi odpravili naprej, ju je že odneslo uživat medene tedne nekam proti severu.
Ko je prispel Tahar, smo se počasi odpravili na pot proti jugu. Ne po glavnem pipelinu, ker so vojaške kontrole baje pogoste in predstavljajo problem, ampak na pol na skrivaj po Taharju tako ljubih šodrastih pistah med kameljo travo. Slabih 20 km pred Bir Auinom smo zavili na zahod v sipine. Prvi je vozil Mitja, navigiral je Tahar, vlekli smo tisto sprva čudno špuro po luknjah, ki je očitna specialiteta našega vodiča. Šele kasneje, ko sem se je privadil, sem jo lahko dodobra cenil. Pesek je bil mehak, avto grozljivo težak, gum si zaradi neugodnih izkušenj izpred nekaj dni nisem upal bolj spustiti, Mitja je malo polomil navaro, a kljub vsemu smo lepo napredovali. Končno je povsod okoli nas pesek.
Veter se še ni polegel, toda zvezde sijejo z vso močjo. Vedno znova sem presenečen, koliko jih je in kako blizu se nam zdijo tu v Sahari. Še Denis pravi, da je puščavsko nebo verjetno najlepše na svetu. Ni razloga, da se ne bi strinjal z njim.
6. DAN: ČETRTEK, 30.09.2010 PRVI BIVAK – AIN OUADETTE33.1 km ravne črte je kazal GPS od našega bivaka do Ain Ouadetta, ko smo po zajtrku zagnali našo mehanizacijo. Kljub feš-fešu, kljub grdim ostrim luknjam in kljub vročini smo se do jezera uspeli prebiti še pred večerom. Kot pred leti smo se z nabranimi drvmi na prtljažnikih ustavili na vrhu zadnjega pasu sipin nad jezerom in se zazrli v oazo pod seboj, ki se je kopala v zlatih žarkih poznopopoldanskega sonca. Ain Ouadette, Ain Huilat Richet ali Reched, imenujte in zapišite njeno ime, kot že hočete, že tretjič smo tukaj, vsakič po drugi poti, in še vedno je lepo.
Voda ima še vedno 36 stopinj in še vedno sem vesel ko radio, ko se počim vanjo. Tudi komarji še vedno pikajo, le mojega prijatelja oslička ni več, edine glasove v že speči oazi med pisanjem teh vrstic spuščajo neke vrste črički. Dejstvo ostane, da tistim, ki sedijo ob ognju v oazi Ain Ouadette, ne gre ravno slabo v življenju. Ampak tokrat sem šele tretjič tu, kdo ve, kako bo šlo naprej. Inšalah. Počasi se bo treba odpraviti v spalko, ki diši po zelenem čaju z meto, ki ga je Gregatu uspelo politi po šotorki, ko se je kuhal v času počitka med belimi urami. Nič hujšega ni bilo, močno sonce je hitro posušilo vse. Le vonj ostaja.
7. DAN: PETEK, 1.10.2010 AIN OUADETTE – DRUGI BIVAK

Bili so časi, ko se med celim raidom nisem zakopal tolikokrat kot sem se danes. Še vedno smo težki, očitno premalo jemo in pijemo, in pesek je bil grozljivo mehak. Parkrat sem sedel na trebušček, enkrat pa v luknjo, tako da sem krstil Mitjev novi vitel z novo špago. Tomo je vlekel špuro, mi pa smo občasno vlekli Tomota. Bele ure so bile neprenosljive, sonce je sežigalo vse, temperatura je bila blizu 45 stopinj C. Niti zvečer se ni shladilo tako kot prejšnje dni.
Dobro je bilo tudi, da Denisa ponoči ni nič zeblo v noge, ker jih je modro postavil na žerjavico. Zanj je bilo to dobro, za spalko nekoliko manj. In to mojo spalko. Malo je ožgana, a na srečo še vedno uporabna.
Ko sem po končani vožnji ležal na sipini, zamotan v svoj burnus, sem razmišljal, kako prazen in pust kos puščave v nekaj minutah postane domačno bivališče. Ta sipina postane kuhinja, ona sipina spalnica, avtomobili in grmovje predstavljajo zavetje, vse ima svojo nalogo in svoj red. Za strop pa najlepša slika – milijoni zvezd in Mlečna cesta, ki se kot mavrica v loku pne čez nebo. Zjutraj, ko odhajaš, verjetno za vedno, pa se počutiš, kot bi zapuščal majhen košček doma.
Prvi teden potovanja je skoraj za nami. Nekateri bodo naslednji petek že na barki. Posledica utrujenosti od celodnevnega garanja je misel, kako bi bilo, če bi bil tudi jaz eden izmed njih. Pa nimam po kaj hoditi domov. Razen Norberta II. Lunskega me ne čaka nihče.
8. DAN: SOBOTA, 2.10.2010 DRUGI BIVAK – TRETJI BIVAK BLIZU KAMPA HAFEYER„Tout droit! A droite! A gauche! Le le le le…!“
Tako nekako je potekala današnja pot. Vlekli smo špuro, Tahar je navigiral, od vpitja ga je gotovo bolelo grlo, od mahanja pa roke, mene pa je bolelo vse od silnega motanja. Ampak je kljub mehkemu pesku šlo naprej brez enega resnega vkopavanja. Manj sreče je imel Tomo, ko mu je uspelo sneti gumo, manj sreče je imela roka zadnjega diferenciala mojega Niskota, ki je počila, skoraj na istem mestu, kjer je omagala tudi lani. Zvezda dneva pa je bila Mitjeva navara – odtrgalo ji je kompletne nosilce sprednjega diferenciala. Spet je bilo treba malo šraufat in malo gurtnat, da je šlo naprej, pa čeprav je bilo treba za volan posaditi Taharja. Po obvezni molitvi seveda.
Sedaj uživamo zadnji bivak v pesku, ob ognju, s kriplastim avtom moramo čim prej pobegniti iz sipin. Upamo, da se nam bo zjutraj uspelo izkopati iz peska in se po pistah vrniti v Douz. Inšalah.
9. DAN: NEDELJA, 3.10.2010 TRETJI BIVAK – DOUZPo zajtrku in jutranjem preganjanju škorpijonov izpod šotorov smo s Taharjem za volanom navare štartali čez zadnji resen pesek. Seveda spet po molitvi, da bo jasno, komu gredo zasluge. A molitev je bila uslišana, mojster Smida je odpeljal takšno špuro samo z zadnjim pogonom in brez reduktorja, da smo vsi samo debelo gledali. Dvakrat ga je bilo treba cukniti, enkrat pa je tako resno padel v luknjo, da je trajalo eno uro, preden smo ga izkopali. Na srečo se je to dogodilo v zadnjem pasu sipin, potem je peska počasi zmanjkalo, proti severu se je odprla ravnina, posuta s kameljo travo, piste so nas sprejele in kar poleteli smo. Leteli smo do nekaj kilometrov pred cesto Matmata – Douz, kjer mi je odpizdilo zadnje amortizerje. A priti po cesti v Douz ni bila nobena težava.
Ko smo prispeli v kamp Desert Club in je Tahar povedal, kje smo se potikali, so se vsi prijeli za glavo in nas krstili za nore. Mišo il mažnun, nori Mišo, so rekli, samo še ti počneš take neumnosti. Nemci so nehali, Francosi so nehali, Italijanov ni več, Slovenca redkokaterega še zanese južneje od Ksar Ghilana, le nori Mišo se ne da.
V Douzu je s Taharjevo pomočjo Mitja našel mehanika, pravzaprav varilca za navaro, z Mišotom pa sva pri Lothfiju dobila amortizerje, prečni stabilizator, ki ga je tudi prelomilo (1,5 cm jekla), roko zadnjega diferenciala in enojne zadnje šipe za Niskota. Deli so bili tako nabrani, šraufanje mi pa po večerji, čaju in šiši niti približno ni dišalo tako kot spalna vreča.
10. DAN: PONEDELJEK, 4.10.2010 DOUZ – BIVAK V SIPINAH BIRA SOLTANEZ Mišotom, Denisom in Gregatom smo ostali v Douzu, drugi pa so se odpravili na ekspedicijo iskanja puščavskih rož, preizkusit popravljeno navaro. Jaz sem v dobri uri uspešno zložil Niskota. Ugotovljeno je bilo, da je iz bučke zadnjega levega amortizerja dobesedno izstrelilo pokrov in mehanizem regulacije. Ne moreš verjet. Po končanem delu so bila moja oblačila tako umazana in prepotena, da sem se tuširal kar v njih.
Ko so se od vročine skuhani turisti vrnili, smo si pri Taufiku privoščili odlično čorbo, potem pa smo se kar po asfaltu odpravili proti Ksar Ghilanu. Za Bir Soltanom smo zapustili cesto in zavili spet v pesek, kjer smo ob soju žarometov postavili tabor in skuhali večerjo. Naš zadnji pravi bivak v pesku…
11. DAN: TOREK, 5.10.2010 BIR SOLTANE – KSAR GHILANEKo smo pofotkali sončni vzhod in spekli zadnje hbse, smo po ponovno grozljivem pesku štartali v ravni črti proti ksaru. Preden je minilo pol ure, smo že kopali kot nori, Tomo je spet snel gumo in spet je trajalo debelo uro, da smo se izkopali. Kljub temu smo poskušali še malo nadaljevati pot, nakar sva se z Mišotom naveličala in potegnila špuro nazaj proti cesti. Vsaka zabava ima svoje meje. Ko smo prišli na zanesljiva tla, smo v senci pod grmovjem čakali še več kot eno uro, da so se tudi ostali prekopali do nas. Po tej muki, peklenski vročini in feš-fešu je bazen v oazi deloval kar hladen, pa čeprav ima voda 33 stopinj.
Popoldne smo za zabavo s praznimi avtomobili štartali na trdnjavo. Denis je vozil, drugi smo pa kopali. Ko je sonce padlo za obzorje, smo bili na trdnjavi. Nazaj v kamp je peljal Grega, potem pa je Denis še enkrat peljal do trdnjave. Ob speljevanju se je skoraj zadel v Mišotovo toyoto. Lučka na lučko. Skoraj. Na srečo.
12. DAN: SREDA, 6.10.2010 KSAR GHILANE – OTOČJE KERKENNAHPo čiščenju avtov, pakiranju in šiši ob bazenu smo se morali obrniti spet proti severu. Po dolgi vožnji nas je v Sfaxu lokalni trajekt za smešno ceno nekaj dinarjev prepeljal na oddaljeno otočje Kerkennah. Tam so nas pričakale sobe s klimo in za večerjo hobotnica s pomfrijem, postrežena kar na dvorišču. Po dominah, čaju in odlični pomarančno – metini šiši nam je preostalo le spanje na premehkih posteljah.
13. DAN: ČETRTEK, 7.10.2010 OTOČJE KERKENNAH – SFAX – MONASTIRMajhna skrita obmorska mesteca, kjer ni turistov, kjer zjutraj oživi ribji trg, kjer kriki galebov, prepirajočih se za ostanke iz ribiških mrež, režejo slani vonj morja, imajo zame velik čar. Kar sedel bi, gledal in vpijal dogajanje z vsemi čuti, zavestno in nezavedno, pozabil bi na ostali svet. Zato se mi je zdelo, da smo bili kar prehitro nazaj v Sfaxu, nazaj v vrvežu in hrupu civilizacije. Toda utrip medine me je le poživil. Arabija s svojo gnečo, hrupom, mešanico vonjev in okusov, s svojo sproščenostjo in vročičnostjo me je za nekaj časa spet opila. Kar prehitro je bilo treba naprej.
Tokrat smo po nakupovanju le šli na ovco. Krvave ledvičke pa kljub lakoti nisem mogel pojesti.
Ko smo prispeli na cilj današnjega dne, v Monastir, sva se z Denisom vrgla v morje. Zame je bilo to prvič v tem letu, in upal sem, da ne zadnjič. Saj še ostajamo na toplih obalah, čeprav drugi odhjajo. Borim se z napadi preteklosti in razmišljam o magnetkih na hladilniku.
14. DAN: PETEK, 8.10.2010 MONASTIRŠtirinajsti dan je vedno dan slovesa. Včasih od Afrike, a tokrat od dragih sopotnikov, s katerimi smo te dolge vorče dni delili tegobe in radosti potovanja. Šla sta Tomo in Kanja, šla sta Mitja in Bojan, šla sta Martina in Matej, šel je Grega… in šla je Polona. Le kako bo s kakavom v prihodnosti?
Umirjen dan v Monastiru, brez obvez in brez hitenja, se je zelo prilegel. Čeprav sem prekontroliral nivoje tekočin, je bil to prvi dan potovanja, ko je Nisko lahko počival. Upam, da mu bo to dobro delo. Zagotovo pa se bova z veseljem vrnila na jug, pod vroče puščavsko sonce. Za to sva garala toliko časa.
Večer je spet ohladil mesto, ohladil je glavo, a še vedno mi odzvanjajo v njej stihi stare pesmice… Où es-tu? Que fais-toi? Je pense à toi…
15. DAN: SOBOTA, 9.10.2010 MONASTIR – HAMMAMETPočasi se že počutim kot turist. Spanje v hotelu, zajtrki s trdo kuhanimi jajci, sprehajanje po mestu, branje,… Še dve noči nas čakata, potem pa končno spet v pesek. Mišo, Denis in Gregor so si popoldne privoščili potapljanje, jaz pa sem svoj čas posvetil Niskotu – vidange, graissage, équilibrage. S svežim oljem in lepo namazan se mi je zdel srečnejši, čeprav nekje na podvozju še vedno ropota in gume tresejo še bolj kot pred centriranjem.
Pred odhodom iz Monastira smo si privoščili še zadnje kopanje in skorajda luksuzno morsko hrano. Nato je tudi Mišo dal podmazati svojo toyoto, medtem pa sem jaz ležal pod Niskotom in poskušal definirati vzrok ropota. Ko sem zlezel izpod avta, sem zavil čelno svetilko in rokavice v šotorko, vse skupaj odložil na pokrov motorja in odpeljal. Našli smo samo še rokavice, ko smo se čez nekaj minut vrnili na kraj zločina.
V Hammametu je gneča velika. Prijetno je, čeprav je zelo živo. Pogrešam Douz. In še marsikaj.
16. DAN: NEDELJA, 10.10.2010 HAMMAMETOd izležavanja postajam že tečen, pa čeprav traja komaj tri dni. Oziroma, lepše rečeno, nemiren. Obredli smo cel Hammamet, Denis se je metal v morje in med plezanjem po obzidju strgal hlače, privoščili smo si čaj in šišo po presenetljivo normalnih cenah za turističen kraj, vrhunec dneva pa je predstavljalo prehranjevanje na hotelski terasi, obilno kosilo je sestavljala tunina, harisa in olive. Pa seveda obvezna fanta.
Zvečer pa je v mesto prihrumel reli Sahara Masters 2010. In evo Čarlija pa Helmuta! V petzvezdnem hotelu Le Sultan, kjer so se nastanili z Mišotom vred, sem se počutil dokaj nenavadno, kar je konec koncev po dveh tednih življenja v puščavi precej razumljivo.
Od briefinga v nemščini za jutrišnji začetek dirke sem razumel le nekaj besed, a GPS je sprogramiran in roadbook smo dobili. Jutri zjutraj na štart. Cilj? Inšalah.
17. DAN: PONEDELJEK, 11.10.2010 HAMMAMET – GAFSANek poseben čar je v tem, ko obrneš volan proti jugu. Spet proti jugu, kot bi obrnil hrbet večini tega, kar te teži, in lahkoten kot ptica vpijaš vedno močnejše žarke sonca. Še Nisko prede čisto drugače, bolj veselo, ko ponovno drvimo v objem Sahare. Toda ruži še vedno.
Sahara Masters 2010 se je začel. Na štartu prologa južno od Kairouana smo bili prvi, tik za Čarlijem, ki je skoraj zapeljal čez skalnat zid na nos v oued, suho strugo, po kateri je tekla današnja trasa dirke. Preden so prispeli ostali, smo kar lep čas ležali v senci.
Dirka je majhna, a zabavna. Helmut je na prologu zmagal s prednostjo desetih sekund. Jutri pa gremo naprej. Inšalah.
Zvečer smo po Gafsi zastonj iskali vulkanizerja, ki bi znal in zmogel centritati X-ke. Eden je prišel celo tako daleč, da je že odmontiral gumo, nato pa ugotovil, da se mu bo mašina prevrnila, če bo nanjo obesil tako gmoto. Razočarano sem ugotovil, da se bomo očitno še kak dan tresli.
Zdaj spimo na vrtu luksuznega hotela v Gafsi, Joghurta Palace se imenuje. Nočni čuvaji so nam prinesli čaj, bil je odličen. Končno spet spimo pod zvezdami, pa čeprav med zidovi. Pesek je že blizu.
Še kak teden in najti bom moral razlog, da se vrnem domov.
18. DAN: TOREK, 12.10.2010 GAFSA – DOUZPonoči so me dežne kaplje pregnale spat pod avto. Toliko o spanju pod zvezdami. Nočni čuvaj je bil čisto zaskrbljen zaradi nas norih Slovencev, a nam je vseeno postregel z močnim črnim čajem.
Za zajtrk je poskrbel hotel s šlepanjem na rogljičke, potem pa smo oddrveli na štartno mesto. Sledilo je 180 km brzinca po pistah med gorovjem nad Metlaouijem in Chott el Jeridom. Bili smo edino vozilo v turistični klasi in če odštejemo zajčje-mišjo posadko in enega motorista, smo s konkurenco dirke dobesedno pometli. Res pa je, da se omejitev nismo držali.
Zaradi zoprnega slanega blata, ki ga je okolica Chotta polna, smo nato v Douzu morali Niskota oprati, pa še podmazovanje sem mu ponovno privoščil, ker je bil tako priden. Le vulkanizerja, da bi scentriral gume, še vedno nisem našel.
Biti v Douzu je kot biti spet doma. Sproščeno. Američanka in Švicar, ki smo ju spoznali lansko pomlad ob povratki iz Libije, sta spet tu, le da imata sedaj še dodatnega otroka in vsak svojo toyoto. Mali Lilian je Denis za lahko noč zaigral Uspavanko za Evo… jaz pa si bom za lahko noč privoščil Čudež od Papirja in sanje pod zvezdami.
19. DAN: SREDA, 13.10.2010 MONASTIR – HAMMAMETPlani o Star Warsih so se sfižili zaradi Denisa, ki je splezal na palmo, in ko je prišel nazaj dol, je hotel domov slikat barve jesenskega listja. Namesto vzgojne pridige so mu starši zrihtali letalsko karto in odpeljati sem ga moral v Monastir. Ko sem se po dvanajstih urah vožnje in več kot 800 prevoženih kilometrih vrnil v Douz, sem bil utrujen za umret. Pa še brez navigatorja povrh vsega.
V kampu sem našel Grega v prijetni slovenski družbi z velikimi količinami tunizijskega piva. Tako sem spoznal Primoža, Andreja in Andraža z boljšimi polovicami, kot bi se reklo 🙂 Led je bil hitro prebit in ni bilo težko doseči dogovora, da se naslednji dan skupaj odpravimo proti Tozeurju.
20. DAN: ČETRTEK, 14.10.2010 DOUZ – TOZEURKot vsak četrtek nas je tudi tokrat v Douzu razveselil souk, sejem, in čeprav niso prodajali nobene bjonde, le kamele in ovce in osle, je obisk arabskega sejma vsaj zame vedno prijetno doživetje. V miru smo si privoščili še čaj in šišo, preden smo se odpravili iz Douza. Sledil je ogled avtobusa na Chottu, prevozili smo Rommel pisto, se malo izgubili v Redeyefu, fotografirali slapove v Tamerzi, popili še en čaj v Chebiki in končali v kampu v Tozeurju, kjer smo naredili zalogam piva bridek konec. Lepo je srečati rojake.
21. DAN: PETEK, 15.10.2010 TOZEUR – DOUZ – ROŽE – DOUZGrenko je bilo zgodnje jutranje slovo od rojakov, z Gregatom sva že ob pol osmih zapustila Tozeur in se vrnila v Douz, da gremo skupaj s Čarlijem in Mišotom nabirat puščavske rože. Res smo šli, se zapodili v pesek, ki je bil zavoljo minulega dežja čudovito prevozen, nabirali puščavske cvetove, in uživali, dokler ni Čarli z Wranglerjem padel v luknjo in skrivil sprednje vzmeti. Še nikoli videno, a očitno mogoče. Tako smo popoldne namesto v poležavanju ob bazenu preživeli šraufajoče. Nič hudega, mene je pravzaprav že mučila abstinenčna kriza. Po našlepani večerji v hotelu Touareg sem se vseeno spravil v kopalke in vrgel v bazen. Mrzla voda je bila zelo osvežilna.
22. DAN: SOBOTA, 16.10.2010 DOUZ – TEMBAINEOb šestih zjutraj sem spet vlekel spalko pod nadstrešek terase restavracije v kampu, ker je začelo deževati, in to zares deževati. Po dveh urah konkretnega naliva se je nebo le zjasnilo in zlezel sem iz spalke. Tudi Grega ni bil videti navdušen nad mokro nočjo. Preden pa se je vsa oprema posušila, je minilo kar dosti časa, zato sva štart dirke zamudila in se odločila, da jo bova do Tembaina mahnila kar sama, lepo v arabskem tempu.
Ko zapuščam Douz, me vedno malo stiska pri srcu. Takšne občutke mi zbuja, kot mi jih je včasih Tolmin. Ne toliko, da zapuščam dom in da bom nestrpno odšteval dneve do vrnitve, ampak da zapuščam kraj, kjer se res dobro počutim. Malo srce tunizijske Sahare, prašno in smrdeče, kaotično a hkrati neskončno umirjeno in prisrčno.
Ob štirih popoldne sva se spet pridružila dirki v bivaku pod Tembainom. Med kolovratenjem po sipinah je Grega ugotovil, da je dosti bolj razburljivo, če si sam. Vsaj zaspiš ne med vožnjo.
Kljub najinemu arabskemu tempu tega dne se je izkazalo, da nisva bila zadnja v kampu. Reli je izgubil motorista. Preden se je razvila prava panika, so ga na srečo kmalu po padcu noči našli.
Jutri pa spet na Ain Ouadette, Inšalah. Lepo bi bilo peljati sipine po roadbooku. Tako me mika, da bom celo noč premleval, kaj storiti, ali iti ali ne. Ni preveč modro, niti najmanj.
Noč pod zvezdami bo čudovita in Veliki voz sveti kot nor.
23. DAN: NEDELJA, 17.10.2010 TEMBAINE – AIN OUADETTE – TEMBAINEKo je sonce vzšlo nad peščene valove, smo se že podili po pistah in pesku od Tembaina, svete berberske gore, na jug proti Ain Huilat Richetu, Izgubljenemu jezeru, kot ga tako radi imenujejo v nemškem jeziku. Držala sva se Čarlija in Helmuta, kot bi bila tudi midva uradno del dirke. Skupaj smo dosegli prvi check point, našli drugega, in kmalu sem četrtič v življenju zapeljal preko zadnjih sipin in pod seboj zagledal kotanjo tako oddaljenega izgubljenega vrelca.
Ker smo bili, no, vsaj nekateri od nas, uradno na dirki, smo se skopali le na hitro.
Med vožnjo preko sipin naravnost na sever mi je bilo od lakote in guganja slabo, očitno mi manjka trening. Za kratek čas smo se ustavili, ker sem delno snel gumo, kasneje pa smo še malicali, ker je motoristi, ki je vozil z nami od zadnjega CP-ja, nujno potreboval počitek. Vsi smo konkretno utrujeni po petih urah vožnje in prevoženih stotih kilometrih prišli do cilja. Bilo je lepo in začuda manj zahtevno od pričakovanj. Dež je naredil svoje, pesek je bil lepo prevozen. A kljub temu je bilo izredno naporno, psihično in fizično.
Po vrnitvi v tabor smo ugotovili, zakaj tretjega tekmovalca dirke ni bilo za nami. Na LR defenderju mu je crknila turbina. Sahara Assistance ga je za 1200 EUR odvlekla v Hammamet.
Sončni zahod smo pričakali na vrhu Tembaina. Vreme se je ohladilo in sončni zahod je vedno lepše opazovati v dvoje. Pogrešam in si želim… marsikaj in marsikoga.
24. DAN: PONEDELJEK, 18.10.2010 TEMBAINE – KSAR GHILANEOzračje se hladi in zvezde ponoči vedno močneje sijejo. Jesen prihaja tudi na rob Sahare. Uživam zadnje letošnje noči pod odprtim nebom in sanjam o naslednji Afriki.
Danes smo se od Tembaina po pistah privalili do Ksar Ghilana. Grega si je izboril mesto v MAN KAT 4×4, jaz pa sem dobil za sopotnico Moni, tako da sem imel najlepšo navigatorko celega relija. Tako rekoč tolažilna nagrada, ker nimam kamiona.
Bazen v oazi je še vedno zakon, in vedno bo, to ugotavljam vsakič znova, ko me zanese med te palme. Med namakanjem so se nam pridružili tudi tekmovalci, ki so morali do Ksara malo bolj naokrog, popili smo čaj in pokadili šišo. Pod večer smo se odpeljali še na trdnjavo, sipine so bile čudovito prevozne. Še KAT se je pripeljal s severa na trdnjavo. Nazaj do oaze sva se z Mišotom peljala z njim, bilo je impresivno, a žal smo se peljali samo po pisti. Enkrat, ko bomo veliki…
Okoli bazena se potika en majhen osliček, ki ga ne smem odpeljati domov. Očitno bova z Norbertom še naprej sama.
25. DAN: TOREK, 19.10.2010 KSAR GHILANENeumorni tekmovalci so se seveda že navsezgodaj odpravili novim dogodivščinam naproti, ostali pa smo si lahko privoščili lenoben dan s šišo, čajem in bazenom. Umirjenost je zmotila le pojava dolgonoge Ukrajinke, katere obraz pa žal ni dosegal primerljivih standardov glede na spodnji del njenega telesa. Vseeno je s skakanjem naokrog v tangicah na noge spravila celo oazo. Ampak Moni je imela večje joške, jaz pa daljše noge.
Tekmovalci so se pojavili ob bazenu šele zvečer, še po tem, ko smo s hotelskega stolpa opazovali sončni zahod. Ko smo se vračali v kamp El Biben na briefing, smo pozabili Mišota pri bazenu. Ko sva se s Čarlijem vrnila ponj, sva ga našla sredi oaze, kako je počasi korakal proti kampu. El Biben je daleč od bazena.
Sledila je zadnja noč pod zvezdami v pesku, pod Orionom in Velikim vozom, na peščenih tleh, v spalki…
26. DAN: SREDA, 20.10.2010 KSAR GHILANE – MATMATAPrehlad, ki se me je po malem loteval že kake dva dni, je končno prebil okope imunskega sistema, zato sem se prebudil ves rahel. Vseeno si nisem pustil vzeti veselja zadnjega skoka v bazen in zadnje šiše v Ksaru, preden smo se za tekmovalci odpravili v Matmato. Ker bi nam bilo v hotelu dolgčas, smo se odpravili do enega izmed check-pointov, da bi prestregli tekmovalce. Iz Matmate proti CP-ju je bila pot sprva dobra, s časom pa je postajala vedno bolj neugodna. Šele ko smo srečali motorista, so se potrdila sumičenja, da smo dejansko na tekmovalni trasi, le v nasprotni smeri.
Na CP smo našli na smrt utrujene Boruta, Jožeta in Simona, ki jih je minulo noč zdelala driska. Očitno so nekaj takega pojedli, kar jih je čisto dotolklo. Baje tudi Čarli ni v najboljšem stanju, pa mora dirkat. Kmalu po našem prihodu na CP so pridrveli mimo tekmovalci, Helmut tesno za wranglerjem, Unimog pa daleč za njima. Vsem je nervoza zaradi zadnje etape, dolge, težke, kamnite, sevala z lic.
Ko so fantje podrli zastavice CP-ja, smo se odpravili nazaj v Matmato. Naredili smo velik krog, da smo se izognili gršemu delu tekmovalne trase, a do hotela smo prispeli še pred sončnim zahodom. Zvečer sem bil od bolezni tako zdelan, da sem komaj prinesel spalko po stopnicah do sobe, kjer sem se švercal pri Mišotu in Čarliju.
Tekmovalni del Sahara Masters 2010 se je zaključil, posadka Grčman-Goriup pa je že drugo leto zapored postala nesporni zmagovalec.
27. DAN: ČETRTEK, 21.10.2010 MATMATA – SFAX – HAMMAMETDirka je bila končana, sledila je le še svečana procesijska vožnja in podelitev pokalov v Hammametu. Zato smo že zgodaj zapustili Matmato in se dokončno odpravili nazaj na sever. Mimo Matmate Nouvelle, kjer smo kot običajno spihali pesek iz avtov in natočili gorivo, mimo Gabesa in ob obali do Sfaxa, na zadnje nakupovanje in sladoled, in končno do Hammameta.
Celotna dirkaška karavana se je zbrala na plaži pred Hammametom, se postavila v kolono in jo mahnila s prižganimi vsemi možnimi lučkami v sam center Hammameta med obzidjem in morjem, kjer je zmagovalce pričakal triumf, polivanje s šampanjcem in nasmihanje fotoaparatom.
Zadnjo noč v Tuniziji sva tudi z Gregatom preživela skupaj z ostalimi v Le Sultanu. Ta hotel s petimi zvezdicami in ostali luksuzni hoteli, po katerih smo se potikali v zadnjih dveh tednih z reli karavano, predstavljajo neko povsem drugačno Tunizijo, ki je nisem vajen. Tunizijo marmornatih kopalnic s pozlačenimi pipami, brez ščurkov, strežajev v belih srajčkah, modrih bazenov, ki jih obrobljajo palme in angleška tratica, ki deluje kot postrižena s škarjicami za nohte, vsako jutro redno zalita, Tunizijo bogatih turistov, ki jim je all-inclusive sveta zapoved, ki se nacejajo z alkoholom in potem bosi plešejo Macareno, Tunizijo, čisto drugačno od tiste v Redeyefu, tržnicah Sfaxa, kavarnicah Douza ali pristaniških ribarnicah La Goulette, Tunizijo, kjer je metin čaj zamenjal gin tonic in šišo Marlboro gold, kjer se plačuje s srebrnimi in zlatimi kreditnimi karticami namesto s kovinskim lepo zvenečim drobižem iz mošnjička z napisom Douz ali Tozeur… Tunizijo, ki jo s pravo povezuje le trenutek muezinovega klica na kulisi oljk in oddaljene puščave.
28. DAN: PETEK, 22.10.2010 HAMMAMET – LA GOULETTE – LADJAKo po zadnjih špagetih z morskimi sadeži pred odhodom v pristanišče La Goulette pospravljaš radijsko postajo in GPS ter preštevaš zadnje tunizijske dinarje, ko se zasliši „equipage aux postes des manoeuvres“, ko začne arfiška obala izginjati v daljavi, tedaj veš, da je še ene avanture nepreklicno konec, da je žal spet napočil čas, ko se je treba posloviti od vseh novih ljudi, ki si jih vzljubil v nekaj prekratkih dneh, in poskušaš pod hladnim nebom severa ohraniti spomin na sonce, pesek in noči pod zvezdami.
29. DAN: SOBOTA, 23.10.2010 LADJA – GENOVA – SLOVENIJAIzkrcanje v Evropi pod jekleno sivim nebom spremlja hlad, ki ga nisem več vajen, in topla misel, da je bila to kljub vsem pričakovanjem moja verjetno najboljša Tunizija doslej. In za konec – Africa or bust (and back in one piece). Da gremo lahko čimprej nazaj.
Za fotografije se zahvaljujem Gregatu, Denisu, Poloni, Martini in Mateju ter seveda vsem udeležencem rallyja Sahara Masters 2010, še posebej pa Andreju, Borutu in Simonu. Celotno galerijo fotografij pa si lahko ogledate tudi na strani FOTOGRAFIJA. Seveda ne gre pozabiti na Mišotov opis raida in dirke, ki sta nedvomno bolj objektivna, predvsem pa manj dolgovezna od mojega.
Dodaj odgovor