1. dan: 22.04.2006 – odhod
Vstati ob 4.15 niti ne bi bil tak velik problem, če ne bi bil za mano teden, ki ga, milo rečeno, lahko označimo kot »dokaj napornega«. Milo rečeno, poudarjam. Potem pa odhod. Zame popolnoma v neznano in presenetljivo popolnoma brez stresa – če vodi in vozi nekdo drug, jaz pa le sedim na zadnjem sedežu, gledam ali spim, kot mi ustreza, nikamor se mi ne mudi in čisto vseeno mi je, kje bom zvečer spal, vem pa, kdo bo spal poleg mene… potem se res ne sekiram zaradi nobene stvari.
Tunizija – zakaj? Na vrat na nos, Mamma Africa, here I come… kljub vsemu. Puščava, pesek, sipine, zvezde, to naj bi bilo to. In odklop. Moj telefon je končno izklopljen, po vseh mesecih norega prekletega zvonjenja, in počiva na mizi v Ljubljani. Ne, ljuba babica Zlata Emica, ne pridem nazaj do ponedeljka, da grem v službo. Nimam več službe. Nič več nimam, kar bi me lovilo. Prav zato grem in prav zato mi je popolnoma vseeno, če še kdaj pridem nazaj. Rad bi ostal nekje… drugje…
Zvezde in ½ lune ob odhodu iz Ljubljane. Ko smo se bližali slovensko-italijanski meji, se je na vzhodu začenjalo svetlikati. Na Lomu sta se nam pridružila še Borut in Anže s Hyundai Galloperjem, na Fernetičih in Gonarsu pa smo srečali še druge ekipe. Nekatere za Tunizijo, druge celo za Libijo. Ena velika doza Primorcev.
Preostanek poti po stari celini Evropi, do Genove, ni bil pretirano pester. Tempomat na 111 km/h po GPS-u, občasni postanki, spanje z bolečim vratom in na koncu zavita ligurska avtocesta A7 pred Genovo, med griči, polnimi cvetočih češenj… kako lep je lahko pravzaprav svet, če greš in lahko pozabiš… vsaj za nekaj časa. Ne verjamem, da kdo sploh razume, kaj mi ta odhod pomeni, niti Maša ne, kaj mi pomeni to, da me ona pelje v Afriko. Če tega ne bi bilo, če nje ne bi bilo, bi marsikaj počilo in se raztreščilo ter se morda končalo celo kako drugače kot samo s solzami – bolje prva zamera kot pa zadnja. In sam se moram naučiti, da je pomemben le še denar, vse ostalo je pozabljeno in pokopano. Le še cepci verjamemo.
Genovežansko pristanišče nas je sprejelo. Poleg našega zelenega Landcruiserja z oranžnim KTM-om, visečim na riti, stoji še praktično čisto svež BMW E46 318is cabrio. Očitno se tudi z BMW-jem da iti v Afriko, in to avtomobilom, ne le motorjem. Vroče je in masa vozil, čakajočih na ladjo, se počasi, a vztrajno veča. Toyota definitivno prednjači. To se pokaže tudi takrat, ko ladja pristane in se začne izkrcavanje. Priznam, da takšne koncentracije terenskih vozil še nisem nikoli videl. Čisti in celi, umazani in polomljeni, motorji, avtomobili, tovornjaki, le kak vlak se manjka. Impresivna zadeva. Mimohod traja več ur. Čisto zares. Ko pa je ladja končno prazna, se začne vkrcavanje, ki traja ravno tako veliko veliko časa.
Seveda se vkrcavanje začne po Murphyju. Kljub temu, da smo drugi v koloni, naša kolona pa le tretja po vrsti od približno desetih, se nas pristaniški delavci očitno izogibajo. Mimo nas se valijo vozila, nas pa ne povoha nihče. Našo kolono spustijo naprej zadnjo, ko so druge že praktično prazne! Res mi ni jasno, po kakšnem ključu se tukaj določa prioriteta.
Gneča je huda, ampak pisana. Všeč mi je… Rad imam avtomobile in lahko pasem poglede po terencih in se počutim spet kot petleten otrok, ki gleda tuje igračke in si želi svoje. Nekoč enkrat pač… do takrat bomo pa sline cedili. Časa imam, kolikor ga hočem. Denarja nimam praktično nič in pravzaprav mi je čisto vseeno. Poletje prihaja in lahko igram na kitaro nekje na kakšni ulici. Za hrano bo, magari le zato, da utihnem. Škoda, da še orglic ne znam igrat skoraj nič… Če se spomnim tistega starega možaka s kitaro in orglicami dolgo dolgo nazaj nekega poletnega jutra v Arlesu… ko je bilo še vse preprosto in ko sem še vse verjel, ko sem bil še dovolj mlad in dovolj naiven, da sem se vedno lahko iskreno smejal… Prišel je na svojem motorčku, pel in igral, jaz pa sem pil sok in ga poslušal, pisal pismo kdo ve komu že… in bil srečen, ker se mi ni mudilo nikamor. Tudi danes se mi ne. Pozabil sem že, kako lep je ta občutek.
Ko smo se vkrcali in so nam dodelili kabine, je bil že čas za večerjo. Skrajni čas, kar se mene tiče. Ocvrt krompirček in piščanec, kulsko. Fanta je tukaj čisto drugačna, bolj sladka, z več barve, manj mehurčki, boljša skratka. Polnijo jo kar v Tuniziji. Zdi se mi, da mi je Maša nekoč že pripovedovala o tej Fanti, pa nisem čisto prepričan. Pa kaj potem. Bamboocha.
Hecen akvarel visi v kabini. Pogled na teraso in na morje. Kičasto, a vseeno lepo. Še ene sanje o svoji lastni terasi s takim pogledom, ki jih nikoli ne bom uresničil. Pa se mi zdi, da me to danes ne žalosti pretirano.
Nekaj večernega tekanja po ladji, tuš in spanje. Ladja pa je zapustila pristanišče in s komaj zaznavnim drgetom naznanja, da plujemo. Stran od obale, stran od luči, stran od Stare celine, stran od vsakodnevnega… strahu? Ne vem, mogoče je to res prava beseda. Spim.
2. dan: 23.04.2006 – ship day & Afrika
Čez dva meseca bom imel 27 let. Hecno. Prespal sem Korziko, Sardinija je izginila v daljavi, po kosilu pa sem jo videl prvič… Afrika. Prvič. Prvič gledam neko drugo celino. Obrisi so postali jasnejši, veter pa močan, da je razkuštral celo mojo plešo. Svež veter. Afrika.
Pristali smo okrog 17h. Stopil sem na afriška tla in odvrgel smeti.
Tunis je pisano mesto. Afrika. Žensk ni videti na terasah barov in kavarn, le moški sedijo tam. Policije je veliko, prijazni so. Povsod slike njihovega ljubljenega predsednika Ben Alija. Ogledali smo si muzejsko razstavo policijske tehnike in razvoja policije v Tuniziji, ki je bila postavljena direktno ob glavni ulici, nato pa smo šli v Medino. Medina pomeni staro mestno jedro, center. Pisano in smrdeče. Zanimivo. In potem na robu medine prvi pravi tunizijski zeleni čaj z listi sveže mete.
Iz Tunisa smo šli v Hammam Lif – v kamp na pesku. Praktično sami smo bili v kampu, ki ga je od morja ločilo le nekaj sipin in pas grmovja. Z Mašo sva se sprehodila tja in nabrala dve školjki.
Večerja – blejska juha in pašta z golažem. Z Mašo sva pomila posodo, potem pa je Borut izvlekel viski Ballantines in dobil sem par požirkov. Igral sem kitaro in pel. Pojma nimam, kaj vse mi je hodilo po glavi. Zapakiran v spalko v šotoru sem poslušal dretje ptičev ponoči in se spomnil na fužinske ptičke. Moja prva noč v Afriki. Ni bilo pretirano vroče.
3. dan: 24.04.2006 – prvi cel dan na Črni celini
Zbudili so me glasovi, predvsem tisti, oblikovani v besedo »zajtrk«. Pašteta, kruh, mleko, salama… prijetno. Potem hitro pakiranje (v terence gre hitro in preprosto, ker je veliko prostora) in mahnili smo jo naprej proti Kairouanu. Četrto najsvetejše muslimansko mesto je to, za Meko, Medino in Jeruzalemom. Pisano je in živahno, prijazno, sploh ne smrdi, ni videti tečnih nezadovoljnih obrazov in počasi mi postaja jasno, da sem v nekem drugem svetu. Mišo je s fotko na lovu, jaz tudi pritiskam, kolikor mi uspeva, drugi gledajo in nakupujejo. Ljudje so prijazni, prodajati hočejo, a ne zdijo se mi vsiljivi. Anže in Borut kupujeta posode in izdelke iz oljčnega lesa, Mojca čaj in šeš, meni ponujajo začimbe in čaje, pa itak nimam denarja. No tengo dinero. Sploh pa nič ne potrebujem… čeprav si želim šeš. Da mi ne bo sonce ožgalo vse pleše.
Ko zapustimo Kairouan, se preko Gafse odpravimo do Tozeurja. Pred Gafso se še ustavimo in jemo pečeno ovco. Zraven dobimo hariso, mislim da je to zelo pekoča rdeča paprika, zraven so še olive in olivno olje. Žge kot hudič. Glodam kosti in všeč mi je. V Gafsi imajo tudi univerzo, tako čisto zaresno.
Ceste naprej do Tozeurja so asfaltne in večinoma kar ravne. Vsak, za slovenske razmere čisto blag ovinek, je označen kot nevaren.
Tozeur je velika oaza. Postavili smo šotore in z Mišotom sva snela nosilce za motor. Čakam, da gremo v mesto ali pa vsaj začnemo kuhat. Danes bo čas za tuš. Maša se igra z Mački, mislim, da se jih bo kmalu veliko nabralo tod okoli, ko se bo raznesel glas o prijaznem človeku. Ampak moj Sonček je prehlajen od klime na ladji. V neki vasi ob cesti smo se ustavili in v trgovino sem ji šel kupit papirnate robčke. Težko se je bilo spomniti izraza »mouchoirs de papier« J
Čakam na pravi puščavski pesek.
Dobil sem šeš. Bež barve. Na ulici v pisanem Tozeurju. Zdaj, ko tipkam za nazaj, že vem, kako se napiše ime tega mesta. Kupili smo še svežo (sicer že malo ovenelo) meto za čaj in šli na brik tunisien. To je nekakšna omleta s krompirjem, jajcem, tunino, zelišči in kdo ve še čim. Okusno. Nazadnje smo se ustavili še na pokopališču Toyot, ampak je bilo že zaprto. Pa jutri.
Jutri gremo v pesek. Komaj čakam.
4. dan: 25.04.2006 – pesek in veter in dež
Spomnim se nekega trapastega filma. Starci so sedeli na verandi hiše v nekem malem mestecu nekje na ameriškem zahodu in čakali na dež. Deževalo je le enkrat v letu, vedno na isti dan. Tistikrat so na dežne kaplje čakali zaman.
Takšen se mi zdi moj lajf. Zakonitosti, po katerih se ravna ta svet, se spremenijo v tistem trenutku, ko pridem na vrsto jaz.
Doživeli smo prvi pesek in prve sipine. Na planetu Tatooine. Iz Tozeurja (evo, tako se napiše, sem takrat pogruntal) smo šli do Nefte, zadnje večje vasi pred alžirsko mejo, od tam pa v puščavo. Kamele so se pasle tam. Pot je bila hecna, treslo je in skakali smo, prvič je bilo treba uporabiti reduktor. Pihal je močan vzhodnik in v bistvu se ni videlo skoraj nič. Takrat se zaveš, kako izgubljeni bi bili brez GPS-a in ustreznih trackov.
Ko smo prišli do StarWars vasice, se ni veter še nič polegel. Še dobro, da sem imel šeš. Maša in Mojca sta mi ga uspešno zavezali (beri namotali) okoli glave, da me je varoval pred peskom v zraku. O fotkanju ni govora – fotoaparat bi crknil v pol minute. Mogoče celo v dvajsetih sekundah.
Če bi bilo vreme lepo in brezvetrno, bi bili StarWarsi verjetno zelo lepa izkušnja. Tako pa si lahko ogledaš tiste kolibice, ki so konec koncev le kulise s čudnimi cevmi, ki so zrasle v Lucasovi domišljiji. V kakšno kučico se skriješ pred vetrom, da si lahko popraviš šeš, se braniš pred Arabci, ki hočejo od tebe kakšen kemični svinčnik in ti ponujajo obeske, potem se zapreš v avto in šibaš na sipine. Toyota LandCruiser gre odlično, Hyundai Galloper ima od začetka manjše težave, potem pa se mu odpre. No, vozniku predvsem. Meni pa sploh ni jasno, kako je to mogoče prevozit… Se mi pa zdi, da je za volanom gotovo bolj zanimivo kot pa z zadnjega sedeža.
Potem se vrnemo v Tozeur, popijemo čaj in spakiramo. Gremo v Douz, čez Chott el Djerid. Djerid pomeni Veliki… in res je velik. Poglejte na GoogleEarth, kako veliko je samo jezero in kako daleč okrog je zemlja še vedno polna soli. Mi pa se po gladki ravni asfaltni cesti peljemo preko. Si je to predstavljal Karl May, ki mu je Šot pogoltnil konja s sedelnimi torbami vred, sam je pa komaj ubežal smrti? May je pisal o tem, da je slano jezero še ne pred 200 leti pogoltnilo celo karavano več kot tisoč kamel – slepo so sledile vodnici v smrt (glej Karl May – Po puščavi).
Nekje na sredi poti obiščemo obtičal avtobus in delamo reklamo za gurtne… Anže s svojim pipcem obeležuje svoj obisk – svoje ime vpraskava v zarjavelo pločevino avtobusa. Šot je zanimiv. Trda plast soli preko mehkega blata – super za drift, kot je pogruntal tudi Borut – Pumpi. Svojega Hyundaička je kar poteral po širni ravnini. Baje je edini problem le v tem, ker je to blato slano, torej škodi plehu kovinskih zverinic, obenem pa postane trdo kot beton, ko se posuši tam po podvozju in pod blatniki. Mogoče ga bo pa pesek očistil. Jaz gledam, kako vozi, in slikam, če že peljat ne morem… še.
Ko se odpravimo naprej, zaspim. Maša mi spi v naročju. Prebudim se v Douzu in vse je mokro – kako uro pred nami ga je obiskala nevihta. Blatno je. Postavimo taborišče v kampu in gremo v mesto po čaj in po proviant. Po tretjem čaju me glavobol mine. Srečamo še več Slovencev, ki se potepajo tod okoli. Po vrnitvi v kamp gredo Mišo, Borut (Pumpi) in Anže na sipine. Jaz pišem in z Mašo sva pojedla juho – gobovo. Gobovo juho imam rad. Končno si uspem na zemljevidu ogledati, kje sploh smo, od kod smo prišli in kam naj bi šli. Peščenjaki se vračajo in kmalu bo čas za večerjo. Meso. Meso v Afriki. Et le vent souffle, souffle, souffle…
5. dan: 26.04.2006 – velike sipine in puščavske rože
Spustili smo pritisk v gumah na 1.6 bara spredaj / 1.8 bara zadaj, da bodo manj kopale po sipinah in da se bomo manj vdirali v pesek, potem pa smo se odpravili iz Douza. V puščavo. V pesek. Danes vsaj veter ni pihal tako močno, kar pomeni, da je vreme lepo. Šli smo nabirat puščavske rože – takšne čudne kristalne tvorbe rožastih oblik. Še prej smo se ustavili pri napajališču – biru. Voda smrdi po kamelah, ampak je vseeno prijetna. Je voda v puščavi, konec koncev. Potem gremo direktno na velike sipine, ki so se narisale na obzorju. Malo me je bilo groza… no, ne ravno malo, in vesel sem bil, da sedim na zadnjem sedežu. Ampak Toyota gre, gre, gre, nekako gre. Ujamemo eno grupo Slovencev, ki jim bolj ne gre kot pa gre. Mišo jim pomaga, najprej s teoretičnim podukom, nato pa še praktično. Malo kopanja, malo vlečenja, malo ležanja v senci in smejanja tistim, ki so ohranili dovolj smisla za humor in iz daljne domovine privlekli smučke, pancarje in borde, da so se dričali po sipinah – kakor da še kdo razen Slovencev v puščavo vlači smučarsko opremo! Po vsej tej zabavi smo se spustili nazaj dol z velikih sipin.
Pot nazaj si poskušamo popestriti z vožnjo po GPS tracku, ki se imenuje bir-to-bir, od vodnjaka do vodnjaka – obredli naj bi 6 napajališč. Pri prvem, kjer smo se ustavili že pred ekskurzijo na sipine, si privoščimo kopanje. Osvežujoče je in prija, čeprav ima voda vonj po kamelah. Vedno bolj neobčutljiv sem za take stvari. Maša se ni kopala, ker je nisem vrgel v vodo.Na nadaljnji poti se pri enem od birov ustavimo in opazujemo, kako pride trop kamel pit. Veliko jih je in nekatere so čisto lepe majhne luštne.
Ob vračanji v Douz se ustavimo še v Sabrii, kjer gremo na kavo. Otroci, mimo katerih se peljemo, nam mahajo in nas pozdravljajo. Pod večer se vrnemo v kamp v Douz, kjer bomo končno jedli. Na nebu se oblaki pripravljajo k dežju.
Zvečer smo, ob svetlobi čelnih svetilk, še poskušali ugotoviti, kaj je narobe z enim od avtov druge slovenske odprave – motor čisto novega Nissana Navare je namreč spuščal zelo zelo nezdrave zvoke. Prvotna diagnoza, da je prišel v motor pesek, se je na srečo izkazala za zmotno, ugotovljeno je bilo, da je le preveč nabil v sipino, pri tem pa polomil nosilce hladilnika in ga premaknil, da so jermeni drsali po vetrnici in proizvajali prav nagravžen zvok. Malo šraufanja, potem pa hajdi v mesto, v kavarno gledat fuzbal. Slovenske tri dame, od tega dve iz našega avtomobila, so bile poleg še ene turistke edine ženske v celem lokalu.
V kampu sva z Mašo gledala male mucke, stare le nekaj tednov. Lastnik gostilne v kampu, kjer so bili, je rekel, da jih lahko kar odneseva v Ljubljano, da jim bo tam lepše.
6. dan: 27.04.2006 – v puščavo brez goščave
Sejem v Douzu. Tisti pravi sejem na pravi sejmanji dan. Nepredstavljivo. Na enem mestu vse, kar Arabec potrebuje, pa naj bo to zaklana ovca, osel za razplod ali mobitel. Pisano, glasno, čudovito. Opisovati nima nobenega smisla, »civiliziran« svet je že davno pozabil na takšne bisere. Težko se je znajti v gneči. Jezi me, ker je moj fotoaparat prepočasen, da bi uspel slikati vse, kar si želim odnesti s seboj za spomin.
Folk druge slovenske odprave se je pakiral in pakiral ogromno časa, mi pa smo jih čakali, ker naj bi jim pokazali začetek poti do oaze Ksar Ghilane. Ko smo se čakanja že naveličali in se šli basat z mesom v neko gostilno v Douzu, so pa oni malo čakali nas, in na pot smo se odpravili pravzaprav zelo pozno. Polni na novo natočenega goriva in vode smo šli v karavani v puščavo. Mišo vozi prvi, Pumpi racing TM zadnji. Pot pelje najprej mimo smetišča v Douzu preko tršega terena, nato pa pridemo do majhnih sipin. Malo so zoprne zaradi motorja zadaj, ampak gre. Tu in tam naletimo na prometne znake, in to kar, za moje pojme, sredi puščave. No, očitno nismo sredi puščave. Po nekaj kilometrih vožnje pridemo do slavnega Caféja, orientacijske točke vstopa v puščavo in začetka poti do Ksar Ghilana, kjer pijemo čaj in spizdimo kozarčke. Grdo od nas, fej fej. Ampak kozarčki so pa lepi.
Kmalu pridemo do prvega pasu sipin. Celo morje jih je, majhnih in kratkih, tu pa tam se najde kakšna zaplata ravne trdne podlage. Takrat se začne kopanje. Mišo išče pot med sipinami, ostali nam sledijo po svojih najboljših močeh, ki pa so, vsaj pri nekaterih, kar precej klavrne. Zato nemalokateri avto obtiči. Treba ga je izvleči ali izkopati. In to traja in traja, dobre štiri ure težkega garanja, pa pridemo končno do Giv el Buma. To naj bi bil eden najstarejših vodnjakov v južni Tuniziji. Lepa kupolasta stavba ga ščiti pred peskom. Vode ne moreš več dobiti ven, vsaj zlahka ne, ker je sam vodnjak pokrit z železno ploščo.
Pri Giv el Bumu postavimo tabor. Postavimo šotore, naberemo manjšo goro dračja za ogenj, pojemo juho in torteline za večerjo, potem pa zakurimo ogenj in posedemo okrog njega. Igral sem kitaro, potem pa smo si pogledali še nekaj posnetkov off-roada v blatu. Lepot sončnega zahoda in noči v puščavi ne gre poniževati z besedami. Bil je to moj prvi sončni zahod v puščavi… in zvezde so bile res krasne.
7. dan: 28.04.2006 – oaza Ksar Ghilane in remont toyote
Zjutraj vstanemo in si privoščimo zajtrk v puščavi. S težavo razpletem umazane in od vetra skuštrane lase. Pravzaprav jih ne razpletem… to je že nemogoče. Po zajtrku Andrej (član Andro/Andro posadke z LR Discoveryjem) izvleče iz prtljažnika palice za golf (ne mini-golf, ampak čisto zaresen golf) in žogice, pa se začne tolčenje po puščavi. Od začetka bolj po pesku kot po žogicah, ampak nekaj udarcev je res odličnih. Eni pa padejo čisto v filing in se podijo po sipinah gor pa dol, iščoč žogice.
Potem pa podremo tabor in jo mahnemo naprej preko sipin, celo po neki črti, ki zgleda kot cesta – od daleč. Od blizu vidiš le kupe peska in slediš smeri. Po še enem pasu čisto mokrih sipin (zakaj me ne preseneča, da v Sahari dežuje, saj sem vendar jaz tu?) se pred nami odpre pogled na oazo. Ksar Ghilane, Ksar Ghilene, saj ni važno. Ksar pomeni trdnjavo, staro utrdbo. Res je kake tri kilometre od oaze manjša vzpetina z ruševinami starega gradišča. V oazi pa je ribnik, luksuzen hotel z bazenom, vojašnica, kamp in drevesa. Preden se utaborimo, še skočimo v ribnk. Voda ima 34 stopinj. Kljub temu je zakon, osveži in nekaj peska izmije.
V Ksaru naletimo na še eno skupino slovenskih motoristov, ki je tukaj že dalj časa. Tabor postavimo poleg njih. Skupaj nas je že kar ogromno.
Ko se odpravimo od ribnika proti kampu, opazimo, da se pod Toyoto nabira lužica olja. Ko z Mišotom snameva zadnje desno kolo, je še najbolj pravilna diagnoza, da je spuščalo tesnilo pogonske osi na diferencialu. Vsi skupaj šraufamo in vedno bolj smo umazani. Na pomoč nam pride še en arabski mehanik, ki sicer ravno tako kot mi nima pretiranega pojma, kaj naj počne, ampak si vsaj upa. Na koncu nam uspe razdreti pesto, izvleči os in semering, ki je očitno spustil. Vse skupaj zamotamo v polivinilaste vrečke za smeti, da počaka na jutrišnji dan, ko naj bi iz Douza prispel rezervni del – nov semering. Mème Toyota n’est pas indestructible…
Pred temo se Mišo odpravi s KTM-om po sipinah v družbi drugih slovenskih motoristov, jaz pa grem z Mašo, ki hoče jahati. Konjički so lepi in en Arabec, Habib, me draži, če se bojim… Jaz pa že ne! Še sam ne vem, kako sem se naenkrat znašel na konju. Bilo je… zanimivo, a ne preveč prepričljivo. Še sedaj me ob misli na to bolijo stegna in rit.
Zvečer igramo tarok, za malo sprostitve pred spanjem. S Pumpijem in Žetijem (to sta postala Borut in Anže) uničujemo viski. Maša gleda malo postrani.
8. dan: 29.04.2006 – dirka day
Posledica viskija je, da Maša zjutraj pravi, da smrdim kot star pijanec. Mišo je dobil rabljeni semering za Toyoto in avto je kmalu sestavljen. Upamo, da ne bo puščalo… vsaj preveč ne. Vmes nam nekako uspe pojesti še zajtrk.
Gledamo, kako Janja striže Andreja. Baje je izgubil stavo, ker je njegov LR Discovery prepeljal neko sipino, za katero je trdil, da je ne zmore. No, zdaj je izgubil še lase. Je pa dobil frizuro in zdaj celo bolje zgleda kot prej J Občutek imam, da si nekako sumičavo ogledujejo moje dolge zavozlane lase… kot da naj bi bil naslednja tarča…
Potem od nekod pade ideja za dirko. Izziv pravzaprav. Določi se točko nekje sredi sipin, smer 50 stopinj, cca. 3 km stran od štartne pozicije pri oazi, razdelimo se v skupine, pa kdo bo prej tam. Ne dovolijo nam, da bi bili skupaj s Pumpi Racing Teamom in nam dodelijo Nissana Navaro, tistega, ki smo ga v kampu v Douzu šraufali. Štartamo kot pri norcih. Hitro pa se začne kopanje – Navara je predolga in prenizka, da bi šla preko teh kratkih sipin, zato se stalno vračamo, koljemo, vlečemo, lomimo plastike. Skrivimo celo Kogovškovo kljuko za vlečenje… očitno je divje.
Ko spoznamo, da bomo za tiste 3 kilometre prek sipin potrebovali ogromno časa, se odločimo, da sipine raje obvozimo, čeprav bo zato pot daljša. Po najkrajši poti jo mahnemo ven iz pasu peska, na trši teren. Potem pa samo gas in čez nekaj minut smo na cilju. Drugi, ne prvi… »obvozna« taktika ni padla na pamet samo nam…
Ko se zberemo končno vsi, se odločimo še za drugo etapo – do trdnjave Ksar. Še dobre tri kilometre sipin. Navara odstopi in se polomljena vrača okoli sipin v kamp, mi pa končno dobimo v ekipo Pumpi Racing TM in še eno majhno Toyoto RAV4. Mala jota se pelje zelo dobro – lahka je in skoraj nič se ne zakopava, dokler ne postane voznik preutrujen in mu pade koncentracija.
Sipine so zahtevne. Še Mišo se vkoplje… in to zelo zelo konkretno se zapiči na nos. Z vitlom smo hitro zunaj, vendar skoraj snamemo eno pnevmatiko, zato ta precej spušča. Miran s KTM Toyoto nam jo ponovno napolni z zrakom, ker ima priročen kompresor. Med reševalno akcijo sem celo jaz kakšnega pol metra smel vozit Toyoto!
In tako naprej… enkrat skrivimo celo pjašto, ko se izkopavamo. Pred koncem še Pumpi neprivezan zleti v luknjo in se z glavo nabije ob streho avta, jaz si zlomim noht in se s kolenom na nogi treščim v vrata. Srečamo še crknjeno kamelo, pa lobanje ne vzamemo, ker je še preveč mesa na njej. Mogoče drugič. Ampak do trdnjave le prilezemo. Drugi sicer. Spet.
Potem še preko najbolj zvoženega dela sipin od trdnjave do oaze, kjer nas pričaka Mojca s super pasuljem!!!! Mnjam! Sploh nisem vedel, da imam rad pasulj. Potem z Mišotom poravnava pjaštro, pri čemer spet nekaj metrov jaz vozim Toyoto, jes!!!, pregledava, ali guma še kaj pušča, nato pa sledi kopanje v bazenu. Ali ribniku, kakorkoli že rečemo tisti topli umazani prijetni mlakuži.
Potem Mišo spet šiba z motorjem po sipinah, jaz pa ga poskušam fotkat. Pred koncem dneva se odpravimo še v stolp sredi oaze, ki je zgrajen v okviru hotelskega kompleksa. Gledamo sončni zahod, masa ljudi na malem stolpu v Sahari. Ozračje je pred dnevi očistil dež, zato je zahod čudovit.
Hotelski kompleks je impresiven, čeprav jim klimatizirani šotori že malo razpadajo. Ampak bazen je pa lep, obkrožajo ga palme, in sploh nimaš občutka, da je okrog tebe neizmerna puščava. Ne vem… ampak ni mi všeč tale luksuz. Ne tukaj.
Sledi večer taroka, nikomur se nič ne da, utrujeni smo od dirkanja po pesku, Pumpija pa še vrat boli, ker je z glavo tepel svojega Hyundaija. Pred spanjem greva z Mašo še za pet minut gledat zvezde (dalj se nama ne da) (komu se ne da?), potem pa postane mraz, zlezemo v šotore in zaspimo.
9. dan: 30.04.2006 – nikomur se nič ne da
Boli me grlo za umret, rešuje me Neoangin. Dolgo spim in še vedno sem utrujen. Ko se končno spravim k sebi, greva z Mašo »na bazen«, spijem kavo in kokakolo, potem se počutim nekoliko bolje. Sledi prehranjevanje, branje, reševanje križank in Sudokuja, Maši uspe, da mi razčeše lase. Mogoče bomo popoldne le kam šli, ampak zaenkrat se nikomur nič ne da.
Popoldne se končno premaknemo. Gremo proti neki mali oazici, ki je po moji oceni 15-20 km (natanko 17km, op. bralca) južno od Ksar Ghilana. Tisti, ki se jih lenoba ni tako prijela, so se odpravili že pred nami, pa ne po »cesti«, ampak preko sipin. Vozimo hitro, poleg se preganjajo motoristi, in čez kakšne pol ure smo tam.
Senca je bolj redkost, je pa veliko veliko živali. Trije pastirji imajo tukaj svoje črede ovac in koz. Mišo začne od njih kupovati živo ovco/kozo, za na raženj. Njam njam. Pastirji si kuhajo čaj kar v čajniku na žerjavici na pesku. Prisrčno.
Jaz malo fotkam, Mišo se uspe dogovoriti, potem pa gremo v notranjost oaze, kjer se ureja majhen kamp. Drevesa so že posajena, mini bazenček je, kafič je, recepcija je… počasi bo kaj zraslo. Bo tukaj večji mir, ko bo pista do Ksar Ghilana asfaltirana in se bodo tja valile še večje horde turistov? Ko pijemo čaj in se pogovarjamo, Anže pade s stola (palmovega debla).
Potem pa po ovco. Maša se raje priključi Pumpi Racing Teamu, ker ovce noče poznati, Gal pa gre z nami.
Stari pastir nam najprej ujame eno ovco, takšno, kot se je Mišo z njim dogovoril, žive teže nekje 15 kilogramov. Ravno pravšnjo. Ko jo ujame in pritisne k tlom, da ovca že milo stoka, pastir razloži, da je nima časa tudi zaklati, ker se boji, da mu pobegnejo preostale ovce in koze (ki se jim v vročini nikamor ne da in ležijo naokoli), pa še ura je nekako že pozna. Potem nam pastir predlaga nekoga, ki bi naslednji dan mogoče imel čas zaklati ovco, če bi se ga šlo iskat kdo ve kam daleč. Malo smo razočarani, ker projekt »ovca« slabo uspeva, ko ugotovimo, da ima pastir sosednje črede, ki nam služi kot prevajalec, s seboj brata. Ta brat mu lahko čuva čredo, medtem ko nam on zrihta ovco. Tako ovco št. 1, ki je že čisto vdana v usodo ležala na tleh, obsije žarek milosti in spustimo jo na svobodo in življenje. Najprej ji sploh ni jasno, kaj se je zgodilo, počasi pa pride k sebi in se majavih nog pridruži čredi. Mi pa gremo k sosednji čredi iskati novo žrtev.
Hop Cefizelj in pastir že ima ujeto ovco. Zgrabil jo je kar za nogo. To je naša žrtev. V senci za zidano ogrado jo berberski pastir in njegov brat stisneta ob tla. Tale ovca je bila precej bolj mirna od prejšnje in se je hitreje vdala v svojo nemilo usodo. Mogoče je pa čutila, da ji ne bo rešitve.
Berber izvleče svoj nož in ga začne brusiti ob suho vejo, ležečo v pesku. Fini puščavski pesek očitno deluje kot brusilni kamen. Ker pa je njegovo orodje bolj majavo, zaprosi, ali ima kdo od nas mogoče nož. Boris ima preveč dela s snemanjem opravila, zato jaz izvlečem svojega švicarja in ga podam pastirju. Najprej s palcem preizkusi ostrino, nato pa ga začne brusiti. Očitno mu dobro uspeva, ker je kajkmalu zadovoljen. Odpravi se k ovci, ki že popolnoma mirno leži. Zgrabi jo za grlo, njegov brat pa ji drži noge. Nož se približa njenemu vratu. Zareže. Le nekaj kratkih potegov in kri steče. Ovca poskuša pobrcati z nogami, kri še malo špricne in se začne izgubljati v puščavskem pesku. Ovca je izdihnila.
Način odiranja je zanimiv. V kožo na zadnji nogi zarežejo luknjo in pihajo vanjo, da se ovca napihne kot balon. Koža tako praktično odstopi in slačenje je potem bistveno lažje in hitrejše. Ne traja pol ure in ovca je zaklana, odrta, iztrebljena, razkosana in spakirana v polivinilasto vrečo za smeti. Naložimo jo v avto in gremo. Toyoto vozim jaz.
Huh. Mišo mi pravi, kam naj peljem, jaz pa šibam. Vedno hitreje in hitreje. Mojca na zadnjem sedežu malo jamra, ker se ni utegnila privezati, Gal je navdušen, Mišo je sfinga, jaz pa kljub prestrašenosti uživam. Super je, kako se pelje takle avto. Na koncu pri oazi gremo še malo po sipinah. Celo reduktor uporabimo. Mljask… Hočem Toyoto… no, vsaj kakšnega zaresnega terenca. Potem pa nazaj v tabor. Nekoliko se tresem.
V taboru Mojca in Andro strokovnjaško razparcelirata ovco, in to kar na moji mizi. Če bi babica vedela… ( boga babica Emica J) Sledi večerja, kopanje v bajerju, jaz se še vedno tresem od vožnje. Izvem, da so me v taboru čakali, da me ostrižejo – Janja je že imela škarje v rokah, mene pa nikjer. No, zaenkrat bi lase še obdržal, kar jih je.
Anže in Borut, naš vrli Pumpu racing TM, se za nekaj časa poslavljata. Hočeta videti še Djerbo, ki je mi nimamo v načrtu. Nekaj časa še govorimo in igramo hecno igro za pijance, ki se imenuje Jenga. Gre se za to, da se iz celega stolpa, sestavljenega iz lesenih kladic, izvleče čim večje možno število teh kladic, pri tem pa se stolp ne sme podreti. Enim uspeva slabo, drugim pa še slabše.
Z Mašo zveva še, da nameravajo Dariota ob polnoči vreči v vodo, ker ima rojstni dan. Odločiva se, da dogodki ne bova prisostvovala, in se počasi odpraviva spat. Moj grlobol še nič kaj noče ponehati.
10. dan – 01.05.2006 – Dariotov rojstni dan
Grlo je bolje, ampak še vedno se mi fizično ne da nič. Z drugimi je podobno – očitno nas je dohitela utrujenost. Z Mašo praktično celo popoldne preživiva v šotoru in bilo je zabavno. Potem pa se le spraviva »na bazen«. Dan le počasi mineva ob počitku in branju knjig. Drugi so se po kosilu odpravili iskat primeren prostor za večerno žurko v čast Dariotovega rojstnega dneva, kjer naj bi se pekla tudi včeraj preminula ovca. Mi se za njimi odpravimo okrog 18. ure.
Mišo mi za to pot in za moje veselje posodi svojega KTM-a. Zabavno je, kljub temu, da sem nekoliko prestrašen. Sedež je blazno trd in si pravzaprav naziva »sedež« niti ne zasluži. Zdaj mi je jasno, zakaj praktično vsi motoristi med vožnjo po sipinah stojijo. Počasi se učim in ugotavljam, da bolj kot se trudiš in paziš in voziš počasi, večja je verjetnost, da boš padel in jo skupil. Nekako se mi zdi, da kratke hlače in majica s kratkimi rokavi ne pomenita najboljše oprave za motoriranje med sipinami. Goriupovi soglasno ugotovijo, da nimam jajc, da bi pritisnil na gas. Konec koncev je to čisto res. Peska ne poznam in tudi motor ni moj, pa še opreme nimam. Važno, da uživam. In to počnem J
Kmalu se pod drevesom, oddaljenim kakšnega pol kilometra od oaze, zberemo vsi razen slavljenca. Tega je Miran zvijačno zapustil v šotoru. Pustili so mu le GPS, lopato in listek s koordinatami. Ostalo naj pogrunta sam…
Čez nekaj časa se prikaže Dario z odpeto srajco, GPS-om in lopato na rami. Čisto je naspidiran in se trese. Na prvi koordinati je moral kopati, da je našel listek z drugimi koordinatami, ki so mu šele izdale našo lokacijo. Uspelo mu je pripešačiti do nas. To so Domnove, rahlo »srednješolske«, ampak vseeno nekolikanj smešne fore. Baje je svoji tašči za njeno petdesetletnico pripravil veliko zabavo s podobnimi listki in jo sprehajal preko celega mesta.
Dario je živčen in poskakuje, ker mu je zmanjkali cigaret, zato mu dam tiste lucky strike, ki sem jih našel v žepu ovitka kitare. Kdo ve od kdaj so tam. Zahvali se mi in takoj prižge prvega. (Opazujem Mašin pogled, ker vem da ji ni prav, da imam cigarete.)
Potem Andro strokovno peče ovco, Mojca pa krompir, drugi pomagamo pri pripravah in lepo je. Meso je odlično, še celo Maša ogloda nekaj koščic. Jemo in se pogovarjamo in ni nam hudega.
Med jedjo nas presenetijo svetlobne rakete, ki jih spušča nekdo nekje v puščavi, nekaj kilometrov od nas. Ob prvi poskočimo, ker mislimo, da gre za klic na pomoč. Ko pa rakete kar ne nehajo švigati v nebo, vidimo, da ne gre za alarm. Nekdo se v puščavi pač lahkomiselno igra z raketami…
Po večerji postane Maša zaspana in gre v avto spat. Še malo se pogovarjamo, potem pa začnem mučit kitaro. Grlo me malo praska, včerajšnje vnetje še ni pozabljeno, ampak nekako gre. Vmes nas napadajo žužki, da praktično ne vidim teksta, toliko se jih nabere na osvetljenem papirju. Zato se preselimo bliže k ognju. Med selitvijo sem izvedel, da je tudi Gal vozil Mišotovega KTM-a. Še vedno se trese od adrenalina.
Igram, folk pa počasi postaja zaspan. Navara zaspita, zaspi tudi Andro, vendar še vedno čuva svoj kozarec in svojo cigaro. Mene pa že bolijo prsti in glas mi škripa bolj in bolj. Ura je ena zjutraj proč, ko zaključimo.
Pospravimo prizorišče, zakopljemo ogenj in se odpravimo nazaj v oazo. Zanimivo, kako je med drevesi bistveno topleje kot zunaj med sipinami. V oazi mi uspe še umiti zobe, preden se zavijem v spalko in zasmrčim. Maša me poskuša še nekaj božati, ampak brez uspeha.
11. dan – 02.05.2006 – odhod iz Ksara
Mišo pravi, da je zanj z odhodom iz Ksar Ghilana vedno konec dopusta. Jaz o tem ne razmišljam kaj preveč, ukvarjam se s svojimi počrnelimi in bolečimi prsti. Kitarske strune so krive. Pospravljamo in podiramo naš tabor, z Mašo se greva še skopat, ko se vrne z jahanja z Mišotom in Androtom. Jaz fehtam še kavo pri Janji. Nazadnje se odpravimo še na kosilo v skoraj čisto pravo restavracijo z mizami, stoli in prti – solata, brik tunisien (ali je moškega spola ta beseda?) in kus kus oziroma po želji špageti z aviacijo. Kulsko.
Po kosilu zložimo še vse skupaj v avto in gremo na zadnje kopanje in zadnji čaj v Ksaru. Nazadnje se odpeljemo še do Boulangerie du Désert pogledat mladičke feneka – čisto majhni so, kot kakšni mucki, in zelo zelo lepi. Mala lisička se jezi name in piha v moj prst, ko jo poskušam pobožati. Potem se ustavimo še v sami vasi pri oazi, pofočkamo otroke in jim v zameno damo majice, in zapustimo Ksar Ghilane. Po asfaltni cesti.
Maša vozi. Dobro ji gre. Tudi takrat, ko se asfalt konča in se začne pipe-line, poljudno »ribežn« imenovan. To je dejansko vzdrževalna cesta za cevovode in prometna pot hkrati, ampak zato ni nič kaj lepa. Grbin je neskončno in vozimo počasi. Kmalu zapustimo naše ljube spremljevalce – oni se odpravijo v smeri Douza, mi pa gremo naravnost na Beni Khedache. Slovo po CB-postajah – vidimo se na trajektu. Kar nekaj zanimivih dni smo preživeli skupaj.
Namenjeni smo v Matmato, vendar najprej iščemo vas po imenu Ksar Hadadda – tam baje čisto resnično obstajajo take hišice, po katerih je George Lucas oblikoval svoje mesto Mos Espa na planetu Tatooine. Med vožnjo pokrajina iz ravne, z grmičevjem porasle pušče, kjer občasno vidimo kakšno čredo ovc ali koz in beduinski šotor, prehaja v vedno bolj hribovito in tudi bolj zeleno deželo. Naselja postajajo pogostejša.
Pred Beni Khedache Maša spregleda prometni znak, ki zapoveduje obvezno vožnjo mimo po desni strani, in v križišču zapelje narobe – tik pred nosom policajev, ki nas začudeno gledajo. Mišo pravi, naj samo gas pritisne, pa gremo naprej. Za prvim ovinkom se ustavimo. Maša in Mišo se zamenjata na vozniškem sedežu, obrnemo avto in gremo nazaj, kajti naša smer gre v drugo stran. Ustavimo se pri policajih in vprašamo za smer. Policaja nimata pojma, kje naj bi bil Ksar Hadadda, opozorita pa nas na storjeni prekršek. Zelo sta prijazna, nič ne težita, zaželita pa nam srečno pot.
Peljemo se naprej in cesta postane že lepo ovinkasta, kot da bi bila slovenska. Na nekem hribu za nameček zagledamo še dinozavra z mladičem, praktično v naravni velikosti. Kako, zakaj, pojma nimamo. Pač tam stojita dva kipa. Ko le pridemo do Ksar Hadadda, si ogledamo Lucasov navdih. Zdaj je vse skupaj hotel v nastajanju. Lezemo po hišicah z ozkimi zunanjimi in notranjimi stopnicami in pogledujemo skozi vrata in s streh. Domačini nam pokažejo še, kako hranijo mlade sokole s surovim mesom – imajo tri puhaste mladiče, enega majhnega sokoliča in enega že skoraj odraslega, ki je, kot pravijo, že méchant.
Srečamo celo dva Slovenca, ki sta se z najetim avtom pripeljala z Djerbe. Mišo jima svetuje najem 4×4 in obisk puščave. Razumem, zakaj.
Potem se nazaj preko Beni Khedache peljemo po makadamskih zavitih poteh proti Matmati. Lepo je, ker po večih dneh ravnine vozimo po hribih – človek se kar bolj domače počuti. Po hribih so zgrajene terase za lovljenje vode. Ni Machu Pichu, ampak očku bi bilo všeč. Škoda, ker tako ne mara vročine, in se ga ne bi dalo spraviti sem… Peljemo se čez prelaz, ki se imenuje skoraj kot Trojane… Tou… Sonce zahaja. Zelo zelo lepo je.
Še preden se dokončno stemni, prispemo v Matmato. Anže in Borut nas že čakata. Naveličala sta se že mondene Djerbe. V času, odkar sta se ločila od nas, sta pila neprekuhano vodo… (khm, kakšna je že zgodba?) zato zdaj bolj ali manj veselo serjeta. Pumpiju prepustim svojo zalogo oglja, ker zaenkrat s prebavo nimam težav. Skupaj se nastanimo v hotelu, ki je izdolben v peščeno skalo in je poln mačk ter stenic. Vsi skupaj smo v veliki sobi z visokim stropom. Postelje so kar izklesane iz peščenca, na vrhu je jogi. Če se stene pregrobo dotakneš, te zasuje bel omet. hecno.
Po večerji se odpravimo še malo v mesto. V lokalni kavarni si privoščimo čaj in igramo domine. Končno se naučim, kako se igra. Do sedaj sem jih znal samo postavljati in podirati. Lepa igra. Malo me moti le to, da sem prehlajen in da kašljam kot jetičen. Potem pa umivanje v skalnatih toaletah, jasno z butanjem glave v nizka vrata tuš kabin, in spanje.
12. dan – 03.05.2006 – Matmata – Sfax – Monastir
Po zajtrku, ki je dober, moti me le star trd kruh (po mojih pojmih bi bilo treba imeti za en dan stare bagete orožni list, tako so trde), zapustimo Matmato in se podamo proti severu. Puščava je za nami, spet smo v civilizaciji in to mi ni nič kaj všeč. Odstranimo polivinilaste zaščite z instrumentov in na bencinski črpalki napolnimo gume. Obenem še spihamo vsaj nekaj peska iz avta. (Poskusimo še z čiščenjem radia, ki noče in noče prebrati CD. Šele po par urah se sam od sebe odloči, da je čas za domačo glasbo in dovolj tunizijskega zavijanja imenovanega petje.)
Sfax je veliko mesto, hrupno in umazano. Ustavimo se prav v centru, jemo kebab in se prehajamo po medini. Ne maram velikih hrupnih mest, ampak tale tunizijska so drugačna kot na Stari celini. No, ljudje so drugačni. Sicer jih vidiš, da hitijo, ampak vseeno… prijazni so. Delujejo prijazno. Nasmehnejo se ti, ko vidijo, da si turist, rečejo kakšno besedo. Nikjer ni tistih dolgih zategnjenih zateženih zoprnih obrazov, ki se jim moraš umikati s poti, kot jih vidiš pri nas.
V medini si ogledamo celo ribjo tržnico – zelo je glasna in zelo zelo smrdi. So pa ribe bistveno bolj poceni kot pri nas. In za fotkanje je prostor čudovit. Ampak mislim, da ta dan na svoji mizi pri večerji ne bi hotel videti rib.
Na koncu sprehoda po Sfaxu se z Mašo odpraviva še na lov za knjigarno. Ko jo ujameva, in to takšno, kot sem si želel, v njej pustim 15.500 dinars tunisiens za Michelinov zemljevid Tunizije. Žal nimajo Lonely Planet vodnika, drugače bi jim pustil še kaj več denarja.
Iz Sfaxa pa naprej ob obali, do Monastirja. Tam se usidramo v hotelu Le Cristal, ki ima štiri zvezdice. Kontrast s puščavo bi težko bil večji. V mesto se odpravimo, da ujamemo kakšne spominke. Maša išče šišo, jaz pa škorpijona in pepelnik. Malo barantamo, kupimo pa ne ničesar. Ustavimo se še v nekaki restavraciji s hitro hrano, kjer z Mišotom jeva zelo pikantne špagete. Hrana je pa vendarle.
Zvečer pa še tuš v »normalni«, hotelski kopalnici. Končno si umijem lase s šamponom in jih uspem razčesati, sperem pesek s telesa in počutim se, kot bi krvavel.
13. dan – 04.05.2006 – Monastir – toyota – bizerte
Po dobrem zajtrku v hotelu, tokrat z bagetami normalne trdote, se spet odpravimo po nakupih. Monastir je zelo lepo mesto, rojstni kraj bivšega dolgoletnega predsednika Habiba Bourgibe, ki ga je dodobra prenovil. Jaz barantam in kupim dve skledi za pašto. Pogajanje se začne pri ceni ena skleda za 18 dinarjev, konča pa se, da dobim dve za 10 dinarjev. Dobro, slabo? Verjetno še vedno predrago J
Maša še vedno kupuje šišo, izbira, baranta, sestavlja, da bo šiša končno delala – na koncu je prodajalec povsem uničen in slabe volje. Verjetno prvi Tunizijec, ki sem ga videl, da je odkrito slabe volje. Jaz kupim škorpijona in pepelnik. Z Mašo hočeva še kupiti majhno kopensko želvo, pa si ne upava in ne smeva. Potem zapustimo Monastir.
Peljemo se po čisto zaresni avtocesti. Najprej gremo še tankat, potem pa smem voziti jaz. Mojca je zaradi tega živčna, Maša spi in komaj jo prepričam, da s fotko ovekoveči moje kraljevanje za volanom, Mišo najprej tudi poskuša spati, pa mu tega ne pusti radio, telefoni in Mojca, zato obupa in se raje igra z GPSom in Lonely Planetom. Jaz pa uživam v vožnji, rad vozim, pa čeprav se po asfaltu toyota ne pelje tako lepo kot BMW.
Skozi mesto Tunis malo navigiramo, ampak se vseeno ne izgubimo in najdemo avtocesto naprej proti mestu Bizerte. Vmes se sicer malo znajdemo v kaosu in se gremo pravilo težjega – tu pa toyota brez dvoma poseka BMW. Vozim, Mišo navigira, in nekako mi uspe, da ne podrgnem ne avta ne motorja. Kar ponosen sem nase.
V Bizertu dobimo lepe apartmaje, čeprav ne moremo uporabljati enega električnega kuhalnika. Vsakič, ko ga prižgeš, vrže ven varovalko. Ampak župco in pašto le dobimo, to je važno.
Anže postaja nekam asocialen. Po moje nanj slabo vpliva bližina morja, Sicilije in mercedesa SLK, s katerim ga tam čaka punca Gaja. Mogoče pa gre krivdo pripisati le disturbirani prebavi. Zahvaljujoč se neprekuhani vodi iz Ksar Ghilana sta z Borutom podrobno spoznala skoraj vse tunizijske sekrete in primerna zaplotja severno od Matmate.
Po obroku »med kosilom in večerjo« gremo v mesto. Parkiramo v starem pristanišču, ki je polno lepih pisanih čolnov, morskih zajčkov, meduz in svinjskega morja. Prav prisrčno umazano je vse. Malo si ogledamo obrtniške ulice, Mišo je sladke tortice, mene strašijo z vsakim frizerjem, mimo katerega gremo. Uspe mi narediti par fotk.
Nato si ogledamo še staro pristaniško utrdbo z 10 metrov visokimi in 11 metrov debelimi zidovi. Ulice so zamazane in ozke, polne ruševin in mačk, a otroci, ki se tam igrajo, so brezskrbno nasmejani.
Nazadnje se zapeljemo še do marine. Veter piha, malo rosi, in visoki valovi butajo ob obalo. Ko se vrnemo do apartmajev, začenja resno deževati. Maša skuha puding, potem se nam pridružita še Borut in Anže, da igramo tarok. Po nekaj igrah se odpravimo še na obisk k našim zgornjim sosedom – motoristom, ki se gredo poslovilno zabavo. Gledamo fotke in nekatere so res luštne. Ampak utrujeni smo in z Mašo greva hitro pod tuš pa spat. Privzemamo spet civilizirane navade. Še malo branja, in sledi spanje.
15. dan – 05.05.2006 – dan odhoda
Po zajtrku že zgodaj zapustimo Bizerte. Dežuje, vse je sivo in hladno. Ni lahko.
Peljemo se nazaj proti Tunisu, vmes še natočimo gorivo in z Mišotom ponovno pričvrstiva kameljo stegnenico na bull bar. Potem pa smo že kmalu v mestu in se čez laguno odpeljemo v pristanišče La Goulette. V sami pristaniški vasi se ustavimo še na zadnji brik. Poceni in dober je, pogrešal ga bom. Še majhen sprehod do ribje tržnice, kjer z Mašo vidiva zelo lepega majhnega mucka z modrozelenimi očmi, ki gloda mrtvo ribo. Pa nama ne pustijo, da bi ga vzela s seboj v obljubljeno deželo.
V pristanišču ponovno srečamo vse ostale. Anže se poslavlja, ne gre na isto ladjo kot mi, ker odhaja na Sicilijo k svoji bejbi. Zapušča prave prijatelje, preizkušene na vročem pesku Sahare in v smrdljivih obcestnih WCjih, in jih zamenja za blišč plastične kromirane zvezde in varljiv ženski objem. Hecno je to.
Andro pobira fotke z vseh kartic in jih daje na svoj prenosnik, ki mu v pesku čudežno ni crknil, čeprav ga ni pretirano šparal. Še vedno dežuje. Z Mašo nama uspe najti celo WC. Nekaj časa še čakamo, potem pa se čez kakšni dve uri začne vkrcavanje in carina, preden nas spustijo na ladjo. Vsi papirčki. Hočem nazaj.
Med prvimi smo na ladji. Kabine dobimo hitro in kmalu se zberemo na 9. palubi. Čakamo, da ladja odpluje, in igramo tarok. Potem pa večerja in logične uganke – ali je več rdečega vina v sodu belega ali več belega v sodu rdečega? Povsod enako… Grafični dokaz je zelo jasen.
Sprva načrtujemo še kakšen tarok po večerji, pa nam ne uspe, ker zaspimo. No ja, vsaj jaz. Pa Maša tudi.
15. dan – 06.05.2006 – back to Europe
Ko se končno malo naspim in spravim k sebi, smo že zelo daleč stran od Afrike. Pravzaprav nam že obljubljajo pristanek. Kosilu se izognemo s pomočjo takratke tačrne, toast kruha in Gavrilović paštete. Potem pospravimo kabino. Z Mašo se še malo sprehajava po ladji. Vlažno in deževno je, veter piha, ampak skozi koprene megle se že rišejo obrisi kopnega. Italija. Evropa.
Tik pred pristankom nam vožnjo popestri še pristaniški pilot, ki se pripelje s svojim čolnom in skoči na našo ladjo kar med vožnjo. Nato jo vešče prikrmari k pomolu. Pristajamo.
Malo zmede nastane z iskanjem tretje registrske tablice, ki jo v Italiji moramo pritrditi na nosilec za motor. Nismo več v puščavi. Ne najdemo je v zaboju, kjer naj bi bila, in po daljšem iskanju se Mišo in Maša odločita, da vesta kje je. Nekje globoko na dnu prtljažnika. Kako do nje priti, je pa drugo vprašanje.
Z ladje nas hitro spustijo. Zapeljemo nazaj na Staro celino. Vse je mokro, iz megle še vedno dežuje. Zberemo se na parkirišču v pristanišču, kjer se vsi ustavljamo, tako da vsi povzročamo gužvo. Med tem Maši uspe podvig in se prikoplje do tretje registrske tablice. Z Mišotom jo prilepiva na nosilec za motor. Med tem se počasi vsi zberemo, zato lahko zapustimo Genovo. Brž ko so avtocestni ovinki za nami, pridemo do počivališča. Kapučino na Autogrillu je še vedno zakon, pa čeprav ga je evro bistveno podražil.
Še pot čez Italijo s postanki in Mašino slabo voljo zaradi imena za mojega bodočega mačka (je Meglić sploh ime?!?!), in že se priplazi večer. Na italijansko-slovenski meji smo. Nazaj v naši mali zaplankani deželici. Doma? Nimam tega občutka, čeprav se ustavimo na Drenovem griču pri Vrhniki v Gostilni Kavčič, kjer dobimo super super hrano – to pripomore k izboljšanju razpoloženja. Ta gostilna si zasluži svojo točko v GPS-u.
Potem pa še malo poti in luči Ljubljane nas pozdravijo. Konec je. Kdaj gremo nazaj?
Ob vrnitvi ostane za konec samo še zelo hladen »dober dan«. Zakaj smo sploh prišli nazaj?