Na potovanju iščemo zanimive kraje, običajno nepokvarjene, povezane z naravo, kjer je še mogoče videti čim več živali. Seveda vse te lahko najdeš tudi doma, pa vseeno so pestra popestirtev naših potovanj, posebej še sedaj, ko se nam je pridružila Kea Pika. Ko bo še malo zrasla, pa bodo ti elementi potovanj najverjetneje še pomembnejše kot sedaj.
Tako smo do sedaj na našem potovnju po Romuniji sledili velikim čredam ovc, še na Islandiji jih nismo videli toliko kot tu. Vsaka čreda ima določeno barvno piko na svojem hrbtu, tako jih ločijo pastirji med seboj, če se slučajno kje srečajo in črede pomešajo. Vsaka čreda ima tudi do pet psov, ki so ponavadi kar veliki v primerjavi z našo Punky. Skoraj vsi so zelo zanemarjeni in imajo skoraj drede in ne dlake. No, z našo Punky si niso bili preveč všeč. Tudi ob cesti, v mestih in vaseh je veliko potepuških psov, kar nekaj smo jih srečali, kako so ubogo šepali. Res jih je veliko in se jih je celo naša Punky prenehala oblajati.
Verjetno je zato mačk v Romuniji bolj malo.
V gorah smo srečali cele črede prelepih konj, ki so se veselo pasli. Veliko vaških fantov jih jaha kar brez sedla, nekateri še uzde niso imeli. Večinoma jahajo kar z oglavkami. Kapo dol, bi nekdo rekel 🙂
Krave so tudi vsakdanji popotnik v gorah, lepo rejene in dokaj čiste.
Na planinah smo srečali tudi manjše črede osličkev, ki so zelo simpatični, na prelazu Transalpina sta se celo dva zelo majhna kosmatka spotikala med turisti.
Tudi štorklje so letos imele mlade in eno gnezdece mi je bilo zato še bolj všeč. Seveda je v Romuniji tudi kar nekaj ujed, ki letajo nad gozdovi. Kjer je mrhovina in več ostankov hrane, pa se najdejo tudi vrane in krokarji.
Največja žival, ki smo jo videli, je seveda medved, blizu 400kg je imela mrcina. Pa tudi mladička z mamo smo videli, ki je bil star šele pol leta.
To vse smo videli v naravi, v gorah Romunije.
Dotaknila pa se me je zgodba iz mesta Zarnesti, ker prostovoljna organizacija rešuje medvede, pse in volkove. In obiskali smo njihovo zavetišče, imenovano LiBEARty Bear Shelter. Od leta 2005 rešujejo medvede in do sedaj so jih rešili iz raznih cirkusov, kletk in kmetij že skupno 98. Na dan zato potrebujejo do 2 toni hrane zanje. Ko slišiš zgodbe, v kakšnih mukah so trpele te divje živali in kako brezčutni so ljudje, se te morajo dotakniti. Eden je bil slep, da ga bliskavica fotoaparata ne bi motila, druga dva sta bila stara le 3 tedne, ko so jima ubili mamo, četrti je moral plesati v obleki in voziti kolo, pri tem pa je živel v mrežasti železni kletki in se niti trave ni nikoli dotaknil….
Videti volka v živo je res nekaj posebnega, saj so le ti zelo plahi in previdni, tudi v zavetišču. Imajo pa tudi volka, ki je odraščal skupaj z že omenjenima medvedkoma, in zato tudi sam misli, da je medved, oziroma se obnaša kot oni. Impresivno je bilo tudi poslušati volčje tuljenje, ko smo prenočevali v bližini zavetišča.
Za piko na i pa smo v kampu ob reki na začetku slavne ceste Transfagarasan, kjer je bilo še precej ljudi, videli čisto pravega medveda, ki je zvečer prišel stikat za ostanki. Punky se je spet tresla.
Še malo pa bomo zapustili hladne gore in se odpravili proti Črnemu morju, loviti nova doživetja in živali.
Dodaj odgovor