• Zadnji večer v Moldaviji  bivak na hribu nad trtami
  • Zober v narodnem parku Padurea Domneasca
  • Neskončna obdelana polja v daljavi in vinogradi
  • Prvi bivak v Moldavi
  • Kolovoz do doline reke Raut

EE2017 pt. 8 – Moldova

posted in: Europe, Moldova, Overland | 3

Po skoraj desetih dneh Karpatov je bilo čas zapustiti Romunijo in se odpraviti v Moldovo. Moldova je s turističnega vidika pozabljen evropski biser, kjer tuji turisti letno ustvarijo le okoli 140.000 nočitev (primerjaj v Sloveniji leta 2016 7,3 milijona nočitev). O Moldovi na splošno vemo zelo malo, še po imenu jo zamenjujemo z Moldavijo, ki je bila nekdaj zgodovinska pokrajina, danes pa del Romunije. Mogoče še kdo ve, da je bila Moldova ena od bivših sovjetskih republik, tu se pa splošno znanje običajno konča. Kar je škoda, ker Moldova si zasluži pozornost.

Romunija je pred mejnim prehodom z Moldovo pri vasi Stanca naredila jez preko reke Prut in sedaj elektrarna služi tudi kot prehod, za katerega pa je treba plačati 8 romunskih levov “mostnine”, kar znese slaba 2€. Prehod meje nam je vzel le 20 minut, načrtovali pa smo dve uri, vse je teklo zelo gladko. Malo je verjetno pripomogla tudi prisotnost Kee Pike. Takoj po mejnih formalnostih smo natočili nafto po ugodni ceni okoli 0,67€/liter, nato pa smo se odpeljali proti našemu prvemu cilju, Narodnemu parku Padurea Domneasca. Da bi bilo bolj zanimivo, se nismo peljali po glavni cesti, ampak smo naredili ovinek skozi vasi ob mejni reki Prut. Do prvih vasi ni bilo nobenih težav, natočili smo še vodo iz vodnjaka, nato pa je sicer asfaltna cesta pokazala takšne znake propadanja, da nismo bili prepričani, če bomo sploh kam prišli. Kljub temu smo v vožnji uživali. Naenkrat smo naleteli na nasproti vozečo Lado Nivo. Snemali smo jo in slikali, nakar se je izkazalo, da sta nas dejansko prestregla dva policista obmejne kontrole. Fanta sta bila na srečo prijazna in sta samo pogledala naše dokumente. Imela sem občutek, da bi se kar pogovarjala z nami, pa žal nisva znala rusko oziroma romunsko. Na koncu sta samo dodala, ko smo se sporazumeli, kam bi radi šli, da nama garmin ni pokazal prave poti do našega cilja. “Bad navigator, bad navigator”, je ponavljal eden, mi pa z dvema GPS-oma na armaturki. Težko je razložiti policistu, da mi iščemo ravno take osamljene poti, zato smo le veselo pomahali v pozdrav. Na srečo nas niso izgnali iz države.

Jez na meji med Romunijo in Moldavijo, ki zapira reko Prut in preko katerega poteka cesta od romunskega do moldavskega mejnega prehoda.
Jez na meji med Romunijo in Moldavijo
Stara cesta on reki Prut, moldavsko-romunski mejni reki. V modri Ladi Nivi sta nas prestregla mejna policista in povedala, da je navigator slab, da gre prava cesta drugje. Težko je bilo razložiti, da iščemo prav pozabljene poti.
Stara cesta ob reki Prut

 

 

 

 

 

 

 

Naša pričakovanja glede oblike pokrajine v Moldovi so nam slikala stepo, kar se ni izkazalo za pretirano natančno. Večina države pokrivajo grički, nepregledno posejani s polji sončnic, velikimi polji koruze ter manjšim delom drugih žit. Celotni hribi in doline so obdelani z srcem in natančnostjo. Na poljih je tudi veliko lubenic in melon. Za manjšo lubenico sva odštela 8 Mdl (malo manj kot 0,40€), večja je stala 27 Mdl (okoli 1,30€). Bila pa je tudi sezona obiranja breskev, 1 kg je stal 10 Mdl (okoli 0,50€). Sadje je bilo zelo dobro.

Neskončna obdelana polja v daljavi in vinogradi. Moldova je vinsko zelo bogata država.
Neskončna obdelana polja v daljavi in vinogradi
Polje sončnic

 

 

 

 

 

 

 

Drug del gričkov pa je posajen s trtami. V Moldovi se lahko pohvalijo z največjo vinsko kletjo na svetu (pa to ni njihova edina klet!). Imenuje se Milestii Mici (N46° 55.293′ E28° 49.193′) in obsega 40km podzemnih tunelov, kjer shranjujejo vino. Ogled po kleti je organiziran tako, da se pelješ z lastnim avtom, obiščeš pa okoli 3 km kletnih rovov. Ogled stane 200 Mdl (približno 10€) po osebi in traja 1 uro. Lahko pa si privoščiš tudi ogled z degustacijo vina. Poskusiš lahko tri različna vina za ceno 350 Mdl (okoli 18€). Na žalost se je naš Landcruiser izkazal za previsoko naloženega, zato smo notranjost kleti pogledali le od daleč.

Milestii Mici - največja vinska klet na svetu. V dveh fontanah pred vhodom v klet teče obarvana voda, ki ponazarja vino, iz ene rdeče, iz druge belo.
Milestii Mici – največja vinska klet na svetu
Mi štirje pred fontano Milestii Mici
Mi štirje pred fontano Milestii Mici
Pred enim od številnih vhodov v klet. Takšnih za turiste zaprtih je veliko ob cesti, ki pelje do kleti Milestii Mici.
Pred enim od številnih vhodov v klet

 

 

 

 

 

 

 

V Moldovi je zanimivo tudi to, da so praktično vse njihove ceste obdane z orehovimi drevoredi. Na travi v njihovi senci se lahko prijetno spočiješ od vožnje, pri tem te nihče ne preganja. Podobne drevorede smo kasneje opažali tudi v vzhodni Romuniji in Bolgariji.

Drevored samih orehov
Drevored samih orehov

 

 

 

 

 

 

 

Obiskali smo tudi naravni park Padurea Domneasca (N47° 36.431′ E27° 23.753′), kjer živijo tudi zobri, skoraj izumrla vrsta goveda, ki je v bližnjem sorodstvu z ameriškim bizonom. Na slikah in opisih na tablah v parku je bilo napisanih še kup drugih divjih živali, ki pa jih nismo videli, kar niti ni bilo presenetljivo, ker smo park obiskali sredi vročega popoldneva, ko se živali skrivajo. Del parka je tudi čudovit gozd s tristoletnimi hrasti. V njihovi senci se sprehajaš po lepih potkah. Vstopnina za park je 30 Mdl (1,50€).

Zober v narodnem parku Padurea Domneasca. Bilo je vroče in mučile so ga muhe.
Zober v narodnem parku Padurea Domneasca
Narodni park Padurea Domneasca s 300 let starimi hrasti, med katerimi se lahko sprehajaš po lepo urejenih potkah.
Narodni park Padurea Domneasca s 300 let starimi hrasti
Kea Pika razuskuje skorjo 300 let starega hrasta
Kea Pika raziskuje

 

 

 

 

 

 

 

 

V veliko moldavskih vaseh še nimajo vodovoda. Po nekaj hiš se z vodo oskrbuje iz enega vodnjaka. Voda je zelo mrzla in na pogled čista, le v redkih primerih je bila nekoliko motna. Vseeno sva vodo za pitje kupovala v plastenkah, sploh zavoljo otroka, le Mitja je nazadnje pil kar vodo iz vodnjakov. Kupovanje vode je bila cela umetnost, ker ti na vsak način želijo prodati gazirano vodo. Tudi količina jim tudi ni bila ravno jasna, zakaj rabimo po 6 ali celo 10 litrov vode. Kupljena voda je bila zelo slabega okusa, še z malinovcem ali limono je imela čuden postan priokus. Cena se je gibala od 18 do 26 Mdl (približno 0,90€ do 1,30 €) za petlitrski kanister.

Takole se pa dobi ledeno mrzlo in čisto vodo v Moldaviji v vaseh. Vodnjaki so bili tudi več kot 30 metrov globoki.
Takole se pa dobi ledeno mrzlo in čisto vodo v Moldovi v vaseh
Prvi bivak v Moldovi v bližini narodnega parka Padurea Domneasca.
Prvi bivak v Moldovi

 

 

 

 

 

 

 

 

Za ogled samostana v Saharni se nismo odločili zato, ker bi nas dejansko zanimala ena najpomembnejših romarskih točk v Moldovi, ampak se nam je zdelo zabavno, da ima na svojem ozemlju tudi slap (N47° 41.732′ E 28° 57.625′). No, ko enkrat vidiš vseh tistih 3576 slapov na Islandiji, se ti moldavski ne more zdeti ravno nekaj posebnega. Posebej nas je razočarala voda, ki je bila konkretno blatna. Dan je bil vroč in misel na kopanje nas je gnala naprej, pa smo ga morali opustiti. Kljub silni vročini krepko nad 35⁰C je bila klima v tej soteski, kjer pada slap, odlična, in tudi sprehod nam je prišel po vsej vožnji še kako prav. Slap in soteska sta na ozemlju samostana in do njih dejansko dostopaš čez samostansko dvorišče. Noben od črnih popov se ni obregnil v Punky. V soteski je tudi izvir čiste vode, speljan v bazen, kjer se verniki okopajo. Moški to počnejo dejansko v kopalkah, ženske pa si oblečene zmočijo le okončine in obraz. Samostan smo obiskali ravno na nedeljo ter prav v času poroke, tako da je bila to še ena zanimiva izkušnja za opazovati. V skalah nad izvirom v soteski pa so nekoč živeli menihi in nekaj ostankov je še danes vidnih. Vstopnine ni bilo.

Manastiera Saharna, kjer imajo tudi slap. Žal je bilo preveč gneče in voda preumazana za kopanje.
Manastiera Saharna, kjer imajo tudi slap
Ostanki meniških celic, vklesanih v živo skalo, v samostanu v Saharni.
Ostanki meniških celic

 

 

 

 

 

 

 

Najbolj znane moldavske meniške luknje v skali so sicer v samostanu Stari Orhej pri vasici Trebujeni. Nas niso preveč zanimale, le od daleč smo jih ošinili s pogledom, raje smo se podali v dolino reke Raut (začetek poti pri vasi Trebujeni je N47° 19.295′ E 28° 57.583′), ki ji pravijo tudi najlepši kraj v Moldovi. S tem se lahko kar strinjamo, ker smo tam doživeli enega najlepših bivakov v tej državi. Reka Raut ustvarja čudovite meandre, po sočni travi se pasejo ovce, vidi pa se, da je bila nekoč dolina en sam velik sadovnjak. Narava, ovce, koze, metulji, divji prašiči,… vse super, razen voda, ki spet ni bila ravno primerna za kopanje. Očitno smo malo razvajeni, ker domačini so se v njej kopali in z mrežami ter trnki lovili ribe.

Jamski samostan Orheiul Vechi
Pot preko polj do vasi Trebujeni. Čeprav je bila do nje asfaltna cesta, je bila v zemljevidih v GPS prekinitev, zato nas je poslal po poteh čez polja sončnic.
Pot preko polj do vasi Trebujeni
Kolovoz do doline reke Raut
Kolovoz do doline reke Raut
Ovce v dolini reke Raut. Zjutraj nas je obiskala velika čreda in njen pes čuvaj.
Ovce v dolini reke Raut

 

 

 

 

 

 

 

Zgornji del doline reke Raut, do koder se nam je uspelo prebiti s terencem. Nato smo se morali vračati proti vasi Trebujeni.
Zgornji del doline reke Raut

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je obisk je glavnega mesta, ki pa na nas, zlasti v primerjavi z nepokvarjenim podeželjem, ni naredilo posebnega vtisa. Zelo dober vtis pa je naredilo moldavsko pivo Chisinau, ki nosi ime glavnega mesta – Kišinjev. Temno pivo ima kar 7% alkohola, svetlo pa 4,5%. V trgovini ga lahko kupiš za tudi za 14 Mdl (0,70€). Sladoledna lučka pa stane 5 Mdl (0,25€), kruh stane od 3 do 4,5 Mdl (okoli 0,20€). 10 domačih jajc plačaš manj kot en euro – 15 Mdl.

Spomenik s pravim tankom
Spomenik s pravim tankom
V enem izmed krožnih križišč se znajde tudi MiG 21. Tudi sicer je precej krajve okrašenih z ostanki vojaške tehnologije.
V enem izmed krožnih križišč se znajde tudi MiG 21
Zadnji večer v Moldovi. Bivakirali smo na prijetnem griču nad trtami. Imeli smo lep razgled na vinograde in luči glavnega mesta v daljavi.
Zadnji večer v Moldovi
Cesta do glavnega mesta Moldove Kišinjev. To je bila ena boljših moldavskih cest.
Cesta do glavnega mesta Moldove Kišinjev

 

 

 

 

 

 

 

 

Moldavski hamburger. Nikakor ni bil kulinarični presežek, za potešiti lakoto pa je zadostoval.
Moldavski hamburger
Tipična pokrajina v Moldovi in tipična cesta za njihove razmere. Nekoliko je bilo treba paziti na luknje.
Tipična pokrajina
Edini pravi tovornjak, ki zdrži moldovske ceste, KAMAZ
Edini pravi tovornjak, KAMAZ

 

 

 

 

 

 

 

Moldovo smo tokrat res povohali le na hitro, pa nam je bila zelo všeč. Majhna je, lepa, simpatična, urejena, in z zelo prijaznimi ljudmi. Mogoče pojdemo naslednjič še na njen najvišji vrh Balanesti (N47° 13.030′ E28⁰ 04.990′), ki zmore celih 430 metrov nadmorske višine.

3 Responses

  1. Vojc in Berni

    Vojc tukaj, živjo, fajn, naslednji najin večji trip je naslednje leto: Romunija, Moldova, Ukrajina. Aja, midva potujeva s kemperjem, glih ta pravo Žabco, hehe Lp

    • Mitja

      Pozdravljen Vojc, nam je časa za Ukrajino žal zmanjkalo. Bomo šli pa drugič 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja