Hipne odločitve so včasih najboljše. Ledeno kepo sekiranja, da do svet med kratko odsotnostjo izginil ali vsaj iztiril, topi sonce gričevnate Toskane, ko postajajo morje, pristanišče Civitavecchia in s tem tudi Afrika naenkrat na dosegu roke. Vse skupaj že dva dni po tistem, ko je padla odločitev, da gremo. Celo pozabil v naglici nisem ničesar razen babuš, pa še za te sem se lahko tolažil, da so mi premajhne.
Ko je mala kosmatka Punky končno ugotovila, da gremo na pot skupaj in da je ne bova zapustila same kje v varstvu, se je sprostila in se začela režati. Tako smo brez večjih težav preživeli trajekt in z njim povezano švercanje psa v kabino, kar je seveda prepovedano, prvi bivak na smrdljivih, z ovcami in kozami okupiranih plažah Hammam Lifa, ter odkrivanje Cap Bona z odličnimi pomarančami (prijazni ljudje so jih Poloni kar podarili), neskončnimi belimi plažami in zelenimi cvetočimi polji. Po dveh dneh mirnega pohajkovanja smo se nato preko Kairouana, Sbeitle, Kasserina in Metlaouija odpravili delno po cestah, delno pa po razdrapanih kolovozih odpravili do Tozeurja, kjer smo se pridružili ostalim puščavnikom pod Mišotovim vodstvom.
Sledilo je uživaški dan, rezerviran za Rommlovo pisto in gorske oaze, z rahlim razočaranjem, ker nas vojska kljub prigovarjanju ni spustila na pisto ob alžirski meji, po kateri bi lahko dosegli Star Warse nad Nefto. Zato smo se preko Chott el Jerida odpeljali naravnost v Douz in v peskovnik. Vsem so se nam že malo tresle roke od pomanjkanja peska. Naslednji dan na izletu do puščavskih rož južno od El Faouarja smo se peska ponovno do sitega uživantsko najedli.
V Selji pa sem spet, po dolgih letih od decembra 2009, srečal Lazara, ki mi je takrat pomagal rihtati švasanje pohabljenega Niskota v Metlaouiju. Drug drugega sva se prisrčno razveselila 🙂
Po nakupih zalog, predvsem vode in nafte, in pripravi avtomobilov smo dokaj rutinirano odpeljali turo Douz – Jebil – Tembaine – Ain Huilat Richet (Ain Ouadette) – Di Zmila – Ksar Ghilane s tremi čudovitimi bivaki v pesku. Naš dragi vodič Tahar Smida se morda res malo stara in postaja gospod, nič kaj več se mu ne da, če ni nujno, a pripravil nam je zelo dober kuskus in čorbo. Spet sem ga pozabil vprašati, zakaj se vedno izogiba Tembaina in nikakor noče spati v njegovi bližini. A pomembneje je to, da mi je uspelo potegniti čudovito špuro na supersipino nad Ain Huilat Richetom in da smo zadnji dan pred prihodom v Ksar Ghilane, kljub peščenemu viharju, odpeljali približno 20 kilometrov po vrhovih visokih sipin nad Ain Essibathom in Di Zmilo.
Po zaključku puščavskega dela je sledilo še uživanje v Ksar Ghilanu, kjer šiša stane že nesramnih 8 dinarjev, viharna direktna vožnja do Douza preko Giv el Buma, ki ga že dolgo, skoraj predolgo nisem obiskal, in seveda neizogibna, a boleča vrnitev na sever. V Sfaxu smo kupili 266 litrov oljčnega olja in 20 kilogramov oliv, na Kerkennahu smo pojedli 15 kg rib, rakcev in mehkužcev ter 17 kilogramov pomfrija, v Monastiru smo se s Punky na čelu vrgli v ne ravno toplo morje, nato pa si za zadnjo skupno večerjo privoščili pravi obcestni brik za 700 milimov.
Po odhodu velike skupine, ki je odplula z drugo ladjo dan pred nami, si je posadka naše Yotke privoščila še sladoled v Hammametu, pomaranče v Menzel Bou Zelfi in zajtrk na od nevihte spranih ulicah Bizerta. Odkrivali smo manj znane kotičke severne Tunizije, se vozili po plažah, polnih ladijskih razbitin, po lovskih streliščih in po ostankih rimskih cest, za konec pa smo si privoščili še absurdno drage špagete s kozicami (ker je zmanjkalo morskih sadežev v gostilni, ki ima na nasprotni strani ulice ribjo tržnico) v La Goulette, absurdno drago šišo (10 TD!!!) v Sidi Bou Saidu in dolge ure prijetnih sprehodov po pristanišču, ko smo čakali na vkrcanje.
Nemirno morje nas je prineslo nazaj v Evropo in pod še eno, kdo ve katerože, tunizijsko avanturo rišem črto. Vsakič prinese nekaj novega, naj bo to liberté, Punkyjino divjanje po pesku ali špagete z morskimi sadeži, servirane na hlačah, nove barve ceteenov ali pa sončnih zahodov, nove izzive in nove nagrade. Kot recimo to, da te domačin povabi na svojo poroko, ki bo v jeseni.
Vrnem se kmalu, Inšalah. Mogoče res na Alijevo poroko oktobra.
Najlepši pa je občutek, da je res mogoče. Skoraj vsak dan odpluje kakšna ladja v Afriko, v Tunizijo. Samo odpelješ se z avtom, se vkrcaš in greš. Nič kolikokrat sem to govoril sebi in drugim, realizacija pa je šepala. Tokrat pa smo Polona, Punky in jaz dokazali, da je mogoče prav to – spakirati, se odpeljati v pristanišče in s prvo barko odpluti v Afriko.
Časovni prerez:
11. april: Slovenija – Civitavecchia, vkrcanje na trajekt
12. april: dopoldanski postanek v Palermu, pristanek v Tuniziji ob 9h zvečer, spanje na plaži Hammam Lifa
13. april: odkrivanje Cap Bona – Soliman, Korbous, Menzel Bou Zelfa, Kelibia, El Haouaria
14. april: El Haouaria – Menzel Bou Zelfa – Kairouan – Sbeitla – Kasserine – Feriana – Moulares – Metlaoui – Tozeur, srečanje s preostalo ekipo
15. april: Tozeur – Selja – Rommlova pista – Redeyef – Tamerza – Chott el Jerid – Douz
16. april: Douz – puščavske rože južno od El Faouarja, vrnitev preko Bir Faouarja v Douz
17. april: Douz – Jebil – Tembaine –bivak
18. april: Od bivaka do Ain Huilat Richeta preko supersipine
19. april: Ain Huilat Richet – Dekamis – bivak
20. april: prehod južno od Bir el Mide na sipine zahodno od Di Zmile, viharna etapa s koncem v Ksar Ghilanu
21. april: Počitek v Ksar Ghilanu z večerno vožnjo na trdnjavo
22. april: Ksar Ghilane – Douz preko Giv el Buma
23. april: Douz – Kebili – Gabes – Sfax – Kerkennah
24. april: Kerkennah – Monastir
25. april: Monastir – Hammamet – Korba – Tunis – La Marsa – Bizerte
26. april: Bizerte – Sidi Bou Said – La Goulette. Nočno vkrcanje in odplutje
27. april: Nemirno morje, razen postanka v Palermu
28. april: Izkrcanje v Civitavecchii in popoldanski prihod v Slovenijo
25 ljudi, 8 avtov, pa nisem štel niti Taharja, niti njegovega brata in Nemca Stefana s podmladkom, ki so nas spremljali del poti (ali pa mi njih, kot se vzame…). Skupno smo prevozili dobrih 4.100 kilometrov, pri čemer je Yotka popila 442 litrov nafte. Trikrat sem računal neverjetno povprečno porabo okoli 11l/100 km… mogoče pa je imela sončarico.
Hvala Nacetu za fotografsko dopolnitev (končno imamo gasilsko fotko!), za več njegovih fotografij ga poiščite na FB – Nace Škoda, kontakt in naročila za printe pa sprejema tudi na elektronsko pošto nace.skoda@gmail.com.