Tunizija 2008

posted in: POTOVANJA | 0

To je bilo moje tretje potovanje v Tunizijo in drugo s svojim lastnim avtomobilom. Doslej mi je Nissan Patrol GR služil odlično. Prvič pa sem imel, če odštejemo mojo drago Mašo, sopotnika, za katerega sem si želel, da je z mano. Rok je končno našel čas za odkrivanje čarov Sahare. Potovanje je trajalo tri tedne in je bilo razdeljeno v dva dela. Prvi del je predstavljala čisto resna puščavska avantura, katere glavni cilj je bilo doseči oazo Ain Huilat Richet oziroma Ain Ouadette, drugi del pa je bil povsem turističen, tudi za tiste, ki so v Tuniziji ostali še, ko smo se bili mi že primorani vrniti. Ko sem se vrnil v Tolmin, je GPS naprava zabeležila (skupaj z vožnjo po Evropi) približno 6300 prevoženih kilometrov, pa še kakih sto jih je bilo najmanj zraven, ko GPS ni bil vklopljen. Od tega je bilo najmanj 700 kilometrov offroada, vsaj polovico po čistem pesku. Biserčki, vsaj zame, so bili Ain Huilat Richet ter vlečenje špure na izletu južno od Ksar Ghilana ter na rože v drugem delu. Pa seveda čaj in šiša, tako kot se spodobi, kulturno.

MINUS 1. DAN: PETEK, 11.04.2008 – VODA TEČE V GRLO PRED ODHODOM
TOLMIN

Enako kot minulo jesen se me je nekaj dni pred odhodom lotil neugoden prehlad. Verjetno je kriva psiha, preveč nervoze, tisti »komaj čakam odhod občutek«, kaj pa vem. Bolezen je naredila zadnje priprave še težje.

Res mi ni jasno, kako mi nikoli ne uspe, da bi bil pripravljen na odhod kaj prej kot točno ob načrtovani uri. Ne glede na to, da je že kake dva meseca jasno, kdaj se gre, se najnujnejša opravila pred odhodom samo kopičijo in seznamu ni videti konca. OK, strešni prtljažnik smo naredili, ampak elektrika za luči še ni zvezana. Dodatni tank za gorivo je sešvasan, ampak dan pred odhodom je še puščal na dvanajstih mestih – jebeš profesionalne varilce, če moraš sam flikati luknje za njimi. Pa puščavske gume je še treba našraufati in pritrditi rezervo na streho. Pa amortizerji škripljejo. Pa vsi vijaki niso zategnjeni. Pa spakirano nimam še nič. Do odhoda pa manjka še dobrih osem ur.

12. aprila ob pol enih zjutraj je avto zmontiran in začuda vse deluje, kot mora. Ob dveh zjutraj je osebna in druga prtljaga, vključno s kompletno kuhinjo in servisnim orodjem, spakirana, ob teh zjutraj je vse na svojem mestu v avtu. Še vroč tuš in skodelica toplega mleka, da se živčki malo pomirijo in mi naklonijo vsaj kakšno uro spanja.

tunis-2008-001-prezl.jpg   tunis-2008-002-prezl.jpg

1. DAN: SOBOTA, 12.04.2008 – GREMO!
TOLMIN – GENOVA – LADJA

Petnajst minut pred peto zjutraj me zbudi telefon – kliče me Aleš, kje za vraga sem. Upam, da sem dovolj prisebno zatrdil, da ravnokar prihajam. Budilka na telefonu bi moral zvoniti ob štirih, pa ni – seveda ne, ker je sobota, in ob vikendih imam ponavljanje bujenja izključeno. Lekcija za naslednjič.

Na hitro še preverim, ali mi kaj manjka, zmečem v avto sebe in še par neumnosti, in se odpeljem. Grozljivo deževje, ki je že cel teden zalivalo Tolmin, je nekoliko prenehalo. Odpeljem se do Suzi in Aleša, stanujeta le par sto metrov od mene. Tlačimo še njuno robo v avto, prostora zmanjkuje. Da ne bi poškodovali kitare, ko začasno odložim na streho. Ko se odpeljemo, jo ravno tam tudi pozabim.

Ko pobiramo še Roka v Volčah, ugotavljam, da kitare ni. Ne preostane drugega, kot da se vrnemo v Tolmin. Na srečo jo najdemo, kljub temu pa sem jezen sam nase.

V trdi temi se vozimo proti Novi Gorici. Spet dežuje. Voziti moram zelo previdno, ker Michelin X gume niso namenjene vožnji po mokrem asfaltu. Počasi pa le gre. Na zadnji bencinski črpalki še natočimo do vrha nafte, jaz si izborim še zadnji latte machiatto, potem pa smo že čez mejo v Italiji in drvimo po avtocesti proti Gonarsu, kjer se dobimo še z ostalimi tremi avtomobili naše odprave. Mišo in Boris s Toyoto, k njima bosta prisedla Aleš in Suzi, Šobi in Dorica v Defenderju ter Mitja in Janko v Navari. Presenečen sem, ko na Gonarsu ugotovim, da kljub temu, da sem zaspal 45 minut in da smo kakih dvajset minut porabili zaradi izgubljene kitare, na zborno mesto ne zamujamo. Zato pa so več kot pol ure zamujali ostali. Ko smo bili končno vsi zbrani, se je že popolnoma zdanilo.

tunis-2008-003-y.jpg

Sledila je umirjena vožnja preko Italije do Genove, začinjena edino z malo divjanja po Genovi, ki je bilo posledica zgrešenega odcepa, ampak tega smo pravzaprav že vajeni od lanske ekspedicije. Le da tokrat za pomoto nisem bil kriv jaz.

V vrsti za trajekt smo skoraj med prvimi. Čakanje na ladjo poteka mirno, Mišo uredi vse potrebne papirje. Nato se skupaj sklanjamo nad zemljevidom Tunizije in kujemo načrte, kam vse bomo zalezli. Prvi sklep mi je bil zelo všeč – nič obotavljanja na severu, nič turizma, ko pridemo z ladje, jo mahnemo direktno do vrat Sahare – v Douz. Potem pa, odvisno od dovoljenj, čim dalj na jug, vrnitev pa načrtujemo preko Ain Huilat Richet oziroma Ain Ouadette. Smeli načrti.

tunis-2008-004-prezl.jpg   tunis-2008-005-prezl.jpg

Ko smo na ladji, ujamemo kak ceteen (gurtno). Moja zbirka je še majhna, in vedno pridejo prav. Potem se namestimo v kabine, čaka nas še večerja. Ladja je zapustila pristanišče in Rok je posnel pristaniškega pilota, ko je ta zapustil ladjo. In čeprav med vožnjo nisem imel problemov z zaspanostjo ter utrujenostjo, zdaj čutim, da mi počasi zmanjkuje moči. Naporne priprave in bolezen pač terjajo svoj davek. Večerjo še preživim, preživim tudi frustracijo, da v kopalnici kabine ne gori luč. Komaj pa preživim morsko bolezen – ladja se tako ziblje, da mi je iz trenutka v trenutek bolj slabo. Ko se končno sit in umit vržem na posteljo, se zavedam, da imam natanko minuto časa, da zaspim. Če mi ne bi uspelo, bi moral laufat bruhat. Ampak utrujenost naredi svoje. Preden si pod glavo udobno uredim blazino, že spim. In ne bruham.

tunis-2008-006-y.jpg

2. DAN: NEDELJA, 13.04.2008 – PRVI DAN V AFRIKI, PA SE ŽE GRE ZARES
LADJA – LA GOULETTE – TUNIS – GAFSA – CHOTT EL JERID – DOUZ

Ne maram nedelj. Skoraj tako daleč sem, da jih sovražim. Nikoli niso kaj preveč prida. Ampak ta nedeljska jutra, ko se zbudiš na ladji in počasi poiščeš pot na palubo, da ti telo osveži morski veter in včasih tudi sonce, ta jutra, ko veš, da boš še pred večerom stopil na afriška tla, si morda celo nekje na robu Sahare izkopal luknjo v pesek namesto postelje, ta jutra imajo v sebi nekaj pomirjujočega.

Zajtrk sva z Rokom brez slabe vesti prespala, do kosila pa sva se na srečo le spravila pokonci. Dopoldansko sonce je kar lepo grelo, ko smo se zbrali na krovu. 14 ur spanja je naredilo skoraj čudež – počutil sem se bistveno bolj živega kot dan poprej. Na žalost ne bi mogli enako trditi za Doro – povedala je, da je ponoči štirikrat bruhala. Jajks.

tunis-2008-007-y.jpg

Že med kosilom se skozi okna restavracije začno risati obrisi Afrike, zato ni treba nikogar posebej priganjati k pospravljanju kabin. Kmalu se zberemo na zgornjem krovu in opazujemo pristanek. Smo v Afriki. Res je.

Izkrcanje in mejne formalnosti so mimo v dobre pol ure? Ja kakšna Arabija pa je to? Komaj smo imeli dovolj časa, da smo evrčke zamenjali v tunizijske dinarčke. Iz pristanišča pripeljemo med prvimi, le Mitja in Janka z Navaro še ni – ker sta imela prenizek avto, so ju stlačili v podpalubje in sta morala čakati, da se najprej sprazni glavni krov. Medtem ko jih čakamo, iz skritih kotičkov avtomobilov privlečemo GPS-e in radijske postaje ter našraufamo antene. Vse tiste igračke, za katere smo carinikom sveto trdili, da jih nimamo, so sedaj na svojih mestih v avtomobilih.

tunis-2008-008-y.jpg

Med čakanjem pa Mišotu zazvoni telefon – kliče ga Nute in mu pravi, da je izvidnica landroveraške odprave, Jure M. oziroma »Rambo« skupaj s sopotnico zakopal svojega defenderja 110 na Chottu el Jeridu. Ne kje blizu, okoli avtobusa recimo, ampak približno dvajset kilometrov daleč od ceste. Čeprav Ramba nismo sploh poznali, izbire nismo imeli in jasno je bilo, da mu bomo priskočili na pomoč. Nute nam je posredoval še koordinate, kje točno sta zakopana. A ura je že kazala blizu pete popoldan, ko smo bili vsi zbrani in smo zapustili pristanišče. Od Chotta nas je ločilo slabih 600 kilometrov poti, noč je bila blizu in za nameček se je obetal celo dež. Dež v Sahari. Pravzaprav me to niti ne preseneča več.

Brez obotavljanja, le z nujnim postankom za točenje goriva ob prihodu na avtocesto, kjer smo na srečo lahko od domačinov nabavili še neke sorte ploščat kruh, smo začeli drveti proti jugu s hitrostjo, primerljivo tisti, s katero smo prečili Italijo. Na ladji smo se dobro naspali in odpočili in verjetno ne zgrešim veliko, ko rečem, da je akcija prijala vsakomur izmed nas. Moja bolezen je, tako kot prejšnjo jesen, crknila na ladji ali pa je ostala v Evropi. Ni me brigalo. Počutil sem se dobro.

tunis-2008-009-ales.jpg   tunis-2008-010-prezl.jpg

Tako smo šibali mimo Tunisa preko Kairouana do Gafse, kjer smo ponovno natočili gorivo (da ne bi slučajno komu zmanjkalo nafte na Chottu) in si privoščili kratek odmor za prvi tunizijski čaj, pa do Tozeurja in potem na cesto proti Douzu, preko slanega el Jerida. Po poti smo s pomočjo radijske komunikacije seveda ugibali, kdo za vraga je ta Rambo in kaj hudiča ga je neslo dvajset kilometrov daleč na slano jezero. Pametne razlage nismo našli, smo pa skovali drug načrt – Rambo se nam bo oddolžil z ovco. Ne pijačko. Ovco. Mogoče koštrunom. In kaj kmalu je Rambo postal Koštrunc. Tega vzdevka se še zlepa ne bo otresel.

Ura je bila nekaj minut do polnoči, ko smo prispeli do avtobusa, ki je pred davnimi leti obtičal na Chottu, kake pol kilometra od ceste preko jezera, in sedaj služi kot neke vrste turistična aktrakcija. Noč je bila tako temna, da sprva sploh nismo našli rampe, ki se z nasipa spusti na slano skorjo, ki prekriva jezero. Morali smo se obrniti in lepo počasi poiskati odcep. Potem pa gas po ravni površini. Mišotu je preko CB postaje uspelo vzpostaviti kontakt z Koštruncem, zato smo vedeli, da sta se peljala po sledovih kolesnic, ki so vodili naprej od avtobusa preko slanega jezera, misleč, da jima bo uspelo po tej poti priti do Douza. Po Koštrunčevih besedah naj bi bila ta pot dovolj trdna in primerna za vožnjo še na razdalji 150 metrov od točke, kjer sta se zakopala. Zaradi varnosti, da bi preprečili obtičanje še večih vozil, smo se raztegnili v dolgo kolono. Prvi je vozil Mišo, za njim smo se razporedili ostali. Z Rokom sva bila najprej izvidnica, ko pa je Mišo izginil že par kilometrov naprej, sva šla sama naprej, Šobija in Mitja pa pustila približno deset kilometrov stran od ceste. Oblaki nad bližnjim gorovjem pa so neprestano grozili s strelami.

Ko sva hitela za Mišotom, je Rok sedel na oknu sovoznikovih vrat, se držal za prtljažnik in svetil na sprednjo desno gumo, da sva vsaj približno lahko ocenjevala, koliko se avto pogreza. Panike sicer ni bilo, vedela sva, da je pred nama Mišo, ki je med tem skoraj že dosegel Koštrunca. Kar naenkrat, ko nama je manjkal le še slab kilometer do točke, kjer naj bi bil landrover zakopan, nama Mišo po radiu veli, naj se ustaviva. Težave so se začele – toyota se je 420 metrov od kraja, kjer je bil Koštrunc, pogreznila v slano skorjo. Tam, kjer naj bi bila podlaga po Koštrunčevih besedah še povsem trdna in varna za vožnjo.

tunis-2008-011-prezl.jpg

Obrnila sva nissana, po radiu sporočila še Šobiju in Mitju, naj prideta lepo počasi do najinega avtomobila in prineseta pjaštre, potem pa sva vzela najine pjaštre, lopato in dvigalko, in se odpravila Mišotu na pomoč. Pol kilometra sva praktično pretekla po ravni podlagi, in prizor, ki naju je na koncu čakal, ni bil nič kaj vzpodbuden. Toyota je ležala, rahlo nagnjena na levi bok, skoraj do šasije zakopana v mastno slano blato.

Težava izkopavanja na Chottu je v tem, da avto ne obtiči v kake pol metra ali pa metru blata, pod katerim je trdna podlaga, okoli pa so kakšne primerne skale ali lepo drevo, na katerega se lahko obesiš z vitlom. Pod blatom slanega jezera je samo slano blato, vedno bolj redko, dokler se nekje iz njega ne izcimi slana voda. Nikjer v krogu najmanj dvajsetih kilometrov, v nekatere smeri pa še dosti dalje, ni niti kamenčka, kaj šele skale ali drevesa. Res bi lahko poskušal priti z nissanom do toyote in vitlati, a podlaga je bila najmanj sto metrov naokrog premehka, da bi se splačalo tvegati – če bi se v blato potopil še moj avto, bi morali izkopati kar tri vozila, ne samo dveh. In da ne pozabim, ves čas se je tam nekje na robu Chotta prav zlovešče bliskalo.

Naslednji dve uri sta bili samo garanje. Pjaštre, dvigalke, lopate, lesene deščice, roke – delali smo kot črna živina, kopali, podlagali, dvigali, podlagali, preklinjali. Če si avto dvignil za pet centimetrov, si imel morda minuto časa, preden se je pogreznil nazaj. A centimeter po centimetru smo toyoto izvlekli. Čakal nas je samo še landrover.

Sreča v nesreči je bila ta, da je landrover mnogo mnogo lažji od toyote. Tako ni bilo treba vsakega centimetra pridobiti z dvigalkami, ampak smo, ko sem se tega enkrat spomnil, samo zgrabili za sprednji odbijač in avto toliko prevzdignili, da smo lahko pod diferenciale podložili dvigalke. Bilo je dosti dosti lažje in hitreje. V manj kot uri je bil defender zunaj, obrnjen, in Mišo je drvel z njim proti mestu, kjer so čakali naši avtomobili, ostali pa smo vlekli s seboj pjaštre, dvigalke in lopate, in tekli kot zmešani. V trenutku, ko smo prišli do avtomobilov, so namreč začele padati prve dežne kaplje.

Kar je motorna duša dala, smo drveli nazaj proti avtobusu, nazaj proti nasipu, nazaj proti cesti in rešitvi. Če bi se dež vlil prej, bi razmočena slana skorja popustila pod težo avtomobilov in vsi skupaj bi lahko šli peš domov. Tako pa nam je bil Alah milosten in brez žrtev smo se prebili do asfalta. Edina resna škoda, ki smo jo utrpeli, so bili umazani slani avtomobili, pjaštre, lopate in čevlji, in moja uničena dvigalka. Sol in blato sta tako zabasala polža, da se je povsem nehal vrteti.

Na cesti smo še počakali Koštrunca, da je napolnil pnevmatike svojega avta, potem pa smo nadaljevali pot proti Douzu, kamor smo prispeli, ko je bila ura že več kot štiri zjutraj. Ves čas med potjo je lilo kot iz škafa. S Chotta smo se rešili za las.

Ob prihodu v Douz seveda pride na vrsto obvezni obvoz kamele, potem pa iskanje prostora za spanje. Ker ni bilo misliti, da bi ob pol petih zjutraj dobili prenočišče v kampu, je Mišo modro ugotovil, da bi bilo najbolje spati kar pod arkadami ob vhodu na mestni souk, tržnico. Res smo dobili streho nad glavo in suha tla, preko katerih smo razgrnili armaflekse in spalne vreče. Ni trajalo dolgo, in že smo smrčali smrčanje pravičnega.

tunis-2008-223-zemljevid-rescue.jpg

3. DAN: PONEDELJEK, 14.04.2008 – VRAČANJE V USTALJENE TIRNICE
DOUZ – GIV EL BUM

Ponedeljek se je za nas pravzaprav začel nekje na Chottu, a nov dan nas je prebudil pod arkadami nekaj pred sedmo uro zjutraj, ko so nas prebudili začudeni arabski trgovci, hoteč odpreti svoje trgovinice, pred vrati katerih smo spali. Spali nismo niti tri ure skupaj, toda kadar človek spi na betonu, je kar vesel dneva in trenutka, da lahko vstane, pa čeprav je bilo spanja malo.

tunis-2008-012-sobi.jpg   tunis-2008-013-y.jpg

Koštrunc in njegova draga sta še spala v svojem defenderju, ko smo mi pospravili svoja ležišča in se odpravili na čaj. Šef kavarnice prepozna Mišota in za čaje in kave, ki smo jih popili, noče plačila. Mišo se obrne k meni in reče: »Kolikokrat boš še moral priti v Tunizijo, da ti bodo dali čaj zastonj?«

Od nočne pustolovščine na slanem jezeru so avtomobili grozljivo umazani. Slano blato je sicer še vlažno, zato poiščemo avtopralnico, kjer se mojstri lotijo čiščenja vseh štirih vozil. Ko se blato s Chotta posuši, postane trdo kot beton. Pranje traja več kot uro, in ravno toliko časa traja barantanje za ceno. Nisem presenečen, ko na koncu obvelja Mišotova. Sledijo nakupi hrane, predvsem kruha in zaloge vode. Zamenjamo še nekaj denarja na banki, pojemo prve brike, skupaj s hariso in tunino… Začenjam se počutiti v Tuniziji.

tunis-2008-014-prezl.jpg   tunis-2008-015-y.jpg   tunis-2008-016-sobi.jpg

Mišo kupi predplačniško telefonsko kartico in pokliče vodiča, s katerim je bil dogovorjen, da nas bo peljal na jug Tunizije. Mož se imenuje Tahar Smida, vodil nas je že lansko jesen. Izvemo, da je še vedno v Tatauinu, kjer poskuša dobiti dovoljenje za potovanje po vojaški coni na jugu Tunizije. A kaže slabo – zaradi dveh Avstrijcev, ki jih je domnevno v Tuniziji ob meji z Alžirijo ugrabila Al Kajda in odvlekla v Mali, in drugih turistov, ki so jih nevešči vodiči zapeljali v Libijo, lokalne oblasti nočejo izdajati dovoljenj. Mišo se s Taharjem dogovori, da se srečamo naslednji dan v Ksar Ghilanu, pa naj dovoljenja bodo ali ne.

tunis-2008-017-y.jpg   tunis-2008-018-suzi.jpg   tunis-2008-019-ales.jpg

Odločimo se, da v Douzu nimamo kaj več početi. Od Koštrunca smo se poslovili, zato le še nafto natočimo do vrha, tudi dodatne rezervarje, in jo mahnemo proti Caféju. Vse nas matra, da okusimo pesek. Mene še posebej, ker še ne vem, kako se bo obnašal polno natovorjen Nisko z Michelin XL gumami v sipinah.

tunis-2008-020-suzi.jpg

Izmotamo se mimo zadnjih hiš in kupov smeti, pa je Douz, mesto, ki mu pravijo vrata puščave, za nami. Pred nami je samo Sahara, Sahara s svojim peskom, sipinami, kamelami in kameljo travo, skritimi oazami, redkimi nomadskimi bivališči in vso neskončnostjo, ki si jo lahko predstavljam.

Ko se pesek malo bolj resno pojavi, naredimo postanek in znižamo pritisk v gumah. Pomaga, da se avto manj udira v pesek. Seveda je postanek v Caféju Porte du Désert obvezna sestavina poti od Douza do Ksar Ghilana. Tu še srečamo nekaj popotnikov in vojakov iz bližnje postojanke, od tod naprej pa ostanemo sami s puščavo. Vozimo se in presenečen ugotavljam, da se Nisko pelje povsem drugače kot na navadnih gumah. Ne koplje, ne rije, ne naseda, ne zaletava se v sipine, ampak se… pelje. Mišo samo navrže svoj »saj sem ti rekel«, jaz pa se čudim. In peljem. Skoraj preveč enostavno je vse skupaj.

tunis-2008-021-prezl.jpg

Mitja z navaro nima take sreče. Rok hitro osvoji veščine upravljanja z gurtno in vitlom, ko snemava navaro s sipin ali jo vlečeva iz lukenj. Šobi in Mišo nimata problemov, tako vseeno dokaj hitro napredujemo. Kmalu popoldne prispemo do Giv el Buma, pozdravi nas streha marabouta. Ko pregledam avto, ugotovim, da je mojster Polanc za en k… zavaril zadnji desni stabilizator – spet je odpadel. Vzamem orodje in z Rokom ga imava v nekaj trenutkih odšraufanega. Preostanek potovanja bo prebil v škatli z orodjem .

tunis-2008-022-prezl.jpg   tunis-2008-023-prezl.jpg   tunis-2008-024-suzi.jpg   tunis-2008-025-sobii.jpg

tunis-2008-026-suzi.jpg   tunis-2008-027-suzi.jpg   

Ker vsi skupaj ugotovimo, da se nam pravzaprav nikamor ne mudi, se odločimo, skladno z Mišotovo običajno prakso, da prespimo kar pri Giv el Bumu. Sledi še kuhanje prvega kosila v puščavi, kopanje prve spalne luknje v pesek, nabiranje dračja za ogenj, skratka, vsa prijetna opravila postavljanja puščavskega tabora. Mišo poskuša ugotoviti, zakaj mu zadnja špera ne deluje, z Rokom mu pomagava, a uspeha ni. Med tem droben ptič neprestano leta okoli ogledala toyote in ga poskuša kljuvati. Utrganec. Tako se dan počasi preveša v večer in zdi se mi, da se nam pozna neprespana noč.

tunis-2008-028-prezl.jpg   tunis-2008-029-prezl.jpg   tunis-2008-030-suzi.jpg

Sede ob ognju pijemo čaj, ki ga Šobi skuha s pomočjo svojega novega vulkana. Gre za hecno pogruntavščino, nekakšno veliko kovinsko flaško z dvojno steno, ki ima v sredini kurišče, v katerega namečeš vse od papirja in vejic do kameljih drekcev, v prostor med stenami pa naliješ vodo. Ta skoraj v trenutku zavre.

Prijetno je spet spati pod širnim puščavskim nebom, na gladkem pesku, in se, preden se ti dokončno zapro oči, zagledati v milijone zvezd.

4. DAN: TOREK, 15.04.2008 – V KSAR GHILANE ALI PRAVZAPRAV – DOMOV
GIV EL BUM – KSAR GHILANE

Za zajtrk na ognju, v lončenih posodah pečemo hbso. Nekaj posebnega je začeti dan s svežim, pred tvojimi očmi na ognju pečenim kruhom. Ne samo to, da ti stare bagete s svojo skorjo ne ostrgajo vsega neba v ustih, hbsa je topla in dišeča. Še celo zažgana je okusna.

tunis-2008-031-suzi.jpg

Ko pozajtrkujemo in pospravimo taborišče, nadaljujemo s potjo proti Ksar Ghilanu. Zgodi se ne nič pretresljivega, nekaj vkopavanj, predvsem (pravzaprav edino) navare, postanki za fotkanje, in že se z roba planote razkrije razgled na oazo. Za Roka je to prvi pogled na Ksar Ghilane, meni pa se zdi, kot da bi po dolgem času spet prišel domov, kjer so me vsi veseli.

tunis-2008-032-sobi.jpg   tunis-2008-033-sobi.jpg   

Ob prihodi v oazo najprej namakanje v jezercu, čaj, potem pa postavljanje taborišča. Lupiva krompir in reževa sir – v Sahari bova jedla friko. Po kosilu pa iz avtomobilov razložimo vso odvečno prtljago in se namenimo na pojanje po sipinah. Odhod se malo zavleče, ker se Mitju na navari prižge kontrolna lučka za olje. Elektronika, eh? Mojster mehanik Janko pregleda mašino in z diagnozo, da ni hudega, odrinemo proti trdnjavi.

tunis-2008-034-ales.jpg   tunis-2008-035-suzi.jpg

Rok prvič vozi po pesku. Zakadimo se med sipine in ne traja dolgo, da se povsem razkropimo. Le Mitja vozi za nama, nekje na najini levi občasno zagledam Šobija, Mišo je že daleč naprej. Rok je živčen, pesek je nekaj novega. In ko zapelje avto v luknjo in se vkoplje, tako kot se spodobi, imam občutek, da se mu vse skupaj sploh ne zdi pretirano zabavno. Kako gre že tista, da je brez veze iti v puščavo, če se ne zakoplješ? Pride Mišo in naju izvleče, a Rok noče voziti naprej.

Ko pridemo do trdnjave, se izognemo vzhodni strani, kjer je normalen dostop, in poskušamo do nje pripeljati preko sipin na severni strani. Pesek v Sahari se neprenehoma spreminja, in severna stran je čisto drugačna, kot je bila jeseni. Zaženemo se v sipino in z Rokom prva prideva do vrha. Ostali poskušajo bolj desno, kjer se sipina prelomi, a razen Mišota nimajo uspeha. Na koncu Šobi in Janko, ki vozi navaro, na vrh pripeljeta po najini špuri. Ravno v pravem trenutku, ko sonce tone za obzorje in obda kamenje starodavnega ksara s svojim oranžnim plaščem.

tunis-2008-036-prezl.jpg   tunis-2008-037-prezl.jpg   tunis-2008-038-suzi.jpg   tunis-2008-039-y.jpg
tunis-2008-040-y.jpg

Ob vrnitvi v kamp nas pričaka Tahar. Z žalostjo ugotovimo, da dovolilnic ni. S tem so nam vrata na jug Tunizije, tja do El Borme in Borj el Khadre, zaprta. Ostane nam le še drugi del načrtovane poti – poskusiti priti od Bir Auina do Ain Huilat Richeta oziroma Ain Ouadetta. Po Taharjevih besedah je to najtežji pesek v Tuniziji. Mišo je do Ain Huilat Richeta poskusil priti že trikrat, a vsakič mi je spodletelo. To je še dodatna spodbuda, da vsi upamo, da nam tokrat uspe.

tunis-2008-041-suzi.jpg

Vprašam Taharja, zakaj različni imeni za isti kraj – Ain Ouadette in Ain Huilat Richet. Popolnega odgovora sicer ne dobim, pojasni mi le, da pomeni richet kamen, ki jih je baje obilo okoli jezera, na večini zemljevidov pa stoji oznaka Ain Ouadette. Mislim, da točno tudi njemu ni jasno.

Privoščimo si še večerni čaj in kopanje, potem pa v zavetju oaze mirno zaspimo.

tunis-2008-042-ales.jpg   tunis-2008-043-ales.jpg

5. DAN: SREDA, 16.04.2008 – POT NA JUG
KSAR GHILANE – BIR AUINE

Tokrat za zajtrk ne pečemo hbse, ampak jo gremo skupaj z Mišotom kupiti k Aliju. Ko čakamo, da se kruh speče, občudujemo majhnega feneka, ki ga imajo privezanega za svojo kolibo z zelo debelo vrvjo. Živalca ima ostre zobe, dobro se jih vidi, ko preplašena renči na vsakogar, ki se ji približa, in se skuša skrivati v luknjo pod koreninami drevesa.

tunis-2008-044-prezl.jpg

Tahar veli Mitju odstraniti pragove na navari. Nima smisla, da bi jih polomili. Pustimo jih kar v Ksaru, domačini obljubijo, da bodo pazili nanje. Brez namakanja in čaja seveda ne gre, zgodaj popoldne pa se odpravimo proti Bir Auinu. Bilo bi dosti lažje in hitreje, če bi odšibali po glavnem pipelinu, a Tahar noče tvegati vojaške kontrole pri Kamourju. Zato se bolj počasi prebijamo po stranskih pistah. Tahar potuje v navari. Med potjo srečamo truplo kamele, a lobanje nima več. Sicer pa je še premalo razpadla, da bi lahko od nje dobil kakšne kosti za Mašo.

tunis-2008-046-prezl.jpg   tunis-2008-045-suzi.jpg   tunis-2008-047-y.jpg

Po nekaj urah vožnje prispemo do Bir Auina. Ta izvir je izredno močan in pri njem se napajajo številne beduinske črede. Dorica in Suzi božata dva ravnokar skotena, še krvava kozlička, ki prav nemočno meketata. Potem pa jih pastir spravi v torbo in se odpravi proti svojemu bivališču.

tunis-2008-048-y.jpg   tunis-2008-049-y.jpg

Tabor postavimo kakih štiristo metrov stran od izvira, v kotanji pod nekoliko višjim gričkom. Tja gor Šobi postavi svoj stol in gleda okoli kot angleški lord na svoje kolonije. V daljavi je videti več sto metrov dolg in zelo širok pas puščave, ki je popolnoma očiščen. Ugotavljamo, da je to lahko bilo le letališče. Tahar naša ugibanja potrdi. Nekaj kilometrov od nas je tudi vojaška postojanka, a se je ne vidi.

tunis-2008-050-sobi.jpg

Zvečer je Tahar spekel kruh in skuhal čaj, a kmalu smo se odpravili spat z mislijo, da nas jutri čaka verjetno najbolj zahteven in naporen del potovanja, tako za ljudi kot za avtomobile.

tunis-2008-051-sobi.jpg

6. DAN: ČETRTEK, 17.04.2008 – AIN HUILAT RICHET – KONČNO!
BIR AUINE – AIN HUILAT RICHET

Ponoči je začel pihati močan veter in le šotorskemu krilu, s katerim sem se pokril čez glavo, se lahko zahvalim, da sem sploh spal. Med zajtrkom je morda zaznati nekoliko nervoze, vsaj pri manj izkušenih voznikih (sem spadamo itak vsi z izjemo Mišota).

tunis-2008-052-sobi.jpg   tunis-2008-053-y.jpg

Sprejmemo odločitev, da bo prva šla navara, Tahar bo Mitju kazal pot, za njo Šobi, potem pa midva z Rokom in nazadnje Mišo. Ko naložimo v avte vso kramo, odšibamo proti sipinam. Peljemo se tudi po letalski pisti, ki smo jo opazovali minulega večera. Tako hitro se ne bomo več premikali, dokler ne pri El Faouarju spet srečamo asfalta.

Po Taharjevih navodilih spustimo pritisk v gumah na en bar. Zdi se mi nekoliko preveč, in kasneje se izkaže, da sem imel prav. A že pri prvih manjših sipinicah se nam zatakne. Psihološki pritisk očitno dela svoje in navara sedi na trebuščku na sipinici, ki ne meri niti metra v višino. Šobi jo poskuša izvleči, a je pretežka za defenderja 90. Zato spremenimo vrstni red in drugo mesto v koloni zavzameva midva. Mitja sprejme zelo modro odločitev – njegov avto bo vozil Tahar. Priznam, da se je tudi meni oddahnilo, Mitju verjetno še bolj.

tunis-2008-054-suzi.jpg   tunis-2008-055-prezl.jpg   tunis-2008-056-suzi.jpg

Zagrizemo se v prvi pas sipin. Do cilja jih moramo prepeljati sedem, tako pravi Tahar. A napredujemo dokaj hitro, Tahar vleče kar drzno špuro precej poševno na hrbte sipin, tako da vozimo precej postrani, trudi se za čim manjše vstopne in izstopne kote, vse, da gre navara naprej. Včasih se mu vseeno zatakne, a takrat sva z Rokom brž za njim, da ga izvlečeva. Šobi in Mišo nimata težav, in s takim ritmom hitro požiramo sipine.

tunis-2008-057-y.jpg   tunis-2008-058-prezl.jpg   tunis-2008-059-y.jpg   tunis-2008-060-ales.jpg

Začetek popoldneva nam začne nagajati difuzna svetloba. Tudi tej gre pripisati, da sem eno sipinico, preko katere je Tahar peljal brez težav, slabo ocenil in nisem prišel čez. Prepozno sem pritisnil na gas, nič novega. A to sploh ne bi bil problem! Problem sem skuhal sam, ko sem rikvercal, da bi dobil zalet za nov poskus. Gledal sem pač, kakor sem gledal, in zapeljal avto naravnost v luknjo, da ni šlo več ne naprej ne nazaj. Moral je priti Mišo, da mi je z vitlom zvlekel ven. Pri tem mu je celo počil zaključek zajle – naenkrat nam je ostal samo en vitel. K sreči hujšega ni bilo in kmalu smo nadaljevali. A ni trajalo dolgo, pa je Mišo pri strmem spustu z enega pasu sipin v kotlino pod njimi snel sprednjo desno gumo. Očitno imajo Michelin X previsoke boke za takšno poševno vožnjo po sipinah s pritiskom zgolj enega bara. Odločimo se za postanek. Med njim s pomočjo Šobijevega ARB kompresorja napolnimo gumo, nekaj pojemo in si vsaj malo spočijemo živce.

tunis-2008-061-y.jpg   tunis-2008-062-prezl.jpg   tunis-2008-063-suzi.jpg   tunis-2008-064-suzi.jpg

tunis-2008-065-suzi.jpg   tunis-2008-066-sobi.jpg

Ko se sonce nekoliko nagne proti obzorju, se vidljivost zboljša, a veter, ki po malem piha že cel dan, začne naraščati. Hitro spet ujamemo ritem se bližamo cilju. V zadnjem pasu sipin Mišo skoraj zvrne toyoto na levi bok preko sipine, ki se mu je vdrla pod kolesi, ker je pripeljal preblizu roba. Na srečo se avto s strešnim prtljažnikom nasloni na suho drevo in morda je tudi to pomagalo, da se ni začel prevračati. Sicer je antena za UKV nalomljena, ampak dokler ni hujšega, ni problema! Tudi Taharja je zanimivo gledati, kako ovinkari med sipinami in redkimi drevesi, in ne le enkrat se mi zdi, da včasih prav malo manjka, da bi kakšnega podrl. Poskušam so predstavljati Mitjevo faco ob tem, pa mi ne uspeva najbolje, preveč dela imam z vožnjo. Sipine so postale višje, a med njimi so tudi zelo globoke luknje s strmimi stenami, preko katerih se zaganjamo. Tako obtičiva v eni izmed teh lukenj in nikakor mi ne uspe prebiti se naprej. Pa reče Rok: »Pomiriva se, postani eno z avtom, in odpelji preko!« Začuda uspe.

tunis-2008-067-prezl.jpg   tunis-2008-068-y.jpg   tunis-2008-069-prezl.jpg   tunis-2008-070-suzi.jpg

Ko Tahar začne nabirati suha debla in vejevje, mu vsi priskočimo na pomoč, čeprav je neugodno biti izven avta v močnem vetru, ki nosi s seboj ogromne količine peska. Začenja me prevzemati občutek, da smo blizu. In res, ko dosežemo najvišji hrbet sipin, se pod nami odpre kotlinica, v kateri je z zelenjem obraščeno jezerce, ki ga napaja arteški vodnjak. Občutek, da nam je uspelo, vsem nariše zadovoljstvo na obraz. In res se po devetih urah prebijanja skozi pesek, pri čemer smo premagali probližno petindvajset kilometrov zračne črte sipin, počim v izvir Ain Ouadette. Voda je topla, mehurčkasta, prav čutim, kako mi iz por čisti pesek, sol in prah. Mišo me gleda in pravi: »A si vesel kot radio!« In res sem. Ne verjamem, da je Mišo kaj manj. V četrto mu je uspelo priti do Ain Huilat Richeta.

tunis-2008-071-suzi.jpg   tunis-2008-072-sobi.jpg   tunis-2008-073-y.jpg   tunis-2008-074-y.jpg

tunis-2008-075-sobi.jpg

Idiliko kvari zgolj še ena skupina turistov romanskega porekla, ki tabori ob jezercu. Pri tem glasno nabijajo muziko in kričijo, da ni miru. Ampak preveč smo dosegli, da bi se dali motiti. Skoraj v tišini postavimo tabor, skuhamo popoldanski obrok. Ko dodajam hariso, se Tahar smeji, kakšne otročje količine nam zadoščajo. On pa začne peči kruh in pripravljati vse potrebno za svojo juho, v kateri bo zagotovo dosti več harise kot v najini pašti. Nikomur se kaj dosti ne da, utrujenost terja svoje. Po hranjenju se odločim, da je čas, da pretočim nafto iz dodatnega rezervarja v glavnega, in imam srečo, ker je višinske razlike med enim in drugim ravno toliko, da lahko gorivo prečrpam kar s pomočjo natege. Tudi Šobi počne isto, a si pomaga z jerrycani.

tunis-2008-076-prezl.jpg

Pred nočjo se še malo sprehodim po sipinah okoli kampa, kjer srečam oslička. Lepo se pozdraviva, moja afiniteta do osličkov je pač velika. Počutim se, da me poznajo, da me razumejo. Soul-connection pač. Za večerjo jemo Taharjev kruh in zelenjavno juho, ki tako peče, da ti ob vsaki žlici tečejo solze iz oči. A je dobra, zelo dobra. Občutek imam, da se mi moči iz požirka v požirek vračajo.

tunis-2008-077-ales.jpg   tunis-2008-078-ales.jpg

Mitja kadi cigaro, potihem se pogovarjamo, ocenjujemo dogajanje minulega dne, a kaj kmalu se zavlečemo v spalne vreče. Veter je pod večer pojenjal, zato lahko v miru zaspimo.

7. DAN: PETEK, 18.04.2008 – NAZAJ PROTI SEVERU IN CIVILIZACIJI
AIN HUILAT RICHET – DEKAMIS – TEMBAINE

Kombinacija celodnevnih naporov in vroče pekoče Taharjeve juhe je bila zanesljiv recept za celonočno trdno spanje. Jutro pa se zame začne s slabo voljo. Niskotova sprednja leva guma je namreč na tleh in po njej se plazi majhen kuščar. Tako sem zmeden, da sploh ne vem, kaj naj naredim. Pod vtisom te »katastrofe« pojem zajtrk, sledi pospravljanje taborišča. Nazadnje s pomočjo Šobijevega kompresorja napolnim gumo in začuden ugotovim, da očitno nima luknje, ker – drži. Najverjetneje je včerajšnja divja vožnja tako zvijala pnevmatiko, da se je med njo in platišče nabral pesek. Tako guma ni več popolnoma tesnila in se je čez noč lahko lepo spraznila.

tunis-2008-079-suzi.jpg   tunis-2008-080-y.jpg   tunis-2008-081-sobi.jpg

Preden zapustimo Ain Ouadette, sledi še kopanje čisto pri izviru, potem pa odhod proti severu. Tahar je načrtoval pot mimo Velikega in Malega Dekamisa pa do Tembaina. Sprva nas res čaka nekaj sipin, ki pa so prava mala malica v primerjavi s tistimi, ki smo jih izkusili dan poprej. Pravzaprav bi skoraj lahko rekel, da s severa vodi cesta do Ain Huilat Richeta. Kljub temu vsem po tej cesti ne gre, vidimo zakopane Range Roverje in celo enega Touarega z nemškimi registrskimi tablicami. Ker smo prijazni popotniki, celo pomagamo pri izkopavanju belgijske Toyote 100. Z Rokom jo previtlava preko sipine in jim prihraniva odmetavanje kake tone peska.

tunis-2008-082-suzi.jpg   tunis-2008-083-suzi.jpg   tunis-2008-084-suzi.jpg   tunis-2008-085-prezl.jpg

tunis-2008-086-suzi.jpg   tunis-2008-087-suzi.jpg   tunis-2008-088-sobi.jpg   tunis-2008-089-sobi.jpg

tunis-2008-090-suzi.jpg   tunis-2008-091-y.jpg   tunis-2008-092-suzi.jpg

Dalje proti severu gremo, manj je peska in več je kamnitih in s kameljo travo poraslih predelov. Srečamo še skupino nemških motoristov s podpornim tovornjakom. Ko nekoliko kasneje Roka prime na tazaresno potrebo in odkoraka med sipine, se ti motoristi kar naenkrat napopajo okoli njega, kot bi poskakali iz kamelje trave. Pa bi si človek mislil, da lahko vsaj v Sahari greš v miru srat!…

tunis-2008-093-y.jpg   tunis-2008-094-y.jpg

Bolj izstopajoče skalnate gmote v daljavi, mizaste gore pravzaprav, Tahar označi za Dekamis in razlaga, kje je Mali, kje pa Veliki. Naša pot se vije med skalami in na trenutke lahko po trdni podlagi vozimo zelo hitro, od časa do časa pa le prečimo še kakšno sipino. Veter od jutra po malem narašča in ko si privoščimo opoldanski počitek pod napeto šotorko med avtomobili, je prav zoprno močan in nam nosi pesek v čaj in oči. Obenem je tudi dan zaenkrat najbolj vroč na tem potovanju – če bi imeli običajne termometre, bi lahko zapisal, da se je živo srebro povzpelo nad 45 stopinj Celzija.

tunis-2008-095-sobi.jpg

Popoldne se približujemo Tembainu in spotoma nabiramo drva. Do Tembaina nas loči še pas sipin, ki so se formirale ob robu višje kamnite planote. Tahar se z navaro zažene vanje, čeprav se meni zdi, ko ga opazujem skozi vetrobran od daleč, da mu ne bo uspelo. In res se prav grdo zatakne, zato mu hitiva na pomoč. Standardna izkopalna operacija in kmalu je zunaj. Bolj s pomočjo surove sile kot pa elegance se pririne na vrh, a midva, ko se odpraviva za njim, nimava te sreče. Zaženeva se v breg, poskušava speljati zavoj po zelo razritem pesku, a takrat naredi samo pof! in sprednja desna guma se je snela.

tunis-2008-096-suzi.jpg   tunis-2008-097-suzi.jpg   tunis-2008-098-sobi.jpg

Ob že drugi »katastrofi« s pnevmatikami ta dan sem počasi izgubil živce. Vsakič znova se je izkazalo, da je Tahar napačno ocenil primeren tlak v pnevmatikah za pot, ki smo jo vozili. Na srečo so vsi požrtvovalno pritekli in lotili smo se reševanja mojega ubogega Niskota. Podložili smo pjaštre, avto smo dvignili dovolj v zrak, da se je lahko guma zravnala, Šobi je pripeljal čisto zraven, da smo lahko uporabili njegov kompresor, in zelo kmalu je bil Nisko spet vozen.

Po drugi poti sem zlahka pripeljal na vrh skalnatega platoja in pred nami se je odprl pogled preko zadnjih sipin na Tembaine, berbersko sveto goro, ki se je bleščala v zahajajočem soncu le slab kilometer jugozahodno od nas. Med vožnjo smo jo lahko še lep čas opazovali. Žal se mi želja, da bi se povzpel na njen vrh, ni uresničila, ker smo se odpeljali naprej in šele nekaj kilometrov zahodno postavili tabor. To pa bi bilo preveč pešačenja.

tunis-2008-099-y.jpg   tunis-2008-100-y.jpg   tunis-2008-101-y.jpg   tunis-2008-102-ales.jpg

Ko je večerja mimo, dobim še tretjo porcijo gumaste »katastrofe«. Sprednja desna guma je ponovno na tleh. Očitno se je med pnevmatiko in platišče nabralo toliko drobnega puščavskega peska, da je zrak neprestano uhajal. Z Rokom se odločiva za resen napad težave – s pomočjo Doričinih drobnih rok in mini električnega sesalca, ki ga je v navari s seboj tovoril Mitja, poskusiva izsesati iz gume ves pesek. Grebemo in sesamo, dokler nismo vsi mnenja, da je naloga opravljena. Dorica se je res potrudila. Šele nato očistimo robove gume in platišča in s pomočjo Mišotovega kompresorja napolnimo gumo na skoraj tri bare pritiska. Naj se uleže, prasica!

Med najinim početjem so si ostali privoščili prijeten družabni večer z uničevanjem zalog rdečega vina, ki jih je imel Mitja. K vsesplošnemu veselju je veliko pripomogel tudi Tahar, kateremu se je čisto odpulilo, ko so izstreljevali najprej male raketice (ne rdeče barve, ki pomenijo klic na pomoč!), potem pa je še pokal s strašilno pištolo in se igral, da je agent spécial. Smeha ni zmanjkalo…

tunis-2008-103-sobi.jpg

Ko sva z Rokom dokončno opravila z gumo, so že praktično vsi polegli, le Šobi se je sprehajal nekje po z zvezdnatim sijem obliti pokrajini. Tako tudi nama ni preostalo drugega, kot da se zalezeva v že skopane luknje in končava ta dan »katastrof« z gumami.

8. DAN: SOBOTA, 19.04.2008 – TRPLJENJE V BELEM PESKU
TEMBAINE – EL FAOUAR – DOUZ

Zjutraj sem tako zaspan, da še opazim ne, kdaj z Niskota spravijo cel tovor drv in zakurijo ogenj, da Tahar lahko speče jutranji kruh. Že jutro je vetrovno in prav ubija voljo. Niti nimam pretiranega apetita in zajtrk mi gre težko po grlu, zato komaj čakam, da se odpravimo naprej. Na srečo vsaj guma ni na tleh.

tunis-2008-104-y.jpg

Odpravimo se po pistah mimo parka Jebil, kjer je rezervat za gazele. Sicer med potjo zijamo skozi ograjo, a vidimo ne nobene. Ustavimo se na zahodu parka, kjer s pomočjo velike vetrnice črpajo vodo v bir. Ravnokar se je tam ustavil gonjač štirih kamel, ki je s Taharjvo pomočjo napolnil mehove z vodo in jih obesil na sedla. Suzi se noče slikati preblizu kamel. Vsi izkoristimo vodo, da se vsaj malo umijemo in osvežimo. Termometri kažejo že več kot 45 stopinj.

tunis-2008-105-y.jpg   tunis-2008-106-y.jpg   tunis-2008-107-y.jpg   tunis-2008-108-prezl.jpg

Pot naprej nas zapelje med sipine iz belega peska, temperature se dvigajo nad 50 stopinj Celzija. Vijuganje med preperelimi drevesi in nizkimi sipinami v vetru, ki zmanjšuje vidljivost, in pod žgočim soncem, je že prava muka in vsi postajamo razdražljivi. Na srečo naletimo še na en bir, okoli katerega raste zelena trava, nekoliko dalj rastejo palme, okoli pa se podijo ovce. Prvo zelenje po dolgih dnevih v puščavi! Ne vem, kaj bolj osveži – to, da vtakneš glavo pod vodo, ali pogled na zelene liste.

tunis-2008-109-ales.jpg   tunis-2008-110-ales.jpg   tunis-2008-111-ales.jpg

Kmalu nato se izmotamo iz puščave in drvimo po potkah med palmerijami proti El Faouarju. Vas, civilizacija, asfalt. Taharju se spet odtrga in oddivja proti Douzu. Kasneje Mitja pove, da je vozil tudi hitreje kot 140 kilometrov na uro. Ostali si te hitrosti nismo privoščili, predvsem ne zaradi napol praznih gum. Kljub temu smo v dobre pol ure v Douzu. Zdi se mi, da je minilo sto let, odkar smo za štirideset kilometrov, kolikor je bilo asfalta do Douza, potrebovali manj kot pol dneva.

V Douzu se nastanimo v kampu, v senci pletene strehe postavimo svoje mize, zaboje in ležišča. Sledi slovo od Taharja, ponj je prišel taksi in kar mudi se mu. Časa si vzame le za plačilo, fotografiranje s Šobijem in krepak stisk rok – in našega vodiča ni več. Hvaležni smo mu lahko za marsikaj, ne le za odlično vodenje. Če drugega ne, je Mitjeva navara cela prišla nazaj do Douza.

tunis-2008-112-suzi.jpg   tunis-2008-113-sobi.jpg

Večerja in tuš, tekoča voda, kokakola, fanta, pivo – blagodati civilizacije. A zaspati je le lepše v peščeni luknji kot na steptanih tleh kampa. Se pa mesto odkupi s tem, da lahko poslušamo petje muezina, preden utonemo v sen.

9. DAN: NEDELJA, 20.04.2008 – VETER IN VROČINA
DOUZ – ROŽE – DOUZ

Jutro in dopoldne mineta v »civiliziranih« opravkih – pregledovanje in čiščenje opreme, nakupi hrane in vode, tankanje nafte ter čiščenje ljudi in avtomobilov. Nato pa smo se odpravili na iskanje puščavskih rož, le Suzi se je odločila, da ima peska zaenkrat dovolj in da bo ostala v mestu. Douz jo bo že zabaval.

Šibamo nazaj proti El Faouarju, od koder smo prišli včeraj, potem pa brž nazaj v bele sipine. Že med vožnjo po asfaltu je bilo jasno, da bo dan vroč in vetroven. Še Niskotov motor se je segreval bolj kot običajno. Na trenutke se asfalta tudi videlo ni, ko je čez potegnil s peskom nasičen veter.

Pot do rož gre preko obrobij Chotta el Jerida, malo po slani skorji, malo po pesku. Že kmalu po tem, ko zapustimo asfalt, nas preseneti voda. Ogromne kotanje so prekrite z bistro vodo, le nekaj decimetrov na globoko, a tudi več sto metrov na široko. Običajna, rutinska pot do rož je tako kar naenkrat majhna pustolovščina. Pomlad je bila očitno radodarna z dežjem.

tunis-2008-114-y.jpg   tunis-2008-115-y.jpg

Ko se poskušamo zaganjati preko ozkih rokavov slane skorje, ki izgledajo trdni, kjer smo se prejšnjo jesen vozili brez problema, kaj kmalu ugotovimo, da ne bo šlo. Avtomobili se pogrezajo in vsi imamo v mislih Koštrunca, kako je zagazil v blato. Zato se poskusimo naprej prebiti po zahodnejši poti in res nam uspe priti do Bira Marcho. Tam srečamo vojsko, ki je prav pri biru postavila komunikacijsko postajo. Vojaki so prijazni, pojasnijo, da je zaradi izginotja Avstrijcev tunizijska vojska ob meji z Alžirijo v pripravljenosti.

Od bira proti rožam pelje pot po odprtih planjavah, preko katerih vleče veter s prav noro močjo. Avtomobilov, ki vozijo nekaj metrov pred nama, skorajda ne vidiva. Roku pravim, naj slika, da se bo videlo, kako se nič ne vidi. Tudi temperatura raste. Znamka 50 je že mimo. Očitno je Suzi že vedela, zakaj je ostala v Douzu…

tunis-2008-116-y.jpg

Ko pripeljemo do prvih sipin, dobrih pet kilometrov od Bira Marcho, je vidljivost že tako slaba, da je vožnja po pesku prava muka. Mišo, ki vozi prvi, že po nekaj sto metrih sploh ne vidi luknje in tako nesrečno zapelje vanjo, da sname sprednjo levo pnevmatiko. Peklenski veter, ki nas biča s peskom, naredi iz reševanja pravo nočno moro. Najprej vitlanje, da dobimo toyoto iz luknje na kolikor toliko trden teren, potem dviganje, čiščenje gume, pumpanje… Vsi se trudimo po najboljših močeh, saj komaj čakamo, da se bomo lahko vrnili nazaj v zavetje svojih avtomobilov. Približno eno uro porabimo, pa je toyota spet na svojih gumah. Sklep: nazaj v Douz, to nima smisla!

Kolikor nam dajo konji pod pokrovom, drvimo nazaj, mimo Bira Marcho v El Faouar, na asfalt in v Douz. Na srečo v mestu ni vetra in peska, tako da življenje teče povsem normalno. Suzi nam je pripravljala pojedino, a bilo je še tako zgodaj, da smo si lahko privoščili oddih za čaj, kavo, šišo in domine v kavarni. Prava relaksacija po peklenskem dnevu.

O večerji à la Suzi le toliko – bila je odlična. Od juhe do sladice. De luxe pred vrati Sahare. In s polnimi želodci je bilo lahko zaspati.

tunis-2008-117-sobi.jpg   tunis-2008-118-ales.jpg

10. DAN: PONEDELJEK, 21.04.2008 – NAZAJ V DOMAČI KSAR GHILANE
DOUZ – KSAR GHILANE

Zjutraj je Mišo poiskal vulkanizerja, da so mu odmontirali sprednjo levo gumo, ki jo je prejšnji dan na sipinah snel. V njej je bilo dva kilograma peska. Sledila je montaža in centriranje, da je bila toyota spet normalno vozna. Po jutranjih nabavah hrane, vode in nafte jo mahnemo spet proti Ksar Ghilanu, to pot ne kar naravnost od Caféja, ampak za spremembo po pistah, kar je zame prvič. Pri Caféju smo srečali invalidno osličko, ki je imela obupno preraščeno kopito. Bilo je kakih dvajset centimetrov predolgo, očitno posledica poškodbe noge. Bila je zelo preplašena in komaj nam je uspelo, da smo jo ujeli. Ko pa sva z Dorico poskusila izvesti operacijo in ji predolgo kopito odrezati, se je tako upirala, da so drugi odpovedali svojo pomoč. Sama pa ji nisva bila kos in sva jo morala prepustiti negotovi usodi.

tunis-2008-119-y.jpg   tunis-2008-120-y.jpg   tunis-2008-121-y.jpg   tunis-2008-122-suzi.jpg

Ko smo divjali po pistah, smo srečali celo skupino štirih ameriških starodobnikov, modela se ne spomnim več. Ko pa smo poskušali zapeljati na manjši griček ob poti, je Mitju uspelo izprazniti in sneti sprednjo gumo. Spet je stekla reševalna akcija, najprej s kompresorjem, potem pa še z injekcijami, ko smo ugotovili, da je guma prebita. Drugega kot flikanje ni preostalo, ker je rezervna guma že počivala preluknjana v prtljažniku. No, problem smo sanirali kar hitro. Goodyear Ultragrip zimske gume pač niso najprimernejše za kamnito peščena saharska tla.

tunis-2008-123-prezl.jpg   tunis-2008-124-y.jpg   tunis-2008-125-suzi.jpg   tunis-2008-126-sobi.jpg

tunis-2008-127-ales.jpg   tunis-2008-128-ales.jpg

Ko smo prispeli do Ksar Ghilana, smo ponovno naleteli na Koštrunca in njegovo drago. Znanci v puščavi! Tako smo se po večerji (druga frika v Ksaru!) dobili v caféju pri bazenu in prav kulturno skupaj popili čaj, tazaresno fanto in si podelili šišo.

11. DAN: TOREK, 22.04.2008 – POJANJE PO SIPINAH
KSAR GHILANE – DI ZMILA – AIN ESSIBAT – KSAR GHILANE

Dan smo posvetili celodnevnemu igranju v pesku. Z raztovorjenimi avtomobili, zgolj z zalogami vode in nekaj malega hrane, smo se odpodili najprej do trdnjave, potem pa po robu sipin do na novo nastajajočega kampa Di Zmila, ki smo ga odkrili prejšnjo jesen. Koštrunca sta se nam pri tem izletu pridružila in s svojim starim defenderjem sta se prav lepo peljala. Počasi, ma z občutkom…

tunis-2008-129-suzi.jpg   tunis-2008-130-ales.jpg

Z Rokom sva vlekla špuro. Kolovratila sva med sipinami in camel grassom, ki je bil na trenutke prav neugoden, tako na gosto so bili kupi. Ker sem prejšnjo jesen pozabil prav v kampu Di Zmila pritisniti GPS točko in sem jo določil le »na oč«, je bilo vse skupaj bolj podobno kolovratenju po puščavi in iskanju cilja, kot pa vožnji do točke. Na srečo se pri ocenjevanju lege kampa nisem zmotil kaj več kot za kilometer, tako da ni trajalo dolgo, pa smo prispeli. Na naše veliko razočaranje pa dobrot, ki so jih lani obljubljali, tokrat ni bilo na voljo – piva ni bilo! Srečali pa smo Američanko s spremljevalcem. Skupaj sta na kamelah prijahala iz Ksar Ghilana, zdaj pa sta čakala, da pridejo ponju in ju odpeljejo v Douz. Težava je bila le v tem, da je dogovorjen prevoz že en dan zamujal. Ponudili smo jima prevoz do Ksara, a sta po nekoliko daljšem razmisleku sklenila počakati. Ne vem, ali je bila to krivda našega vonja ali izgleda, čeprav nisem imel občutka, da bi se nas bala. Skratka, ker nismo mogli opraviti dobrega dela, piva pa ni bilo, je hitro padla odločitev, da nas Di Zmila ne zanima, ampak gremo raje v Ain Essibat. Poskakali smo v avtomobile in se odpeljali naprej v pesek, naravnost na jug. Iz camel grassa smo kmalu prešli v pravi pesek, v obrobje Grand Erga. Sipine so se dvignile visoko nad ravnino in moram reči, da je bil, čeprav so bile težko prevozne, pravi užitek iskati pod med njimi in preko njih, predaleč v notranjost pa vseeno nisem hotel zapeljati. Ko smo prišli vzporedno z Ain Essibatom, smo sipine zapustili in zapeljali do začetka piste, ki je vodila skoraj naravnost do kampa. A preden smo se odpravili, je Mišo predlagal, da se zapeljemo še naravnost na zahod do vrha sipin. Mitju se je zdelo, da navara ne bo zmogla, in se je odločil, da nas bosta z Jankom počakala, Šobija in Koštrunca pa ni bilo treba dvakrat prositi.

tunis-2008-131-ales.jpg   tunis-2008-132-suzi.jpg

Zagnali smo se nazaj v pesek in preko prvih nižjih sipin je šlo hitro. A že po nekaj sto metrih so sipine postale višje in predvsem dosti bolj strme. Vozili smo skorajda pravokotno na smer njihovih hrbtov, gor, čez, pa nazaj dol in tako naprej. Razgibana vožnja, precej podobna tisti, ki smo jo izkusili na poti do Ain Ouadetta, le da smo tokrat imeli dosti manj otovorjene avte in je šlo bistveno laže.

Na vrhu sipin se nam je odprl pogled na celotno kamnito ravnino, od Ksar Ghilana na severu proti pistam do El Borme na jugu. Direktno, kakih pet kilometrov pred nami pa je v mrču ždel Ain Essibat. Šobi in Koštrunc sta se bolj počasi, a z landroveraško požrtvovalnostjo, prebijala proti vrhu. Tako sta bila le Mitja in Janko prikrajšana za pogled z vrha.

tunis-2008-133-sobi.jpg   tunis-2008-134-prezl.jpg   tunis-2008-135-ales.jpg

V Ain Essibatu smo, po obveznem ritualističnem krogu pred vhodom, končno dobili želeno pivo in si ga tudi privoščili, kljub praktično oderuški ceni 3 tunizijske dinarje na pločevinko, ki drži dva deci in pol. Običajna cena je polovico nižja. Kamp so v dveh letih, odkar sem bil prvič tu, kar precej ozelenili, a še vedno ni niti bleda senca Ksar Ghilana. Je pa turistov bistveno manj.

tunis-2008-136-suzi.jpg

Vožnja nazaj do Ksar Ghilana je bila namenjena zgolj adrenalinu. Do spomenika francoskemu generalu Leclercu sva tiščala, kolikor je duša dala. Se mi je kar nasmešek risal na obraz  Šobi, ki se je tudi trudil peljati hitro, je do spomenika prispel precej za nama. Ko smo se vsi zbrali, smo se šli zabavat še na velike sipine v sami oazi Ghilane, tiste, pod katerimi smo lansko jesen spali. Končno je tudi Rok spet malo prijel volan v roke. Sipina se lepo stopničasto dvigne, potem pa se strmo spusti proti centru oaze. V eno smer smo jo prevozili vsi, nazaj pa je, kljub premnogim poskusom, uspelo priti le Mišotu, in še to samo v prvem poskusu. Potem razmehčan pesek tega ni dovolil nikomur več.

tunis-2008-137-ales.jpg   tunis-2008-138-y.jpg   tunis-2008-139-y.jpg   tunis-2008-140-y.jpg

tunis-2008-141-y.jpg   tunis-2008-142-y.jpg

Zvečer spet kopanje, čaj in šiša, pa ščepec obžalovanja, da je to naša zadnja noč v Ksar Ghilanu.

12. DAN: SREDA, 23.04.2008 – STRAN OD PUŠČAVE
KSAR GHILANE – BIR SOLTANE – MATMATA

To jutro je smola z gumami spet doletela Mišota. Enako kot se je mojemu nissanu zgodio v Ain Huilat Richetu, je bila tudi toyotina sprednja guma zjutraj prazna. To, da so se praznjenja dogajala zgolj sprednjim gumam, potrjuje teorijo, da so se gume zaradi premalo pritiska pomalem snemale s platišč. Sprednja kolesa so zaradi ovinkanja bočno dosti bolj obremenjena od zadnjih. Na srečo je za rešitev problema ponovno zadostoval le kompresor. Za razliko od GY Ultragrip pnevmatik Michelin X zdržijo nekaj vožnje po kamnih in vejicah.

tunis-2008-143-ales.jpg

S Suzi sva stavila, da bo za zadnje kosilo v Ksaru naredila kruhove cmoke, če ji dam peljati Niskota do trdnjave. Kruhovi cmoki so zakon, Nisko pa tudi. Tako smo po zajtrku brž spakirali našo kramo, jo zložili na kupe, in se še zadnjič odpravili do trdnjave, vsak po svoji poti in svojem občutku. Kaj naj rečem, Suzi je vozila kot profesor. Ne samo, da se ni niti enkrat zakopala, peljala je s takim občutkom, kot da bi to počela že najmanj tri dni pred rojstvom. Rok je kar zelenel, pa tudi meni je bilo kar malo mučno ob spominu na moje prve peščene kilometre. Tako pač je, če si dober, si dober …

Sledil je ponoven naskok na trdnjavo s severne strani, tokrat dokumentiran s pomočjo večih digitalnih fotoaparatov. Nazadnje je bila cela severna stran razrita od naših uspešnih in neuspešnih poskusov. Lahko si je misliti, katerih je bilo več…

tunis-2008-144-ales.jpg   tunis-2008-145-y.jpg   tunis-2008-146-ales.jpg

Nazaj grede od trdnjave smo si privoščili še čaj v senci velikega grma, o katerem kroži zgodba, da se je pod njim rodil Mohammed, Mišotov nekdanji vodnik po Sahari. Zdaj je tam le ogromno živalskih bobkov, tudi kameljih, ki najdejo svoje mesto v Šobijevem vulkanu. Pravzaprav je presenetljivo, kako je v puščavi, pri dobrih štiridesetih stopinjah, prijetno piti vroč čaj. Potem še vožnja do kampa, za spremembo Mišo pelje Niskota, da se spomni, kako je bilo z nissanom v pesku, jaz pa peljem njegovo toyoto. Dober občutek je, da motorne moči ne manjka, a veselja do vrtenja pa na žalost nima. Na koncu še Mitja preizkusi peljati po sipinah okoli tako Šobijevega defenderja kot Mišotovo toyoto in mojega nissana – in ugotovi, da se vsaka od teh starih kišt boljše pelje od njegove nove navare.

tunis-2008-147-prezl.jpg

Po kosilu, zasluženih kruhovih cmokih z nekoliko manj posrečeno sirasto omako, sledi še zadnje kopanje in čaj v bazenu, potem pa zapustimo Ksar Ghilane in se po asfaltiranem pipelinu odpeljemo na sever. Peščeno puščavo puščamo za seboj.

Do Matmate se ni zgodilo nič kaj pretresljivega, le na čajnem postanku pri Bir Soltanu je Mišo s toyoto podrl reklamno tablo za café. Tabli ni bilo hudega, skupila pa jo je zadnja desna luč toyote. Še postanek v starodavnih berberskih hišah, kjer so nam postregli s čajem in že nas je pozdravila Matmata. Kot običajno smo se namestili v hotelu Les Berberes, v veliki skupni sobi, le Suzi in Aleš sta si prisvojila svojo sobo in s tem končno malo intime na potovanju.

tunis-2008-148-suzi.jpg   tunis-2008-149-y.jpg   tunis-2008-150-y.jpg   tunis-2008-151-prezl.jpg

Po večerji je sledil izhod v mesto, najprej obisk brivca, kjer so nekateri poskrbeli za svoj naglavni okras, drugi pa smo gledali nogometno tekmo, potem pa domine, čaj in šiša v kavarni na križišču. Bili smo dobre volje in šal ni manjkalo. Tudi tiste, da Matmata Express vozi direktno v Mali in kdor noče domov, naj se vkrca. Pogrešana Avstrijca, ki naj bi ju ugrabila Al Kajda, sta se baje zadnjič javila iz Matmate. Res si ne morem predstavljati, kako bi te v Matmati kdorkoli ugrabil in odvlekel čez pol Tunizije v Alžirijo in še dlje na sever Malija.

tunis-2008-152-ales.jpg   tunis-2008-153-ales.jpg   tunis-2008-154-suzi.jpg   tunis-2008-155-ales.jpg

Pred spanjem je sledila še vojna z blazinami – pri povprečni starosti tam nekje slabih štirideset let se očitno še najde volja za neumnosti. Mlad si samo enkrat, otročji si lahko celo življenje. Nehali smo šele takrat, ko smo bili skoraj vsi zasuti z drobci in celimi kosi ometa, ki so ga blazine sklatile s stropa in sten.

tunis-2008-156-sobi.jpg

13. DAN: ČETRTEK, 24.04.2008 – DAN LAKOTE
MATMATA – SFAX – MONASTIR

Pri hotelu Les Berberes premorejo nočnega čuvaja, ki za plačilo nekaj tunizijskih dinarjev skrbi, da so avtomobili, parkirani pred hotelom, na varnem. Tokrat pa njegovo plačilo niso bili samo dinarčki, ampak sva ga z Rokom na njegovo prošnjo odpeljala do Matmata Nouvelle. Mesto je ležalo ob naši poti naprej proti severu. Nočnega čuvaja smo odložili, mi pa smo se znova založili z nafto in nekoliko spihali pesek iz avtomobilov s pomočjo kompresorja za polnjenje pnevmatik, ki so ga imeli na bencinski pumpi.

Potem smo vzeli pot pod noge in jo mahnili mimo Gabesa proti Sfaxu. Sfax je drugo največje tuniško mesto. Ker smo se odločili, da bomo jedli šele po nakupih, in to slastno ob cesti pečeno ovco, naju z Rokom v Sfaxu hrana ni premamila, privoščila sva si le vsak nekaj krofu podobnega, tako malo, za po poti. Zajtrki v Matmati so namreč neka mešanica en dan starih francoskih baget, ki so tako trde, da bi za njihovo uporabo potreboval orožni list, masla in marmelade, človek je po taki hrani upravičeno švohoten.

tunis-2008-157-prezl.jpg

V Sfaxu smo najprej poiskali Toyotin servis, Mišotu razbita luč ni dala miru. Res smo ga hitro našli in toyota je kaj kmalu imela spet vse luči cele. Potem pa smo komaj uspeli parkirati v gneči strogega centra in se podati po nakupih. Skoraj si upam trditi, da sem videl, kako so se Suzi začele svetiti oči in tresti roke…

Ker sta Rok in Dorica potrebovala veliko spominkov, da jih bosta odtovorila svojim dragim v domovino, jaz pa sploh nisem nameraval zapravljati, sem prevzel vlogo pogajalca, ki sem jo kljub lakoti, ki se je iz trenutka v trenutek bolj naseljevala v moje shirano telo, po svojem skromnem mnenju kar dobro opravil. Tako smo po nekaj urah Sfax zapustili z goro robe, tudi s skoraj kilo harise, ker smo jo kupili po sistemu – koliko jo dobimo za štiri dinarje? In podobno je bilo tudi z žafranom.

 tunis-2008-158-sobi.jpg   tunis-2008-159-sobi.jpg   tunis-2008-160-sobi.jpg   tunis-2008-161-ales.jpg

tunis-2008-162-ales.jpg   tunis-2008-163-ales.jpg

Pot naprej je bila iz kilometra v kilometer bolj žalostna. Sprva je bilo razumeti, da se bomo ustavili kmalu, ko pustimo Sfax za seboj, in si privoščili ovco. A ta kmalu se je začel raztezati v neskončnost. Poleg švohosti se me je začel lotevati še glavobol in posledično slaba volja, in Rok ni bil v nič boljšem stanju. In res so se uresničili najini največji strahovi – z ovco ni bilo nič. Pravzaprav ni bilo nič z ljudmi, k bi hoteli z nama jesti ovco. Do Monastirja sva si izborila le kratek postanek, da je šel Rok lahko srat med oljke, in to je bilo vse. To je bil najhujši del potovanja.

tunis-2008-164-prezl.jpg

V Monastiru sva takoj, ko sva znosila robo v hotel, zdrvela v mesto do prvega kioska s hrano in si privoščiva polmetrske sendviče s hariso in tunino. Kar začutil sem, kako me slaba volja in celodnevna utrujenost z grižljaja v grižljaj zapuščata.

Večerni Monastir je ponudil vse tisto, kar od Monastirja pričakuješ – nekaj nakupovanja oziroma v najinem primeru ogledovanja, jagodne sokove, vaniljeve napitke, šišo in seveda brik pri Samiri, prav tisti Samiri, ki nas je lansko jesen nategnila s ceno brika, ko je hotela po dva dinarja za komad. Ampak njeni briki so še vedno najboljši daleč naokrog. Žal je rekla, da se namerava poleti poročiti in zapustiti Monastir. Njen bodoči mož je z Mauritiusa (Île Maurice) in odseliti se je nameravala k njemu. Ob vrnitvi v hotel je sledilo tuširanje v zaresni banji in spanje v zaresni postelji. Kar malo žalostno se človek počuti v takšnih trenutkih.

tunis-2008-165-prezl.jpg   tunis-2008-166-sobi.jpg

14. DAN: PETEK, 25.04.2008 – PRVO SLOVO
MONASTIR – TUNIS, LA MARSA

Ker nihče ni hotel ali mogel podaljšati svojega bivanja v Afriki, niti Šobi ne, nam v petek po zadnjih jutranjih nakupih in čaju v Monastirju ni preostalo drugega kot to, da smo se odpeljali do pristanišča.

tunis-2008-167-ales.jpg   tunis-2008-168-suzi.jpg

Tam smo naleteli na cel dirkališki cirkus – začenjal se je namreč Rallye de Tunisie 2008. Celo pristanišče je bilo polno dirkalnih in asistenčnih avtomobilov, tovornjakov in motorjev, na veliko se je šraufalo in lepilo nalepke. Zelo zanimiv pogled in čudovita zabava, da je čas, ko smo čakali na ladjo, hitreje minil.

tunis-2008-169-sobi.jpg   tunis-2008-170-y.jpg   tunis-2008-171-y.jpg   tunis-2008-172-y.jpg

tunis-2008-173-y.jpg

Privoščili smo si še to, da smo zapeljali na plažo in izvedli skupinsko slikanje, čemur sledili so še poslednji briki in pečene kokoške v pristaniški restavraciji. Potem pa še zadnje slovo in ostali smo sami – Mišo, Rok in jaz.

tunis-2008-174-suzi.jpg   tunis-2008-175-suzi.jpg   tunis-2008-176-suzi.jpg   tunis-2008-177-suzi.jpg

tunis-2008-178-suzi.jpg   tunis-2008-179-suzi.jpg   tunis-2008-180-suzi.jpg   tunis-2008-181-suzi.jpg

tunis-2008-182-dakarec.jpg

Do nedelje, ko se ladja vrne iz Evrope, smo imeli še več kot dva dni časa. Odpravili smo se v La Marso, eno od predmestij Tunisa, in se namestili v hotelu Dar Naouar. Še pred odhodom do hotela smo poiskali vulkanizerja, ker je hotel Mišo centrirati eno gumo, jaz pa sem hotel odstraniti še tisti pesek iz gume, ki ga Dorica pri Tembainu morda ni uspela. Najdemo vulkanizersko delavnico in fantje so se resno lotili dela. Hitro so sneli mojo gumo in ugotovili smo, da ni več kaj dosti peska v njej. Še centriranje in ponovna montaža na avto, za konec pa prijetna gesta – za vse skupaj so nam zaračunali dva tunizijska dinarja! Res so bili prijazni fantje in če koga zanima, rade volje povem koordinate. Pa da ne pozabim, prodajali so tudi Sava gume.

tunis-2008-183-prezl.jpg   tunis-2008-184-prezl.jpg

Po namestitvi v hotel smo se odpravili nazaj v La Goulette na večerjo, po večerji pa smo šli v Sidi Bou Said na čaj in na šišo. Do polnoči smo modrovali v kavarni, od katere je bil čudovit razgled na Tuniški zaliv in naselja, ki ga obdajajo, potem pa smo se le spravili do hotela in zaspali, žal spet na posteljah.

15. DAN: SOBOTA, 26.04.2008 – STARI KAMNI, NEUGODNOSTI ČUDNE SORTE IN DYLAN DOG
TUNIS, LA MARSA

Da je bila ta sobota pravi dan počitka, je kazalo že to, da smo se vzdignili iz postelj šele proti deseti uri. Če nam ne bi grozilo, da bodo zaprli restavracijo in bi tako ostali brez zajtrka, bi najverjetneje dremali še naprej.

tunis-2008-185-y.jpg

Tudi po zajtrku se lenobno razpoloženje ni nič spremenilo. Mišotu se ni dalo nič in se je prepustil branju, z Rokom pa sva se odločila za raziskovanje ruševin stare Kartagine. Če smo že tu in imamo čas, pa pojdimo gledat stare kamne! V lenobnem stilu sva seveda krenila na to raziskovanje šele proti popoldnevu in prvi cilj, ki sva si ga zadala, je bilo prehranjevanje. Da slučajno ne bova lačna gledala starih kamnov, se razume. Ko sva zavila proč od glavne ceste med La Marso in Tunisom, sva v senci obcestnih dreves kmalu zagledala postavljene stole in nekaj mizic. Pa majhno trgovino s sendviči. Mlada dama, spodobno z ruto pokrita, ki je stoje za pultom olepševala ta mali pajzl, mi je sicer dajala tak vtis, da francoščino razume približno tako dobro kot jaz arabščino, a temu navkljub sva si z Rokom z lahkoto priborila dva velika sendviča s tunino in hariso, liter tunizijske fante in dve kavi, ki ju je dekle svojeročno prinesla iz bližnjega kafiča. Kmalu sva bila sita in zadovoljna, še bolj zadovoljna pa sva bila s ceno, ki je za vse skupaj znesla štiri tunizijske dinarje in pol. Tako kot je treba, ustrezno »local«.

tunis-2008-186-y.jpg

Sledeč Lonely Planetu sva nadaljevala pot skozi obmorska naselja, ki so izgledala zelo urejeno in nobel, sploh ko sva se približevala centru nekdanje Kartagine, kjer sedaj stoji predsedniška palača. Cel Beverly Hills imajo tu Tunizijci. In veliki Ben Ali ima svojo privatno mošejo. Tudi veliko. Prav v bližini te mošeje sva začela stikati po ruševinah nekdanje bazilike.

tunis-2008-187-prezl.jpg   tunis-2008-188-y.jpg   tunis-2008-189-y.jpg

A stikanje ni trajalo dolgo, ker je Roka začelo črvičiti po črevesju. Take stvari imajo lahko neugodne posledice. Le odbrzela sva nazaj v hotel, kjer je Rok lep del popoldneva preživel zaprt v vece, jaz pa sem si privoščil konkretno dozo stripov. Dylan Doga je v Afriko prinesel Rok, da si bo z njim krajšal dolgočasne trenutke, a tokrat je imel sam s seboj dovolj dela. Še celo Niskota je bilo čas pospravit in zmetati iz njega smeti in pesek, ki se je nabral v štirinajstih dneh. Na žalost je romala v smeti tudi moja prva skleda za pečenje hbse. Komaj pred pol leta sem jo kupil v Sfaxu, v njej pekel hbso doma in celo na novoletnem Ipsilovanju. A vse stvari se enkrat končajo in razpadle v tri kose je res nisem mogel več rabiti. Premagal sem nostalgijo in jo, priznam da s težkim srcem, odvrgel v koš za smeti pred vhodom v hotel.

tunis-2008-190-prezl.jpg

V hotelu smo naleteli na starega znanca, Slovenca Daria iz Kopra, ki smo ga spoznali že pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Tuniziji. Z Dariom je tako, da mu redko zmanjka besed. Skupaj smo šli večerjat, kar v isto prijetno »local« restavracijo v La Goulette, potem pa še v Sidi Bou Said na čaj in šišo, in ves čas smo si pripovedovali takšne in drugačne štorije. Do takrat, ko smo se pozno ponoči vrnili v hotel in zaspali, še vedno na posteljah.

16. DAN: NEDELJA, 27.04.2008 – PRIHOD NOVINCEV
LA MARSA – LA GOULETTE – TUNIS – MONASTIR

Po zajtrku smo se poslovili od Daria in zapustili hotel. Maša je sporočila, da so še vsi člani njene skupine na ladji, kljub temu, da so nekateri minulo noč nekoliko pretiravali z alkoholom. Ko smo izvedeli, da je ladja že blizu, smo se odpravili v pristanišče. Tja smo prispeli še ravno pravi čas, da smo skozi velika okna potniškega terminala lahko opazovali pristajalni manever. Kmalu zatem so z ladje že prišli naši novi »varovanci«, eni naspani, eni skozlani, ampak vsi živi in nekoliko bledični. Končno sem lahko spet objel mojo Maši…

Carinske formalnosti so bile hitro mimo, Zoranu so sicer hoteli zapleniti UKV postajo, pa jim je na srečo uspel pobegniti, in že smo se peljali proti Monastirju. Mišotov recept je tak, da turistov ne gre takoj ob prihodu v Afriko preveč šokirati, zato jim najprej ponudi malo šopinga in civilizirano spanje v hotelu. Seveda v kompletu z brikom pri Samiri in čajem, tako kot se spodobi.

Ko spet zaspim v postelji, se tolažim, da bom naslednjo noč zopet lahko spal pod milim nebom.

17. DAN: PONEDELJEK, 28.04.2008 – NAZAJ NA JUG V RAZTEGNJENI KOLONI
MONASTIR – KAIROUAN – TOZEUR

Z novo ekipo se začne čisti turizem. Po odhodu iz hotela šoping v Monastirju, premik do Kairouana, kjer sledi ogled mesta, postanek za čaj v Gafsi, kjer komaj vsi sedimo za mizo, ker nas je toliko, in končni cilj dneva je prispetje v Tozeur. Pot se je vlekla, težko je bilo vozit zadnji v koloni osmih vozil, katerim je enakomerna hitrost španska vas. Pod večer je Mišo organiziral posvet, kako bodo potekali naslednji dnevi. Sedeli smo v krogu in pridno poslušali, in seveda čakali, da bomo naslednji dan videli, kako se bodo novi prišleki obnesli v pesku.

tunis-2008-191-keber.jpg

Nekateri so, hoteč pivo, sledili Pumpiju, ki si je prejšnjo pomlad zapomnil, kje v Tozeurju dobiš zlatorumeni opoj, drugi pa smo se zadovoljili s čajem in šišo s tobakom »au naturel« v centru mesta. Tako kot se spodobi, da se na pesku pod palmami lažje zaspi.

18. DAN: TOREK, 29.04.2008 – KONČNO SPET PESEK IN KOPICA NEUMNOSTI
TOZEUR – NEFTA – STAR WARS – ROMMEL PISTA – CHEBIKA – TOZEUR

Po zajtrku smo se iz Tozeurja odpeljali proti Nefti in od tam na peščena obrobja slanih jezer, kjer je George Lucas za potrebe snemanja Star Wars postavil fantazijsko vas Mos Espa. Seveda pridemo do prvega malo bolj resnega peska, kjer se takoj začnejo neumnosti. Kot zadnji v koloni opazujem, kako noben od mojih predhodnikov noče počakati tistega pred sabo, da varno preči sipino. Kar naenkrat se v eno in isto sipino pred nami zaganja hkrati šest vozil, eni gor, drugi rikverc dol, ker jim ni uspelo priti čez, eni se zakopavajo… skratka cel kaos na nekaj kvadratnih metrih peska. Vpijem po radiu, naj se umirijo, dokler se ne zgodi kakšna nezgoda, pa nič ne zaleže. Mišo je bil že naprej, onstran sipine, in ni videl cirkusa, ki so ga zganjali. Na srečo se nikomur nič ne zgodi in počasi se le prebijejo preko sipine. Pa to je šele prva na poti, ojej…

tunis-2008-192-y.jpg

Nekako le prispemo do Star Warsov, kjer mi napademo peščene zgradbe s fotoaparati, nas pa napadejo prodajalci spominkov. Eden je na vsak način vztrajal, da mi bo zavezal šeš na glavo, potem pa je bil ves užaljen, ker mu nisem hotel plačati treh dinarjev toliko stane nov šeš za turiste!), kot je zahteval, čeprav sem mu povedal že vnaprej, da mu nič ne dam.

tunis-2008-193-prezl.jpg   tunis-2008-194-prezl.jpg

Po Star Warsih se odločimo še za malo potepanja po pesku. Sipine okrog naselbine so kar zanimive in nekatere tudi solidno visoke. Že pri prečkanju prve se štorija začne komplicirati. Od spodaj opazujem Frenka, kako se s svojim defenderjem 110 zaganja v breg, pa komaj kam prileze. Ostali so se prebili preko, le Keber se je na vrhu usedel na trebuh. Ko Frenk le komaj pririne čez, mu sledimo še mi. Kebra je z vitlom rešil Čufer, ki je operacijo le malo zatem ponovil pri Bojčiju – klasične napake pač, ko se ustrašiš, kaj je na drugi strani sipine, in prehitro spustiš gas.

tunis-2008-195-prezl.jpg

Da pa pesek ne bo terjal samo vkopavanja, ampak bodo žrtve večje, se je pokazalo takoj za tem. Frenkov defender spušča zelo grde ropotajoče zvoke in nikamor noče. Ko se modro naberemo okoli odprtega pokrova motorja, lahko ugotovimo le, da sam ne pojde naprej. Za nameček smo še v kotanji sredi sipin. En sam avto defenderja sploh ni mogel potegniti naprej, pa naj se je Bojči zaletaval, kolikor se je hotel. Nazadnje ga je Čufer z vitlom zvlekel iz kotanje, od tam naprej po pisti pa je Bojčijeva toyota zmogla delo. Tako smo se poraženi vračali od Star Warsov, milost nam je bila izkazana le s tem, da smo našli konjsko lobanjo za Mašo, sicer še precej obloženo z mesom in polno žužkov, in domačin ob cesti je imel ujeto lisico, s katero so se vsi fotografirali. A ni šlo za pravega feneka.

tunis-2008-196-keber.jpg   tunis-2008-197-prezl.jpg   tunis-2008-198-bernik-kotur.jpg   tunis-2008-199-keber.jpg

tunis-2008-200-prezl.jpg   tunis-2008-201-y.jpg

Bojči in Mišo sta v vlakcu, ker en sam avto ni zmogel bremena, odvlekla LR razbitino proti Tozeurju, ostali pa smo si še lahko privoščili čaj. Z Rokom pa sva še izkoristila bližnjo bencinsko črpalko, da sva napolnila gume in dodobra spihala konkretne količine peska iz avta.

Mehaniki v Tozeurju so ugotovili, da je preskočila odmična gred in da je motor zrel za generalko, ker se je Frenk očitno vozil brez olja. Brez motornega olja pa tudi stari defenderji ne gredo daleč…

Tako smo po kosilu najprej šli kupiti usnjene copate – babuše za Rokovega in mojega tata, potem pa na Rommla, in to kar poprek od glavne ceste naravnost do gorovja. Prav zanimiv offroad je bil to, sicer je bilo samo enkrat treba uporabiti štirikolesni pogon, a videli smo veliko kamenja, od vode izdolbene struge in celo kačo, ki pa je žal nismo uspeli fotografirati. V avto smo dobili Frenka, ker je revež ostal brez lastnega prevoza.

tunis-2008-202-natasa.jpg

Rommel pista je taka, kot običajno, z impozantnimi razgledi, in še vedno ni jasno, kako je nemškim inženircem uspelo ta podvig opraviti v dobrem tednu, da so rešili svoje tanke iz zavezniškega obroča (dasiravno nisem nikjer zasledil zgodovinskega vira, ki bi podpiral to zgodbo). Tudi domačina na vrhu prelaza se spomnita Mišota in ni več treba groziti, da bomo povozili hladilnik – kar sama ga umakneta in nas spustita naprej. Sledi vožnja preko ogromnega smetišča, spust nazaj v dolino in pot po prašnih pistah do Chebike. Vozili smo zadnji in prašilo se je tako grozno, da še lastnega nosa nisi videl. Že tretji teden požiranja prahu, pa se mi je začelo malo mešati. Tako smo divjali malo po pisti, malo izven, in do Chebike prehiteli večino ostalih avtov. Neumno, ampak prah mi je šel že resnično na kurac.

tunis-2008-203-prezl.jpg   tunis-2008-204-prezl.jpg   tunis-2008-204-prezl.jpg   tunis-2008-205-prezl.jpg

tunis-2008-206-prezl.jpg

Čeprav se mi v Chebiki ni nič dalo, me je Rok uspel pregovoriti, da sva šla najprej v sotesko ob potoku, potem pa sva se odpravila še na najvišje točke sprehajalne poti, od koder je bil lep razgled na gorovje na eni in kamnito ravnino na drugi strani. Vmes sva malo preganjala kače, malo ptice, in končno po neki cesti zašla kar daleč stran od vasi, v prostrano kotlino, od koder se potok v Chebiki očitno napaja. Videla sva tudi neke čudne majhne živali, a jih brez daljnogleda nisva mogla identificirati. Skratka, rezultat najinega početja je bil tak, da sva krepko zamujala. Ostali so se že odpeljali naprej v Tamerzo, le Maša naju je vsa besna čakala. To je bilo zelo neugodno. Bilo je že tako pozno, da nismo šli za njimi, ampak smo se odpravili direktno po cestah nazaj v Tozeur, kar brez Frenka. V tistem trenutku me je prav bolel kurac, kdo ga je vozil.

tunis-2008-207-prezl.jpg   tunis-2008-209-prezl_1.jpg   tunis-2008-210-prezl.jpg

19. DAN: SREDA, 30.04.2008 – ŽIVALSKI VRT IN VROČINA
TOZEUR – DOUZ

Dan smo lenobno preživljali v Tozeurju in čakali na novice glede Frenkovega defenderja. Lenobnost ni nič nenavadnega glede na to, da so bile temperature kar hitro preko štiridesetih črtic na Celzijevem termometru. Dan preživljamo ob pivu, pa z izletom v zabaviščni park s plastičnimi dinozavri in štirimetrsko nago Evo in v živalski vrt, kjer imajo tudi tisto slavno kamelo, ki pije kokakolo (ampak je že druga kamela, prva, ki je to počela, je namreč že crknila). Slaba volja zaradi včerajšnjega popoldneva je še vedno prisotna.

Popoldne, ko je postalo jasno, da ne bo še nič s Frenkovim defenderjem, smo se odpravili proti Douzu, seveda z obveznim postankom na Chott el Jeridu pri obtičalem avtobusu. Vozil je Rok, jaz pa sem večinoma spal na zadnjem sedežu. Volje za kaj drugega nisem imel.

tunis-2008-211-prezl.jpg   tunis-2008-212-prezl.jpg

Ob prihodu v Douz Mišo ni odpeljal sicer obligatornega kroga okrog kamele. Nekatere stvari niso za vse.

Po namestitvi v kampu smo se odpravili na pozno kosilo skupaj s Pumpijevci, potem pa sem Kebru pomagal zrihtati t.i. »capot à l’australienne«, distančnike, s katerimi je podložil pokrov motorja svojega galloperja, da je omogočil boljše kroženje zraka in posledično manjše pregrevanje. V neki kovinarski delavnici so nama distančnike razrezali in pobrusili za nekaj dinarjev. Keber je tako dobil malo več hladnega zraka, jaz pa pivo.

Ob večernem izletu v mesto si z Rokom privoščiva britje in striženje, da sva po dolgem času spet prav lepo civilizirana. Ob tem smo srečamo našega dragega vodiča Taharja, ki je pomagal tudi pri sporazumevanju z brivcem. Tale Tahar je bil pravi mestni frajer, v šik hlačah in oprijeti črni majici, z lepo negovano bradico in bleščečo uro. Jasno je bilo, da se tudi v mestu znajde tako dobro kot v sipinah.

tunis-2008-213-prezl.jpg   tunis-2008-214-masa.jpg   tunis-2008-215-masa.jpg

Na željo nekaterih (ki so to željo kasneje verjetno obžalovali), zvečer v kampu še mučim kitaro, pri kruljenju mi pomagajo tudi ostali, predvsem Pumpi in Don, tako da je ura že krepko čez polnoč, ko se končno odpravimo spat. Vročina niti ponoči ni hotela kaj prida ponehati.

tunis-2008-216-natasa.jpg

20. DAN: ČETRTEK, 1.05.2008 – ROŽE, VROČINA IN SLOVO
DOUZ – ROŽE – DOUZ – GABES – KAIROUAN – ENFIDHA

Jutro našega zadnjega dne v Sahari je napočilo in kot je navada pri takih jutrih, se oklepaš edino misli na dan, ki je pred teboj. Misliš, da bo dolg, da ga zlepa ne bo konec, nočeš se zavedati, da bo prišel večer in da bo tudi zadnjega dneva nepreklicno konec, da se bo treba vrniti nazaj na staro celino in se znova spopasti z vsemi neznosnimi nesmiselnimi nevšečnostmi »civiliziranega« vsakdana »razvitega« sveta.

Zjutraj smo se dobili s Taharjem. Obljubil je namreč, da nam bo priskrbel prave nomadske šeše, takšne čez štiri metre dolge in skoraj meter široke, povsem drugačne od rutic, ki jih izdelujejo za turiste. Res nas je peljal v trgovino, predstavil lastniku, in pogajanja so se lahko začela. Tudi končala so se dokaj hitro in s tem smo postali Mišo, Rok, Šobi in jaz lastniki prave stvari! Mišo je namreč en šeš kupil posebej za njegovo lordstvo Šabca.

Ker se nam je mudilo naprej na rože, čakala nas je namreč vsa preostala ekipa, smo se na hitro poslovili od Taharja. Stisk roke in odšel je. Priznam, da mi je bilo hudo, ko je izginjal med množico, in spraševal sem se, če se bomo sploh še kdaj videli.

Spet smo se peljali od Douza proti El Faouarju in rožam. Upali smo, da bo ta poskus uspešnejši od prejšnjega, ko je bil edini resni izkupiček Mišotova sneta pnevmatika. Z nami se je vozil Frenk, ki po svoje niti ni bil preveč škodljiv. Le radijska komunikacija mu ni šla kaj prida od rok – preden si mu dopovedal, da mora kaj sporočiti, in preden je ugotovil, kako naj to pove, se je običajno situacija že tako spremenila, da ni bilo več smisla sploh kaj govoriti.

Mišo našemu avtu nakloni častno vodstvo in poskušamo vleči špuro skozi sipine. Najprej načrtujemo, da se bomo vozili nekoliko stran od običajne piste, po pesku, da bo bolj zabavno. A hitro postane jasno, da je to misija nemogoče. Pesek je tako mehak, da nimajo kolesa nobene trdne podlage in se avtomobili kar vkopavajo. Tudi mi smo se pogreznili in na srečo nas je Mišo z vitlom dosegel. Ni preostalo drugega kot priznati poraz in jo pobegniti iz sipin nazaj na pisto.

tunis-2008-217-keber.jpg   tunis-2008-218-keber.jpg

Po pistah je šlo hitro do Bir Marchoja, kjer so nas tam stacionirani vojaki že poznali, pa potem naprej mimo mesta, kjer je Mišo snel gumo, do prvih rož. Skorja slanih jezer se je že toliko posušila, da smo lahko napredovali, in sipine, po katerih smo se peljali, so bile normalno prevozne. Kratek postanek pri prvih rožah za nabiranje, in že smo se peljali naprej, sploh Čufer je bil neučakan, verjetno zaradi lakote.

Pot do drugih rož je minila brez večjih pretresov, tudi ni bilo preveč zahtevno vleči špuro, a hoteli smo še naprej, preko velikih belih sipin do Bira Chtoou. Zračne razdalje je le za štiri kilometre, a sipine so velike in težavne. Ne traja dolgo, ko se kolona raztegne. Avto sem ustavljal na primernih mestih, da so drugi lahko prišli za nami, in peš smo se vračali gledat, kaj se dogaja, in seveda pomagat. Keber je kljub včerajšnji modifikaciji imel probleme s pregrevanjem motorja in pomanjkanjem moči, tako da so bile nekatere kotline med sipinami zanj prave pasti. Pa ne le zanj, tudi drugi so imeli obilo dela. Ko smo se prebili na vrh sipin in se je pred nami odprl pogled na palme pri Biru, je bila kolona raztegnjena na več kot pol kilometra. Zadaj je Mišo poskusil pomagati, kolikor je šlo, Čufer je z vitlom nesebično vlekel vsakega, ki je to potreboval, še jaz sem miril živce Bojčiju in mu odkopaval kolesa, da se je prebil na vrh. Vročina pa je naraščala in je bila že skoraj neznosna. Maša je zaradi tekanja padla skupaj. Sledilo je histerično polivanje z vodo, potem pa smo jo dali v Mišotovo toyoto, ki je imela vsaj kolikor toliko delujočo klimo, in Mišo jo je odpeljal naravnost do Bira. Ostali smo se izkopali in mu sledili, tokrat smo spet vozili kot zadnja straža.

tunis-2008-219-keber.jpg   tunis-2008-220-natasa.jpg   tunis-2008-221-natasa.jpg   tunis-2008-222-natasa.jpg

Pri Biru smo si končno lahko odpočili , okrepčali z napolitankami ter dateljni in osvežili z vodo, v kateri so ležali crknjeni puščavski skakači. Mene ni nič motilo, da ne bi vtaknil glave noter.

Ker je popoldan hitro mineval, smo se odločili, da se ne bomo vračali preko sipin, ampak okoli njih, in poskušali najti še Bir Mehdet. Spet smo vlekli špuro, Frenka je na navigatorskem sedežu zamenjal Rok, kar mi je bilo bistveno ljubše, pa tudi vožnjo je olajšalo, da ne govorim o radijski komunikaciji, ki je spet lahko obstajala. Bir Mehdet smo našli zasut, le obod iz kamnov je nakazoval, kje naj bi nekoč bila voda. Potem pa smo jo mahnili nazaj mimo Bir Marchoja v El Faouar in Douz. Spotoma smo naleteli še na vojaški hummer, ki je kar spodobno požiral kratke sipine na pisti.

tunis-2008-223-prezl.jpg

V Douzu nas je čakalo le še pakiranje, zadnja večerja in slovo. Čeprav sem ju poskušal prepričati, sta Rok in Maša silila domov. Res je bilo, da smo bili dogovorjeni le za tri tedne, ampak še enega se ne bi branil, niti v bolj papkasti družbi ne.

Zadnje slovo torej, ko je padla noč, smo jo mahnili proti severu. Čisto sami samcati. Zelo žalostna vožnja je bila to, ki je ne bi rad ponovil. Ceste so bile puste in dolgočasne. Le tam okoli Kairouana so bile ob treh zjutraj osvetljene nekakšne tržnice in male trgovinice, kjer so prodajali pijačo in sladkarije. Razmišljali smo, da so morebiti odprti zaradi kakšnih romarjev, Kairouan je namreč četrto najsvetejše muslimansko mesto, za Meko, Medino in Jeruzalemom. Privoščili smo si čudne sladkorčke in kokakolo, a kljub temu nekje ob štirih zjutraj, pred Enfidho, nismo mogli več voziti dalje. Utaborili smo se nekaj sto metrov stran od ceste v nasadu oljk. Postlal sem si na šotorkah poleg avta, Maša in Rok pa sta se raje odločila za spanje na sedežih.

20. DAN: PETEK, 2.05.2008 – ADIEU, AFRIQUE
ENFIDHA – TUNIS – LA GOULETTE

Okoli devete ure zjutraj me prebudi lajanje psov in vedno bolj vroče sonce. Čemerne volje in brez zajtrka se odpeljemo naprej. Kmalu smo že na avtocesti in monotona vožnja do Tunisa je v manj kot dveh urah mimo. Na bencinski črpalki pred pristaniščem, kjer do vrha točimo še zadnjo poceni tunizijsko nafto, naletimo na Koštrunca. Vračali se bomo z isto ladjo.

Ko smo uspešno zrihtali vse obveznosti v zvezi z ladijskimi kartami, smo se odpravili še v La Goulette na zadnje kosilo, zadnji brik, hariso in pečeno kokoš. Poskušali smo nabaviti še kaj tunizijskega piva, a žal neuspešno.

Vkrcanje in izplutje je minilo brez zapletov, a po nekaj urah vožnje smo se vrnili v Bizerte, ker je nekdo na ladji zbolel in so ga morali odpeljati nazaj na kopno. Na ladji srečamo mnogo znancev, tu so landroveraši, pa Darij iz Nove Gorice in Dario. Hitro je minilo teh nekaj dni, odkar smo se poslovili v Dar Naouarju.

Ker Maša uradno ni imela večerje, jo je pod okrilje vzel Dario in jo prešvercal v restavracijo, z Rokom pa sva legalno vstopila. Kljub temu se je bilo treba praktično za vsak grižljaj hrane boriti z natakarji. In vina nama ni uspelo dobiti. Banda.

Z nočjo se nam je Afrika skrila v spomin.

21. DAN: SOBOTA, 3.05.2008 – SPET DOMA
GENOVA – TOLMIN

Na ladji sva z Mašo zgladila spore in olajšano sem se vračal domov. Sonce je na palubi prav prijetno grelo, kosilo smo si uspeli izboriti, in že je bila pred nami v mrč zakrita italijanska obala. Sledilo je še izkrcanje, spet brez posebnosti, potem pa slovo od Maše – odšla je namreč z landroveraši naravnost v Ljubljano, z Rokom pa naju je pot vodila v Tolmin. Vreme je bilo na srečo lepo, gneče na cesti ni bilo pretirane. Čakalo naju je le še ogorčenje, kako je mogoče, da ti za eno usrano pašto zaračunajo skoraj deset evrov, in še pred polnočjo sva vozila po slovenski zemlji. Bila sva doma in meni je hodila po glavi le misel, kdaj gremo nazaj…

Še zemljevid celotne prevožene poti:

tunis-2008-225-zemljevid-prevozeno.jpg

In nekaj filmčkov:

Fenek pri boulangerie du désert v oazi Ksar Ghilane

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=A0_z3NH8SFM[/youtube]

Tahar peče kruh v Ain Ouadettu

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=TUzpPKJYq_4[/youtube]

Vožnja po pesku

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=OaC-NkKGiq0[/youtube]

S severa na trdnjavo

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=uFc-r3AGsuE[/youtube]

Zaganjanje v sipino v oazi Ksar Ghilane

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=PzEn-yHUfh0[/youtube]

Rok vozi

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=QH3ebZFgsVc[/youtube]

Suzi vozi

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=vSVnyu1cwA0[/youtube]

Fotografije Rok, Šobi, Maša, Dora, Suzi, Aleš, Keber, Nataša, Bernik – Kotur in Ipsilon, tekst Ipsilon. Celotno galerijo fotografij pa si lahko ogledate tudi na strani FOTOGRAFIJA. Tako pa je vse ubesedil Mišo.

.