Tunizija 2009

posted in: POTOVANJA | 0

Kratek povzetek? Naporno. Hudičevo naporno. Psihično in fizično verjetno moja najbolj utrudljiva Afrika doslej. Nekaj več kot 3000 kilometrov, od tega konkretna večstokilometrska doza peska, veliko neprijetnosti, ki ti grenijo potovanje, in veliko uspeha pri podiranju mej zmožnosti – v glavi in v naravi. Ain Huilat Richet, kot poglavitni cilj naše „odprave”, se je spet izkazal za zelo zahtevnega in nam ni pustil, da bi se vse izšlo skladno s prvotnimi načrti. Ampak kje je žur, če gre vse po planih?

Avto? Boleča točka, pa ne toliko po njegovi krivdi, ampak po spletu nesrečnih naključij. Uničena dvigalka, odtrgan nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat in skrivljen sprednji odbijač. Hudič res serje na kup, pa tudi leta in afriški ribežni delajo svoje. Sicer pa, po GPS-u 3307 km, pokurjenih skoraj 600 litrov nafte za ceno približno 340 EUR ob povprečni porabi nekaj čez 17 litrov na sto kilometrov. Ja, je bila zahtevna špura.

Čeprav je minilo kar nekaj časa od takrat, ko so ti zapisi nastali, pa do sedaj, ko jih spravljam v digitalno obliko, in se je v tem času marsikaj spremenilo, sem se odločil, da v vsebino ne bom posegal. Naj ostane vse tako, kot sem čutil, ko sem pisal včasih v večerih ob ognju, včasih kar sredi dneva, ob ukradenih minutah za pero in papir. Naj ostane tako, kot je bilo.

1. DAN: SOBOTA, 21.11.2009 – POJDIMO SPET NA POT
LJUBLJANA – GENOVA – LADJA

Že pred dvema letoma, ko sem se prvič z lastnim avtom odpravil v Tunizijo, se mi je zdelo nekaj najbolj groznega, da sem se iz toplih krajev vrnil v zimo Centralne Evrope. Pa sem se takrat vrnil, ko se je november komaj začel. Tokrat se je že bližal koncu, ko smo komaj odrinili na pot. S temi mislimi sem se ukvarjal, ko sem zgodaj zjutraj pred odhodom iz Ljubljane strgal led s šip svojega Niskota.

Vse je bilo spakirano popolnoma v miru. Denis se je dobro obnesel in ni privlekel s seboj preveč robe, kot je to pri greenhornih običajno, Nisko je delal kot dobro navita švicarska ura, tako da je edino grenkobo mrzlega sobotnega jutra predstavljalo slovo od moje Pike. A kaj mi je preostalo drugega, če pa ni hotela z menoj na pot?

tunizija-2009-001-denis.jpg

Šele malo pred Genovo je sonce prebilo jesenske megle in obsijalo še redko trdovratno listje na skoraj golih drevesih, ki so poraščala hribovje ob avtocesti. Za konec novembra je bil dan čudovito topel. Ko smo se prebili do pristanišča, smo malo gledali bolj redke primerke vozil za stranpota, ki so se izkrcavali s Carthage, potem pa smo se raje posvetili lepljenju nalepk z logotipom tokratnega raida na naše avtomobile. Denisa sem uvedel v obrt lepljenja nalepk z vodo, milnico in plastično kartico. Pa zna še nekaj novega.

tunizija-2009-002-sobi.jpgtunizija-2009-003-denis.jpg

Na ladji sem za šport, čeprav jih nisem rabil, uplenil še kake tri ceteene, od tega enega novega, rumenega. Za adrenalin in za trofejo. Pri tem mi je sicer uspelo popolnoma zapackati rokav flisa s šmirom. Prav mi je, kaj pa sem oblekel tega z logotipom toyote.

“Equipage aux poses des manoeuvres!” je zazvenel nekje okoli pol šestih zvečer in brž nato se je Carthage odlepila od pomola. Pri večerji smo tokrat brez problema dobili vino in tudi sicer se je osebje do nas obnašalo izredno ustrežljivo in prijazno, kar do sedaj ni bil ravno običaj.

tunizija-2009-004-sobi.jpgtunizija-2009-005-denis.jpg

Ko ležim v postelji v ladijski kabini in Carthage hiti skozi noč ter nas nese Afriki v objem, razmišljam, kaj je tisto, kar nas žene na jug. Kaj je tisto, da se ne moremo upreti in nas vedno znova sili, da se vračamo nazaj v naročje črne celine, pa čeprav to ni najbolj modro, nasprotno, včasih je celo nespametno? Ima prav Mojca, ko reče, da je bolje, če ne greš v Saharo, ker se boš zastrupil in ne boš mogel prenehati vračati se vedno znova in znova? Ne vem. Vem le to, da sem bil z vsakim kilometrom poti proti Genovi bolj miren, manj napet, in da se skrit v nedrih železne Carthage počutim varno in toplo. Ne trdim, da strahov ni, da ni želja, kaj bi lahko bilo drugače, in da ni obžalovanj, ker se stvari niso izšle po načrtih, a tukaj, zdaj, ko okoli mene nežno drhti ogromna ladja in hiti v domačo Afriko, sem pomirjen s svetom in seboj.

Sedemnajst komadov nas je tokrat, vključno z enim otrokom, ki pa ni Denis, ampak Tian Tomas, TiTo pravzaprav, kot sva z Mišotom ugotovila, in enim Avstrijcem, Helmut poimenovanim, ki je, kot sem ugotovil kasneje, evropski prvak v streljanju s pištolo, Nobelov nagrajenec in taksist. Naloženi smo v šest avtomobilov, dva nissana, dve toyoti, enega G-ja in enega jeepa. Pisana, zelo pisana druščina. Zraven pa še šest Primorcev, ki bi se nam radi priključili, ker jih je Nute pustil na cedilu. Morda jih bomo vzeli s seboj so Douza in do rož, to bo šlo, čeprav imajo hummerja H2 s seboj. Kmalu bomo v pesku in tam bo hitro jasno, po koliko bo točka.

Zahodnjaška nestrpnost v meni me rine v misli, kako bi bilo, če bi se po izkrcanju odpeljali direktno do Douza, a uravnovešam jo z mislijo na eden in edini, po Dorinih besedah, Samirin brik, pa na šišo in na „shacke” z okusom vanilije. Le upam, da Samiri tokrat ne bo zmanjkalo kaper, in da nas ladja čim prej prinese na južno obalo Sredozemlja. Pogrešam le Piko in veselje, da bi se skupaj vračala v pesek.

2. DAN: NEDELJA, 22.11.2009 – ZA ENE PRVIČ, ZA DRUGE SPET, ZA VSE KONČNO!
LADJA -TUNIS – MONASTIR

Da bi lahko ubesedil, kar čutim, ko se po dnevu plovbe na obzorju izriše obala Afrike, mi manjka zaresen pisateljski dar. Tako lahko le napišem, da sem se široko smejal, ko se je okoli enih popoldne iz rahlega mrča pričelo slikati obrežje Tuniškega zaliva. Pa Pika je imela prav, Denis si res želi burnus. Ugotovil je, da Tatauine res obstaja in ni samo ideja oddaljenega planeta, pa da se nahaja v Tuniziji marsikaj, kar je povezano s Star Warsi. Čeprav tega ne kaže tako odkrito kot jaz, mislim, da tudi on komaj čaka, da bomo stopili na afriška tla, komaj čaka na Tunizijo in Saharo.

tunizija-2009-006-helmut.jpgtunizija-2009-007-sobi.jpg

Pri kosilu, ki so nam ga servirali, ko je ladja plula po zalivu proti pristanišču, nam je Mišo razložil, da bo vsak avto dobil kot poklon posadke tri litre vodke. Ko smo ga malo debelo gledali, nam je razložil, da ga je posadka prosila, če lahko naredimo zanje malo kontrabande in jim spravimo alkohol čez mejo, čez carino. Turistov nihče ne resno pregleduje in bližal se je eden najpomembnejših muslimanskih praznikov, L’Aïd el-Kebir, La fête du mouton, praznik ovce, ki ga praznujejo v spomin na tiste čase, ko bi moral Abraham bogu žrtvovati lastnega sina, pa se je potem bog sprijaznil z žrtvovanjem ovce. No, naši fantje so se hoteli očitno malo poveseliti tudi na uradno prepovedan način. Usluge se ni dalo odbiti, stalo nas ni pa itak nič.

V skoraj rekordnem času smo bili vodka in mi z njo izkrcani z ladje in skozi carinske formalnosti. Tudi ladja je vozila hitreje kot običajno in nekaj čez tretjo uro popoldne smo že šraufali antene in GPS-e in se pripravljali za pot proti Monastiru. Ko smo dočakali vse avtomobile, tudi Primorce, smo se po novem mostu preko lagune odpeljali proti jugu. Že na prvi cestninski postaji so imeli tisti brez tunizijske valute težave. Tudi sicer je bila kolona devetih vozil težko obvladljiva, tudi zato, ker hummer ni imel radia, še manj pa pojma, kam naj pelje. Na srečo smo se le z veliko motoviljenja, a brez izgubljanja, s postankom za točenje goriva, prebili do Cristala v Monastiru.

tunizija-2009-008-eva.jpgtunizija-2009-009-magda.jpgtunizija-2009-010-ipsilon.jpgtunizija-2009-011-ipsilon.jpg

tunizija-2009-012-helmut.jpg

 

Samirin brik je meni še vedno odličen, čeprav na Denisa ne naredi vtisa. Dora je požrla kar tri in pri tem početju ni bila osamljena. Milk “shacke” je bil dober, šiša tudi, Denisu pa je bil vonj aromatiziranega tobaka odvraten do bruhanja. Ni kaj, vsakemu svoje.

tunizija-2009-013-sobi.jpgtunizija-2009-014-sobi.jpgtunizija-2009-015-helmut.jpg

Večer je, ležim v postelji in razmišljam kako bo jutri. Občutek imam, da se bo pot do Douza vlekla, ker bo treba pasti vse te avtomobile kot trop svojeglavih koz. Zanimivo bo tudi to, kako bo Denis in ostali prvički skupaj z njim prenašal ovco. Tisto obcestno, pečeno. A jutri zvečer bomo na vratih Sahare.

Z Denisom sva pred spanjem ob brenkanju kitare še preučevala zemljevid. Malo mi je žal, da sem mu pustil vzeti na pot njegovo kitaro, tako lepa nova je. Upam, da bo zelo pazil nanjo. Jaz sem zaigral samo „Wish you were here”.

3. DAN: PONEDELJEK, 23.11.2009 – RAZVLEČENA KARAVANA
MONASTIR – DOUZ

Zbudila me je pesem galebov. To je seveda drzna laž, a bere se dobro. Res pa je, da sem slišal galebe, ko me je zbudilo treskanje vrat in glasovi na hodniku.

Ko sedim v kampu v Douzu, ko je za nami približno 500 kilometrov divjanja čez Tunizijo, ko lahko s prsti na nogah grebem po vlažnem saharskem pesku in med tem poslušam muezinov klic k večerni molitvi ter pijem hmeljev čaj z alkoholom, sem miren. Po poti smo na običajnem mestu pojedli ovco in pri kitu popili čaj, sicer pa smo se zaradi preveč popitega vina in majhnih mehurjev nekaterih ustavljali pogosteje kot mestni avtobus in v Douz prišli že v trdi temi.

tunizija-2009-016-denis.jpgtunizija-2009-017-ipsilon.jpgtunizija-2009-018-sobi.jpgtunizija-2009-019-sobi.jpg

tunizija-2009-020-denis.jpg tunizija-2009-021-helmut.jpgtunizija-2009-022-helmut.jpgtunizija-2009-023-eva.jpg

tunizija-2009-024-sobi.jpgtunizija-2009-025-sobi.jpg tunizija-2009-026-denis.jpgtunizija-2009-027-helmut.jpg

tunizija-2009-028-sobi.jpgtunizija-2009-029-sobi.jpg

 

Denis si je zjutraj v Monastiru privoščil jutranji časopis v arabščini. Med ogledovanjem štacun sva naletela na želve in odločila sva se, da jih bova nazaj grede kupila. Če ne bova pozabila, seveda. Ker smo pred Kebilijem videli prve kamele, je Denis zvečer izjavil, da so njegova pričakovanja izpolnjena. Od tega potovanja si je obetal pesek in kamele.

tunizija-2009-030-denis.jpg

Ker je vedno najbolje kupovati stvari čim prej, da jih lahko na potovanju še uporabiš, sva Denisu v medini Douza nabavila burnus in šeš. Preostanek potovanja je preživel zamotan v te cunje.

Ko se je prikazal Tahar, smo naredili bojni plan – šest dni zaresnega peska. Baje bo težko, Tahar grozi, da dežja že dolgo ni bilo in da nas čaka sam feš-feš, a njegove ugovore potolčemo s tem, da smo sem prišli zato, da odpeljemo nekaj težkega. Še en dan nas bodo spremljali Primorci, pa da vidimo, kako se bo hummer obnašal v sipinah. To bo še zabavno.

Z vremenom imamo srečo, topleje je, kot je bilo spomladi, ko smo potovali proti Libiji. Jutri bomo res spali pod zvezdami, danes nas še ščiti streha iz palmovih vej. Iz Barrensov bomo prišli v Tanaris. Po eni strani komaj čakam, da mine noč in pojdemo v pesek, po drugi strani pa poskušam zadržati in užiti v sebi vsak trenutek, vsak občutek, ki je vsepovsod okoli mene. Kako prijetno je recimo dejstvo, da je ravno nad mojo spalko v strehi luknja, skozi katero lahko opazujem zvezde. Kako švisti deljenje kart za tarok, kako se iz daljave sliši riganje osla, kako ropotajo šahovske figure, ko Denis igra s Primožem, Mišo pa komentira. Režim se, ker se še vedno vse pipe na WC-ju kampa lahko hkrati premikajo gor in dol, uživam v scanju v desni pisoar z razgledom čez kamp, in misel na toplo spalno vrečo postaja iz trenutka v trenutek bolj mamljiva.

tunizija-2009-031-ipsilon.jpgtunizija-2009-032-sobi.jpg

4. DAN: TOREK, 24.11.2009 – BELE SIPINE
DOUZ – EL FAOUAR – ROŽE – KAMP MEHDET

Denis pravi, naj se raje ne zakopljem več, ker ratam živčen. Vem, da ima prav, in se zavedam, da narobe reagiram. Ampak na koncu smo se le izvlekli. Tudi hummerja sem izvlekel, pa še prej bi ga, če bi škatla imela voznika, ki bi znal prav obrniti volan. Ampak preveč pričakovati od nekoga, ki pride v Saharo brez radijske postaje in brez lastne gurtne, pač ne gre. Ne vem, ali je sploh imel s seboj lopato in pjaštre.

tunizija-2009-033-ipsilon.jpgtunizija-2009-034-ipsilon.jpgtunizija-2009-035-sobi.jpgtunizija-2009-036-sobi.jpg

tunizija-2009-037-sobi.jpg

Prvi čaj v Douzu, po točenju 240 litrov nafte in nabavi zalog vode, je bil prijetno umirjen, že prvi pesek pa nam je osušil grla in pokazal, kako kot skupina sploh ne funkcioniramo. Radijska komunikacija ni obstajala, nekateri so bili prestrašeni, drugi pa so kot norci divjali povsod okrog in ogrožali ostale – pri tem imam v mislih predvsem Šukija s hummerjem. Avto je še šel, voznik pa pojma nima. Ne o vožnji po pesku ne o vožnji v skupini. Šobi je na novi toyoti v eni izmed neugodnih lukenj malo predelal odbijač. Od daleč so nas opazovali puščavski kužki, Tahar je zmajeval z glavo, potem pa šel raje na vrh sipine telefonirat, kot da bi si z nami utrujal oči. Na koncu smo se le prebili preko sipin do bližine bira Mehdet, kjer nas je starejši arabski sin puščave, ki sva ga z Denisom vzela v avto, vodil do svojega istoimenskega kampa. Tu smo kar na matlah (žimnicah) v velikih skupinskih šotorih raztegnili svoje spalne vreče, potem pa sem skuhal prvo rdečo pašto na tem potovanju.

tunizija-2009-038-helmut.jpgtunizija-2009-039-denis.jpgtunizija-2009-040-sobi.jpgtunizija-2009-041-eva.jpg

tunizija-2009-042-magda.jpgtunizija-2009-043-helmut.jpgtunizija-2009-044-eva.jpgtunizija-2009-045-eva.jpg

tunizija-2009-046-sobi.jpgtunizija-2009-047-primoz.jpg

Po večerji sem popravil vijak na klemi akumulatorja, ker zaradi slabega stika vitel občasno ni hotel delati, in počistil avto, ki je bil že po prvem dnevu poln peska. Med tem se je Denis sprehajal po sipinah in sem ga do teme čakal, da sva pomila posodo, malo s peskom, malo z vodo. Zvečer ob ognju sede razmišljam, kako nam bo jutri kazalo. Točno 77 kilometrov zračne črte kaže GPS do Ain Huilat Richeta, kjer je naš cilj, ampak sam pesek je to in proti naši smeri obrnjene sipine. Res bomo brez Primorcev, a smo vseeno velika skupina. Treba bo najti pravi vrstni red avtov, zgledno skrbeti za radijsko komunikacijo, pripraviti gurtne, … Vitel sem zrihtal in bo od sedaj naprej delal, kot je treba, tako vsaj upam. Počasi in po pameti, pa bomo morda res čez kaka dva dni namočili palce na nogah v toplo vodo Ain Ouadetta. To bi bilo lepo, in še lepše, če bi bila Pika z menoj. Vsaj še nekdo bi se mi smejal, ko sem prvi od vseh telebnil v peščeno luknjo in se zakopal kot otrok.

tunizija-2009-048-primoz.jpgtunizija-2009-049-magda.jpgtunizija-2009-050-eva.jpgtunizija-2009-051-eva.jpg

tunizija-2009-052-primoz.jpgtunizija-2009-053-ipsilon.jpgtunizija-2009-054-ipsilon.jpgtunizija-2009-055-ipsilon.jpg

tunizija-2009-056-primoz.jpg

Zadovoljen sem, ker je Denis precej navdušen nad peskom. Malo so ga sicer spravile ob živce muhe, malo sem včasih tečen jaz, ker mu moram vsako delo pokazati in še razložiti, kako naj ga naredi, ampak se trudim zavedati, da je to njegovo prvo potovanje take vrste. Gume že zna spustiti in vklopnike obrniti, z gurtno in komando vitla pa bo že še našel skupno frekvenco. Jaz pa se moram še malo umiriti. Da bom ves čas miren, tako kot zdaj, ko z nogami, zakopanimi v pesek, poslušam klepet ob ognju, Denisovo igranje kitare, in pišem te vrstice.

tunizija-2009-057-helmut.jpgtunizija-2009-059-sobi.jpgtunizija-2009-060-sobi.jpg

5. DAN: SREDA, 25.11.2009 – ZAČNE SE ZARESNO TOLČENJE PESKA
KAMP MEHDET – PRVI BIVAK

Šobi me je zbudil ob sedmih zjutraj, še pred sončnim vzhodom, da sem zamesil testo za hbso. Po dobrem zajtrku sem dal Denisu možnost, da je malo teral Niskota po sipinicah okoli kampa. Bil je malo živčen in včasih je moral zavijati na drugo desno, ampak pravzaprav mu je šlo kar dobro.

tunizija-2009-064-sobi.jpgtunizija-2009-058-ipsilon.jpgtunizija-2009-061-helmut.jpg

Za nami je dan borbe s Taharjem in njegovo špuro. Nezadovoljen z našo idejo o direktni smeri na Ain Ouadette je sprva hotel malo na sever proti Jebilu in Tembainu, potem pa, ko smo od njega zahtevali direktno direktno, je vlekel zelo poševno, luknjasto in cikcakasto špuro. Večino dneva sva ga z Denisom gostila v avtu in vozili smo prvi. Občutek sem imel, da je nalašč naredil prehode pasov sipin nekoliko težje, da bi si premislili in odšibali na sever proti pistam in Jebilu, kot je bila njegova ideja. Špura je bila res težka, še Mišo se je dvakrat zagrebel. Enkrat sem jaz Šobija vlekel iz neugodno poševne luknje, a kmalu mi je vrnil uslugo, ko sem se po otročje vrgel na trebuh na nizko sipinico. Pri zadnjem prehodu sipin pa je imel Tomo nekoliko večje težave zaradi pomanjkanja moči, zato ga je Mišo na vrh potegnil z vitlom.

tunizija-2009-062-denis.jpgtunizija-2009-063-denis.jpgtunizija-2009-065-helmut.jpgtunizija-2009-066-sobi.jpg

tunizija-2009-067-sobi.jpgtunizija-2009-068-sobi.jpg

V celem dnevu smo naredili kakih 23 kilometrov zračne razdalje, še 54 jih kaže GPS do cilja. Ne vem, kakšna bo jutri odločitev, ali bomo vztrajali pri začrtani poti ali se predali in poiskali lažjo. Zjutraj bo sestanek, pa bomo videli, po koliko bo točka.

tunizija-2009-069-sobi.jpgtunizija-2009-070-denis.jpg

Danes bomo končno čisto zares spali pod zvezdami. Denis že jamra, da ga zebe, pa je komaj deseta ura zvečer. Ob ognju je šiša lepo sedla k Taharjevemu čaju. Po vročem dnevu je noč res hladna, a zvezde žarijo, in še bolj bodo, ko se bo luna skrila. Čez nekaj dni bo polna, in takrat bomo upam da spali v sipinah. In upam, da ne bo preveč vlage. To bi bila želja tudi za današnjo noč.

tunizija-2009-071-sobi.jpgtunizija-2009-072-sobi.jpg

6. DAN: ČETRTEK, 26.11.2009 – SAM PESEK
PRVI BIVAK – DRUGI BIVAK

Prav težko pišem te vrstice, ker sem palec in kazalec osmodil na koščku rakete, ki jo je izstrelil Tahar. Prsti levice pa so od igranja kitare pred dvema dnevoma še čisto razboleli.

tunizija-2009-073-sobi.jpgtunizija-2009-074-sobi.jpgtunizija-2009-075-sobi.jpgtunizija-2009-076-sobi.jpg

tunizija-2009-077-sobi.jpgtunizija-2009-078-sobi.jpg

Dan je bil tudi sicer dolg in ne preveč vzpodbuden. Ker smo ugotovili, da dnevno naredimo le po 20 kilometrov in da bodo sipine direktno do Ain Huilat Richeta vedno težje, smo se odločili za pot direktno do Tembaina in nato po nesojeni špuri Sahara Masters do cilja pri Ain Ouadettu. A že sredi dneva smo prišli do spoznanja, da tudi direktno do Tembaina, kljub lažjemu terenu, ne bo šlo, zato smo se poskusili prebiti proti biru Jebil in nato po pisti naprej. Pa tudi ta načrt nam je spodletel – najprej je v čudovito luknjo padel Šobi, zato smo se ob tem slikali za Mladino in izgubili več kot uro dneva. Ko smo končno nadaljevali, sem najprej snel gumo jaz, in sicer sprednjo levo, kakih dvajset minut kasneje, ko smo mojo napumpali in nadaljevali pot, pa se je podobno zgodilo tudi Tomotu. A med reševanjem Tomota je slovo vzela moja dvigalka – prelomila se je skoraj na polovico. Ne bom skrival, da me je to nekoliko potrlo. Lani je šla ena falit zaradi Koštrunca, dotolklo jo je slano jezero, za tokratno pa so bile usodne sipine.

tunizija-2009-079-helmut.jpgtunizija-2009-080-sobi.jpgtunizija-2009-081-sobi.jpgtunizija-2009-082-denis.jpg

tunizija-2009-083-denis.jpgtunizija-2009-084-helmut.jpgtunizija-2009-085-sobi.jpgtunizija-2009-086-eva.jpg

tunizija-2009-087-sobi.jpgtunizija-2009-088-eva.jpgtunizija-2009-089-sobi.jpgtunizija-2009-090-magda.jpg

Ko smo izvlekli Tomota in mu s pomočjo ognja nazaj namestili sneto gumo, smo morali priznati poraz, da do vode, kaj šele do Tembaina, ta dan ne bomo prišli, zato smo spet poiskali prostor za bivak kar med sipinami. Ker sem za večerjo naredil pire in vampe, je bil Denis obsojen na suho večerjo. Mogoče mi je to zameril, ker me je nato pustil samega, ko sem pospravljal avto, pretakal nafto iz rezervnega v glavni rezervar, popravljal vrata, ker se niso več hotela odpirati, popravljal konektor komand od vitla, čistil zračni filter, preverjal nivo motornega olja in kontroliral pritisk v gumah. Malo žalostno je biti brez resnega sovoznika.

tunizija-2009-091-sobi.jpgtunizija-2009-092-sobi.jpgtunizija-2009-093-sobi.jpgtunizija-2009-094-primoz.jpg

tunizija-2009-095-helmut.jpg

Upam, da jutri zjutraj guma ne bo na tleh. Kot je Mišo pravilno ugotovil, me take stvari delajo nesrečnega. Ni bil slab dan, zakopal sem se le enkrat, ko sva s Taharjem vlekla špuro, ker preveč obožuje luknje, kjer enostavno ni časa in prostora avta obrniti. Isto se je popoldne zgodilo Šobiju, ko je Mojco zamenjal za Taharja. Preveč zavija špura našega prijatelja vodiča, vsaj za moj okus. Saj nismo na motorju. Se je pa pot občutno izboljšala, odkar smo ga poslušali in se odrekli direktni na Aih Huilat Richet. Očitno nas je včeraj res poskušal malo prestrašiti.

tunizija-2009-096-denis.jpgtunizija-2009-097-denis.jpg

Proti severu vidimo oddaljene luči vojaške postojanke pri biru Jebil, tik pred sončnim zahodom pa smo v daljavi videli obrise oddaljenih mizastih hribov v smeri Tembaina. Taharju je Šobi privoščil rakete in metke za strašilno pištolo, zato je lahko v času, ko sem se jaz posvečal Niskotu, izvedel pravo ofenzivo. Ostanek te ofenzive je predstavljal tudi tulec, ki mi je skoraj priletel na glavo in na katerem sem si prste tako nesrečno osmodil.

tunizija-2009-098-sobi.jpgtunizija-2009-099-sobi.jpgtunizija-2009-101-sobi.jpg

tunizija-2009-102-sobi.jpg

Dan res ni bil najboljši. Vem, da na vsakem potovanju pride do podobnih trenutkov. Ni tako hudo, ampak grozno pogrešam Piko. Danes se počutim grozljivo samega in osamljenega. V takih trenutkih je tudi pesek le še nadloga in nebodigatreba in že taka malenkost, kot so mrzla ušesa, je lahko vzrok za slabo voljo in tečnobo. Upam, da bo jutri bolje. Mogoče pa je kriv Tembaine. Že lani sem v bližini snel gumo in preživel ne pretirano prijeten večer, mogoče je krivo Taharjevo obstreljevanje in polomljena dvigalka. Mogoče pa sem samo utrujen.

tunizija-2009-100-sobi.jpg

7. DAN: PETEK, 27.11.2009 – KONČNO NA CILJU
DRUGI BIVAK – TEMBAINE – AIN HUILAT RICHET

Oaza Ain Huilat Richet se je ponovno izkazala za prekleto zahteven cilj. Mimo Bira Abdullah in Tembaina smo po trasi, kjer je šla etapa dirke Sahara Masters 2009, tolkli pesek od jutra pa do teme. Čeprav je sredi popoldneva zgledalo nemogoče, da bi dosegli svoj cilj, smo v zadnji svetlobi dneva v kotlini med sipinami uzrli skrito jezero. Pogled je bil zelo zelo lep, pa čeprav smo bili utrujeni za umret. Ne samo zaradi tega, ker uzreš oazo, vodo in zelenje po štirih dneh v pesku, ampak tudi zaradi tega, ker si spet osvojil težko dosegljiv cilj, pravzaprav do njega prispel po najbolj nemogoči poti. Taharjevi prijatelji, na katere smo naleteli ob jezeru, mu niso hoteli verjeti, da smo se res prebili iz smeri Bir Marchoja. Konfiguracija sipin naj bi dostop iz te smeri praktično preprečevala.

tunizija-2009-103-sobi.jpgtunizija-2009-104-sobi.jpgtunizija-2009-105-magda.jpgtunizija-2009-106-helmut.jpg

tunizija-2009-107-helmut.jpgtunizija-2009-108-sobi.jpgtunizija-2009-109-eva.jpgtunizija-2009-110-eva.jpg 

A cena našega dosežka ni bila majhna. Sredi dneva, ko se je nama z Denisom pridružil še Nace, je počil eden od nosilcev zadnjega diferenciala. Ni bilo druge kot odšraufati ga in se peljati naprej. Na kljuki od vitla se je pri kdo ve katerem naletu na sipino skrivila varovalka, kriv sem bil seveda sam, ker nisem preveril, kako je zavarovana kljuka, ki jo je nekdo samo obesil na najbolj enostaven način. Bolj kot se nam je mudilo, več traparij smo počeli. Mitju je v navari zmanjkovalo goriva, pa ga ni natočil med čakanjem, da avti pred njim najdejo prehod ali pa da Tomota spravimo preko sipine, raje je počakal, da mu je nafte povsem zmanjkalo in se je avto ustavil, tako da smo zapravili še dodatnih dvajset minut. Dva kilometra pred ciljem, ko je sonce že zahajalo, mi je uspelo sneti sprednjo desno gumo. Ob pomoči Šobijeve in Čarlijeve posadke smo jo zamenjali z rezervno tako hitro, kot bi šlo za dirko F1. Le nekaj minut kasneje je Mitja zakopal navaro – vse zato, da bi bilo bolj napeto. A na koncu nam je vendarle vsem skupaj uspelo in večerno kopanje v toplem izviru je bilo zelo razposajeno.

tunizija-2009-111-primoz.jpgtunizija-2009-112-sobi.jpgtunizija-2009-113-sobi.jpgtunizija-2009-114-sobi.jpg

tunizija-2009-115-sobi.jpgtunizija-2009-116-primoz.jpgtunizija-2009-117-denis.jpgtunizija-2009-118-denis.jpg

Sredi popoldneva smo celo naleteli na Primorce, ki so tudi poskušali priti od Tembaina do Ain Ouadetta. Mogoče malo zato, da bi nam pokazali, da zmorejo. Kljub temu, da so najeli vodiča, jim ni uspelo. Vodič je falil smer, padli so v napačno dolino med sipinami in zmanjkalo jim je časa, da bi dosegli cilj, zato so se že vračali. Baje jih je čakal v kampu pečen kozliček, kar je pomembnejše od tega, da prideš v Ain Huilat Richet.

Ko je padla noč, sem bil tako crknjen, da niti vtisov nisem bil sposoben zabeležiti. Po cigarilosu, katerega mi je Šobi dobrovoljno naklonil, sem zlezel v šotor, ki sva ga postavila, da Denis ne bi zmrznil, in zasmrčal. Ain Ouadette me je znova dotolkel. A avto je bil pripravljen za naslednji dan, nafta pretočena, rezervna guma porihtana, polomljen nosilec diferenciala spravljen v zaboju. Več pa nisem mogel storiti. Še dobro, da je večerjo skuhal Denis.

8. DAN: SOBOTA, 28.11.2009 – ZAČETEK VRAČANJA
AIN HUILAT RICHET – BIR EL MIDA

Ležal sem na vrhu velike sipine pred Bir el Mido in opazoval sončni zahod. V daljavi so se risali zastrti obrisi Dekamisa in Tembaina, na sipini pred mano je ležal Mišo, malo dlje Denis, ostali so gomazeli nekje naokrog. Sonce je zahajalo, ves svet si je nadeval oranžne barve in užival v čudovitem večeru, jaz pa sem razmišljal, da če ne bi do ure točno pred mesecem dni zajebal PDI, sedaj ne bi ležal na pesku nekje sredi Sahare v kratkih hlačah in kratkih rokavih in za seboj ne bi imel odpeljane ene najtežjih peščenih špur v Tuniziji. Lepo mi je, a vseeno – če sedaj potegnem črto, mi je žal, da se je zgodilo, kakor se je zgodilo. Predvsem zato, ker sem zapravil možnost, da bi si življenje kolikor toliko normaliziral in poskrbel za pomembne stvari, za naju.

Zjutraj je Šobi nadgradil osnovno pečenje hbse s posebnimi polnjenimi modeli, pečenimi v foliji v žerjavici. Mislim, da ima ta ideja pred seboj svetlo bodočnost.

tunizija-2009-119-denis.jpgtunizija-2009-120-helmut.jpgtunizija-2009-121-helmut.jpgtunizija-2009-122-denis.jpg

tunizija-2009-123-sobi.jpgtunizija-2009-124-sobi.jpgtunizija-2009-125-denis.jpg

Danes je Denis potoval z Mišotom, meni pa se je pridružil Helmut, ker je Čarli vozil Taharja. Pot ni bila zahtevna, vozili smo se po „normalnem” turističnem dostopu do Ain Ouadetta, in mirno je šel mimo cel dan. Mogoče je k mirnosti malo pripomogla tudi utrujenost, malo pa jutranja kopel v vročem izviru, kateremu je Šobi nameril 35 stopinj C.

tunizija-2009-126-eva.jpgtunizija-2009-127-eva.jpgtunizija-2009-128-sobi.jpgtunizija-2009-129-sobi.jpg

tunizija-2009-130-sobi.jpgtunizija-2009-131-eva.jpgtunizija-2009-132-denis.jpg tunizija-2009-133-sobi.jpg

tunizija-2009-134-sobi.jpgtunizija-2009-135-eva.jpg tunizija-2009-136-sobi.jpgtunizija-2009-137-denis.jpg

tunizija-2009-138-denis.jpgtunizija-2009-139-denis.jpgtunizija-2009-140-helmut.jpg

Danes je Denis že drugič kuhal in prav dobro mu je šlo od rok. Jaz sem v zavetju sipine spet postavil šotor, in le klini so mi delali preglavice, ker jih je v pesek težko zapičiti. Jutri bomo v Ksar Ghilanu in naša šestdnevna odiseja po pesku bo končana. Če me občutek ne vara, ta misel marsikomu predstavlja olajšanje.

tunizija-2009-141-eva.jpgtunizija-2009-142-ipsilon.jpgtunizija-2009-143-ipsilon.jpgtunizija-2009-144-sobi.jpg

tunizija-2009-145-ipsilon.jpgtunizija-2009-146-ipsilon.jpgtunizija-2009-147-sobi.jpg 

9. DAN: NEDELJA, 29.11.2009 – NAZAJ DOMA V KSAR GHILANU
BIR EL MIDA – DI ZMELA – KSAR GHILANE

Danes sem končno spet govoril s Piko. Preko zadnjih sipin in med camelgrassi smo se od Bir el Mide prebili do Ksar Ghilana. Po poti smo se ustavili v Di Zmeli na čaju, a kaj, ko Fethija ni bilo. Baje je bil ravno na poti iz Douza, ampak ga nismo niti čakali niti dočakali.

tunizija-2009-148-sobi.jpg

Dnevna vožnja ni bila nič posebnega in nič zahtevnega, vsaj v primerjavi s tem, kar smo že dali čez, ne. Malo smo tolkli luknje in kameljo travo, Mitju pa se je uspelo enkrat tako kvalitetno zakopati, da sva ga morala z Mišotom izvleči z dvema vitloma. Hujšega pa na srečo ni bilo. Poznalo se je, da so ljudje utrujeni, in v takem trenutku se Ksar Ghilane prav prileže. Pa še vreme se je nekam kvarilo in zavetje oaze je zato še bolj dobrodošlo. Že zjutraj smo se zbudili v oblačno jutro, veter je postajal vedno močnejši in komaj smo zložili šotore. Je pa med zajtrkom Šobi še razvijal svoje pekarske sposobnosti – poleg pici podobnih zavitkov se je iz testa za hbso lotil še čokoladnih navihančkov. Zelo odlično.

tunizija-2009-149-helmut.jpgtunizija-2009-150-helmut.jpgtunizija-2009-151-ipsilon.jpgtunizija-2009-152-denis.jpg

tunizija-2009-153-sobi.jpg tunizija-2009-154-helmut.jpgtunizija-2009-155-eva.jpgtunizija-2009-156-denis.jpg

Bazen v Ksaru sem lepo užil, takoj, ko smo postavili tabor na običajnem mestu. Voda ima še vedno 33 stopinj C in še vedno po njej plavajo alge. Drugače pa je bila oaza prazna. WC-ji so praktično zanemarjeni, mila in papirja ni nikjer več. Vlada pa blažen mir. Nobenih glasnih Italijanov, nobenih karavan belih toyot in turistov s kovčki. Zvečer smo ob bazenu v soju sveče pili čaj in kadili jagodno šišo, z neba pa se nam je smejala luna, obdana s širokim obročem svetlobe, ter nam grela srca in domišljijo, če so bile že noge mrzle.

tunizija-2009-157-helmut.jpg

10. DAN: PONEDELJEK, 30.11.2009 – POTEPANJE OKOLI KSARA
KSAR GHILANE IN MALO NAOKROG

Veter, ki je ponoči pojenjal, se je s soncem spet dvignil. Kljub temu ni bilo težko zlesti iz šotora in se odpraviti v toplo vodo. Na 33 stopinjah je bilo prav prijetno, le v mokro glavo me je nekoliko zeblo, dokler mi las ni posušil veter. In končno je prišel za Mišota in zame dan dopusta, ker nama zjutraj ni bilo treba mesiti testa in peči hbse za celo karavano. Res pa zato tudi ni bilo na voljo novih Šobijevih specialitet – calzonejev in čokoladnih navihančkov kot včeraj, le navadna hbsa. Vseeno se je dobro podala k klobasi, majonezi, pašteti, nuteli in maslu z medom. Pošle so tudi zadnje zaloge alpskega mleka.

Po celem dnevu v pesku, ko smo našli izvir ob pipelinu in nato odpeljali špuro od trdnjave, ki je bila zelo mehka in težka, sem med namakanjem v bazenu poslušal, kako se iz kafiča razlegajo pesmi Joe Dassina. Res je tokratna Tunizija nekaj podobnega željam po indijanskem poletju. Če tukaj na soncu in vetru pomislim na mrzel in moker december, ki se začenja jutri in nas čaka ob vrnitvi, me kar mrzlo spreleti po hrbtu. Tukaj lahko še vedno bos hodim po pesku, nosim sončna očala in kratke hlače, opazujem, kako se vrtinči voda v bazenu, in razmišljam, kje bi lahko naravnost s palme nabral datlje. Zime mi niso priklicale niti božične pesmice, ki so jih Šabci med pojanjem po sipinah spuščali po UKV-ju. Sovražim božič in sovražim december. In točno pet let po vrnitvi iz Strasbourga bom delal zadnji košček PDI. Kaj bo potem, kdo ve.

tunizija-2009-158-ipsilon.jpgtunizija-2009-159-helmut.jpgtunizija-2009-160-helmut.jpgtunizija-2009-161-primoz.jpg

tunizija-2009-162-primoz.jpgtunizija-2009-163-helmut.jpgtunizija-2009-164-helmut.jpgtunizija-2009-165-sobi.jpg

tunizija-2009-166-denis.jpgtunizija-2009-167-sobi.jpg

11. DAN: TOREK, 1.12.2009 – BOLEČA VRNITEV V CIVILIZACIJO
KSAR GHILANE – DOUZ – TOZEUR

Že celo jutro, tudi sedaj, ko sede ob bazenu pišem te vrstice, mi hodi po glavi „Crois-le moi”. Verjemi mi. Pa ne vem, kaj naj verjamem, komu naj verjamem. Ko sem zjutraj zlezel iz bazena in oblekel svežo majico, je bilo to slovo od Ksar Ghilana, slovo od Sahare, slovo od Tunizije, od Afrike. Ne vem odgovora na včerajšnje Mišotovo vprašanje, kdaj se bom spet namakal v Ksaru. Res ne vem, sanja se mi ne. Le upam, lahko, da mi bo uspelo tako zložiti življenje, da se bom lahko vsaj enkrat na leto vračal v pesek. Poskušam se tolažiti z mislijo, da imam časa še dovolj. Pa da ima Mišo prav, ko govori, da če vse narediš, kot je treba, se stvari same pravilno zložijo in odvijejo v želeno smer. Utapljajoči se oklene vsake slamice?

tunizija-2009-168-sobi.jpgtunizija-2009-169-sobi.jpg 

Mogoče sem samo utrujen, mogoče samo tolče depresija zaradi vračanja na sever in mraz. Mogoče samo preveč pogrešam Piko in imam zato poln kurac vsega skupaj, na čelu z lastno nesposobnostjo. Občutek, da bi danes moral početi nekaj drugega kot grebsti po saharskem pesku, je prekleto močan, in nikakor se ga ne morem znebiti.

 tunizija-2009-170-sobi.jpg

Danes nas čaka še zadnja resna peščena etapa od Ksara do Douza. Potem pa bo treba napumpati gume, obrniti šnorkel in vklopnike ter za nekaj časa pozabiti na čaj in šišo ob bazenu v oazi Ghilane.

Dan se ni nadaljeval pretirano rožnato. Že po nekaj kilometrih poti od Ksara proti Douzu smo se, po tistem, ko sem z vitlom povlekel Mišota iz luknje med camelgrassi, morali obrniti in vrniti na asfalt. Ubogemu Niskotu je odtrgalo nosilec zadnjega desnega amortizerja. Tako ni bilo druge možnosti, kot da smo se vrnili v Ksar, napumpali gume in se po cesti odpravili v Douz. Med vožnjo po asfaltnem pipelinu sem razmišljal, kaj bolj boli – Niskotova rana in strah, ali bo popravilo mogoče, ali to, da sem celo skupino spravil ob en dan peska. Vkljub težkim mislim, ki so skupaj z občutkom, da se vračamo na sever, tvorile otožen koktejl, se me je med vožnjo lotevala huda zaspanost. Mogoče sem se pred črnim dnevom hotel skriti v sanje, kdo bi vedel.

tunizija-2009-171-denis.jpgtunizija-2009-172-helmut.jpg

Na srečo sva z Mišotom v Douzu hitro našla mojstra, ki je bil za 40 TD pripravljen zavariti odtrgan nosilec amortizerja in načet nosilec vzmeti. Še največ dela mu je povzročil dvig avtomobila, ostalo je naredil kar hitro. Le upam lahko, da bodo vari zdržali. Za srečo sem naredil en krog okoli kamele. Očitno Niskota lovi starost. Če se bova še kdaj hotela vrniti v Saharo, se bova morala oba precej potruditi. Občutek imam, da sva utrujena, umazana in zdelana. Lahko le poskusim preprečiti to, da bi morala leči k poslednjemu počitku. Mogoče nama bo uspelo.

tunizija-2009-173-ipsilon.jpgtunizija-2009-174-ipsilon.jpg

Ko sem se s popravljenim Niskotom vrnil k skupini, smo se še zadnjič srečali s Taharjem. Z Mišotom naju je peljal pogledat spalne vreče. Očitno je bilo, da je dan kot nalašč za razočaranja – nič primernega ni bilo na voljo. Mišo je pa le kupil litoželezno skledo z apečenje hbse. Potem pa je Tahar vzel svoje stvari, izljubili smo se in oddrvel je v svoji novi toyoti pick-up, ne da bi se ozrl.

Ko se je začelo temniti, smo točili gorivo in se preko Chotta el Jerida odpravili proti Tozeurju. Tamkajšnjega kampa je še vedno le pol, a v hišicah je dovolj prostora za vse. Zvečer mi je Tozeur serviral še eno razočaranje – chawarme ni bilo nikjer na voljo in zadostovati je moral sendvič s tuno in hariso. Vsaj ta je bil dober. Potem pa čaj in domine, zvečer pa nas je Čarli, po novem Zajček poimenovan, razveseljeval z iskanjem lokacij snemanja Star Wars filmov. Za posladek pa smo si privoščili še ogled dveh epizod Sokolov. Ah ja nostalgija …

Kljub kopanju v bazenu v Ksar Ghilanu imam še vedno polno glavo peska, da se mi stresa na papir, ko pišem te vrstice. Vem, da je čas za tuš, pa ga nočem, čeprav vem, da le odlagam neizbežno. A doslej nepoznan občutek, da je čas za vrnitev domov, postaja vedno močnejši. Verjetno je vzrok le to, da pogrešanje Pike tako zelo boli.

12. DAN: SREDA, 2.12.2009 – PO POTEH VOJNE ZVEZD IN UNIČENJA
TOZEUR – CHOTT EL JERID – METLAOUI – TOZEUR

Včasih je bil kamp v Tozeurju večji, spali smo pod palmami, in po njem so se sprehajali mački in psiček Sid je glodal v kos betona ujeto miš. Včasih. Danes smo spali v hiškah, ker je bilo mraz, na škripajočih železnih posteljah. Svež kruh za zajtrk pa je teknil tudi brez mleka.

Dopoldan je prijetno minil. Po zaslugi Dore, Čarlija in interneta smo prišlo do koordinat dveh novih prizorišč snemanja Vojne Zvezd – kanjona, kjer so snemali tudi Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark, in kamelje skale (Camel Rock). Najprej smo šli pogledat kanjon, ki je bil res impresiven in fotogeničen. Jutranji mraz je popustil in čudovito je bilo pohajkovati med oranžnimi skalami. Prav take police so imele kot tiste, po katerih je bilo treba skakati v Lego StarWars igrici. Upajoč, da bo kakšna fotka uspela, sem pridno škljocal s sposojenim kompaktom in grozljivo pogrešal svoj izgubljeni EOS 40D. Mišo je rekel, da se bo treba semkaj še kdaj vrniti z zaresnimi fotoaparati. Prostor je resnično odštekan in še posebej primeren za guncanje afen z burnusi. (Ob vrnitvi domov in ponovnem ogledu filmskega materiala smo prišli do zaključka, da smo bili v napačnem kanjonu in ne tistem, kjer so dejansko snemali. Točko koordinate je predstavljalo parkirišče, od koder je možen dostop do treh kanjonov, ki so zelo blizu skupaj. Zgleda, da smo izbrali napačnega. Več sreče prihodnjič.)

tunizija-2009-175-helmut.jpgtunizija-2009-176-ipsilon.jpgtunizija-2009-177-ipsilon.jpgtunizija-2009-178-helmut.jpg 

tunizija-2009-179-ipsilon.jpgtunizija-2009-180-sobi.jpgtunizija-2009-181-ipsilon.jpgtunizija-2009-182-ipsilon.jpg

tunizija-2009-183-ipsilon.jpgtunizija-2009-184-helmut.jpgtunizija-2009-185-ipsilon.jpgtunizija-2009-186-ipsilon.jpg

Spodbujeni od kanjona smo se odpravili še na veliki šot in na pol prevrnili avtobus, vse za dobro sliko. Sol na jezeru je bila tokrat bela kot sneg in pogled na neskončno bleščečo ravnino, ki se je raztezala do obzorja in onkraj, je bil hipnotično čudovit.

tunizija-2009-187-denis.jpgtunizija-2009-188-denis.jpgtunizija-2009-189-denis.jpgtunizija-2009-190-helmut.jpg

tunizija-2009-191-ipsilon.jpgtunizija-2009-192-ipsilon.jpgtunizija-2009-193-primoz.jpgtunizija-2009-194-magda.jpg

Žal se je zame lepota dneva končala nekaj kilometrov pred Metlaouijem med vožno na Rommlovo pisto. Ko se je razlegel osovražen zvok, ga je tudi Denis takoj prepoznal. Vari mojstra iz Douza so odpovedali in amortizer je spet skakal po svoje. Ni mi preostalo drugega, kot da sem Denisa prepustil Mišotu v varstvo in prevažanje, da vsaj on ne bi zamudil zadnje zabave na robu Sahare. Ko so se vsi odpeljali naprej, sem se lotil demontaže amortizerja. Ležal sem v prahu pod avtom in vrtel ključ 19, ko se je do mene na mopedu pripodil en stričko in vpil, da so naši zgrešili pot do soteske Selja in naj jih takoj, res nujno takoj pokličem nazaj. Sploh me ni hotel poslušati, da niso šli v sotesko in da so šli po sledeh velikega Rommla in potem naprej v Nefto, in da jaz ležim pod avtom ter šraufam in da brezvezno telefoniranje sploh ni opcija v tem trenutku. Šele ko sem izpod avta vrgel odvit amortizer, se je nekoliko pomiril, ker je očitno ugotovil, da pod avtom ne ležim zaradi sence. Tako sem spoznal Lazara.

tunizija-2009-195-denis.jpg

Čeprav sem hotel najprej oditi nazaj v Tozeur in v kampu počakati do večera, da se vrnejo ostali, sem ugotovil, da celo popoldne itak nimam kaj pametnega početi. Zato sem sledil Lazaru v Metlaoui, da mi pokaže pot do najboljšega varilca daleč naokoli. Tako sva šla, Lazare na mopedu, jaz pa s pohabljenim Niskotom počasi za njim. Do Metlaouija je bilo na srečo le nekaj kilometrov, tako da sva bila kmalu pri mojstru. Ogled, debata, pogajanja ceno, vse je bilo hitro mimo in začeli smo z delom.

Čisto zares smo sneli gumo in vzmet, celo kleme akumulatorja smo odvili, da ne bi prišlo pri varjenju do kakih neprilik. Potem smo celo odmontirali celoten rezervar za gorivo, da smo omogočili dostop do polomljenega nosilca. Sledilo je varjenje, seveda kar s sončnimi očali, takoj po tistem, ko so fantje s prižganimi cigaretami v ustih spraznili nafto iz rezervarja. Po kaki uri in približno 30 porabljenih elektrodah je bil Nisko ponovno vozen in nekaj kil težji od vseh dodanih ojačitev. Kako dolgo? Inšalah… vsaj do doma bo, upam, zdržalo.

Ko je bilo varjenje končano, smo sestavili avto, plačal sem 40 namesto zahtevanih 30 TD, Lazaru pa sem dal za spomin majico. Na srečo so mi ostale še sveže. Potem sem odjahal, pardon, odpeljal sem se v sončni zahod nazaj proti Tozeurju. Ko je sonce skrilo svoj obraz, je na drugi strani vzšla ogromna luna. Spet sem pogrešal svoj izgubljeni fotoaparat. Iz sanj me je iztrgalo neko migotanje senc pred mano – cel trop ovc je v mraku, ko nič ne vidiš, prečkal cesto. Na srečo mi je uspelo ustaviti, preden bi krvavo zaoral mednje.

tunizija-2009-205-ipsilon.jpg

V Tozeurju sem spet postal del skupine in večer smo preživeli skupaj. Vsaj malo miru za konec dneva, ki se je začel lepo, a neugodno nadaljeval. Nisko je bil kot pokrpan invalid v napol kritičnem stanju, jaz pa utrujen do konca in popolnoma brezvoljen. Želel sem si samo domov. Za piko na i je še Denis odlomil kljuko zadnjih levih vrat, ki so se že prej težko odpirala. Zdaj se sploh ne odpirajo več. Na srečo me je Pika po telefonu potolažila in preprečila solzam, ki so se nabirale celo popoldne, pot na plan. Veliki fantki pač ne jočejo. Sploh ne tako, da bi jih kdo videl ali slišal.

tunizija-2009-196-denis.jpgtunizija-2009-197-denis.jpgtunizija-2009-198-sobi.jpgtunizija-2009-199-magda.jpg

tunizija-2009-200-denis.jpgtunizija-2009-201-sobi.jpgtunizija-2009-202-helmut.jpgtunizija-2009-203-sobi.jpg

tunizija-2009-204-sobi.jpg tunizija-2009-207-sobi.jpg

Pred spanjem sem še malo pospravil Niskota, spihal zračni filter, dolil olje in pospravil orodje. Dolga bo še pot do doma. Čas bi bil, da tisti krog okoli kamele v Douzu obrodi kakšne sadove.

13. DAN: ČETRTEK, 3.12.2009 – NAZAJ PO OBIČAJIH
TOZEUR – SFAX – MONASTIR

Nekaj je na tem, da hudič na kup serje. Amortizer je res zdržal do Monastira in upam, a bo zdržal tudi naprej. A zvečer mi je nekdo pred hammamom v Monastiru skrivil sprednji odbijač, in to konkretno. Tudi registrska tablica je odpadla. Ampak nihče ni videl ali slišal ničesar, niti Denis ne, ki je sedel v avtu. Na srečo nam je uspelo odbijač dokaj solidno poravnati kar ob drevo pred hotelom. A vseeno je skrivljen in je grdo in boli. Uničena dvigalka, nosilec zadnjega diferenciala, nosilec amortizerja, vpetje vzmeti na šasiji, kljuka vrat, zdaj pa še odbijač. Prav strah me je jutrišnjega dne potovanja. Ljubljana je še daleč, Tmin prav tako.

Zjutraj smo v Tozeurju natočili nafto in napumpali gume. Denis je kupil babuše, čeprav upam, da jih ne bo nosil v šoli. Potem smo odšibali na sever, v Gafsi popili čaj in se v Sfaxu ustavili po nakupih. Mišo in Eva sta iskala šišo in uspelo nam je najti eno lepo, a je „mededžerka” trgovine čisto ponorela – začela je poganjanje o cenah pri 149 TD. Tudi za šeše so hoteli po 12 TD. Noro, utrgano, zato nismo kupili ničesar. V medini pa mi je uspelo najti lepo posodo za tajine. Kupil sem še tri konzerve harise, Denis pa je kupil pečko za oglje. Ko je pogruntal, kaj to je, mi jo je velikodušno poklonil. Potem pa smo se še nažrli sladoleda, chawarme in tortic, nato pa zapustili Sfax.

tunizija-2009-206-eva.jpgtunizija-2009-208-helmut.jpgtunizija-2009-209-sobi.jpg

Ob prihodu v Monastir smo šli do hammmama na pogajanja, da bi spustili noter tudi naše ženske, a nam ni uspelo. Med tem mi je nekdo, kot sem že odpisal, odbil odbijač. Počutim se tako otopelega, da ne vem, če me je vse skupaj sploh prizadelo. Vem le, da nisem še nikoli tako težko čakal vrnitve domov k Piki. Upam, da me res sploh še čaka.

V Monastiru smo preživeli hladen večer. Čeprav je bilo povsem prijetno, se mi dozdeva, da ni pravega filinga za sladoled, šišo in milk shacke v decembrskem mrazu. So pa imeli v baru živo muziko – en mojster je brenkal dve uri skupaj, in to zelo zelo dobro. Še Denis je pokazal navdušenje.

tunizija-2009-210-sobi.jpgtunizija-2009-211-sobi.jpg

Zvečer smo v hotelu, kjer je ponovno zmanjkalo tople vode, gledali Monty Python and the Holy Grail. Že ko pišem te vrstice, se mi zapirajo oči.

14. DAN: PETEK, 4.12.2009 – TORTA IN TUGA
MONASTIR – LA GOULETTE – LADJA

Očitno je ponoči padal dež, ulice so bile mokre, ko smo po zajtrku šli v mesto. Obhodil sem Niskota, in če sem prav videl, ponoči ni utrpel nobene nove poškodbe. Prav čudno. Verjetno ne bi bil presenečen, če bi manjkal kakšen pokrov motorja ali vrata prtljažnika.

V Monastiru sem kupil oglje za šišo, Denis pa je hotel želve. Res sva kupila dve, edini, ki sva jih našla v celi medini. Ubožici sta bili čisto zmrznjeni in hirali sta ob dveh listih gnile solate. Ena ima le štrcelj namesto sprednje nogice. Zdaj jima je ime Torta in Tuga, dobili sta še veliko kartonasto škatlo, časopis za izolacijo in iz flaške Sabrine narejeno posodico za vodo. Upam, da bosta potovanje čim bolje prestali. V marketu, kjer sem dobil škatlo za želvici, sem dobil še armaturne robčke za Niskota. Eno škatlo sem kupil še za Mišota.

tunizija-2009-212-primoz.jpg

Po špagetih z morskimi sadeži, ki jih tokrat nisem stresel po hlačah, ni preostalo drugega, kot da smo se vkrcali na ladjo in pustili afriška tla za seboj. Zdaj sedim v salonu na ladji, v hrbet mi sijejo še zadnji žarki sonca, ki zahaja v Afriki. Afriki, ki jo zapuščam in ne vem, kdaj pridem nazaj. Maybe someday, maybe monday, maybe never. Inšalah. Za nami je dva tedna potovanja, več kot en teden ritja po čistem pesku v naročju Sahare. Ležanje na pesku ob sončnem zahodu. Čaj in šiša. Šeš okoli glave in burnus preko ramen. Pot. Le vonj cimeta in daljnih ognjev je zamenjal vonj varilnih elektrod in utrujenost je zasedla mesto vznesenosti.

tunizija-2009-213-ipsilon.jpg

Nekateri še vedno znajo pisati pesmi, jaz pa sem že dolgo nazaj opustil ta trud in se postaral. A zdi se mi, da bi mi sedaj, ko zaradi nevihte ležimo zasidrani, ujeti nekje ob obali Tuniškega zaliva, lahko iz globin moje notranjosti privrela kitica. Morda celo dve. Pa jih nočem spoznati, nočem spustiti na prostosti, ker vem, da bi bila pesem preveč žalostna. Žalostna zaradi vsega, kar se je podrlo in polomilo, predvsem pa žalostna zaradi pogrešanja. Že nekaj dni se mi v misli vtiska občutek, da bi bilo bolje, če bi kar ostal, kjer sem. Bolje za vse, da se ne bi vrnil, da bi mogoče ostal le v spominu, kakorkoli bežnem, in obležal nekje na obalah Afrike. Brez mene bi bilo marsikomu lepše in lažje. Ne vem, kaj me sploh čaka, ko se vrnem, če me sploh kaj čaka. Zato nočem napisati pesmi, dovolj je že žalosti in bolečine v svetu tudi brez nje. Brez mene. Spet se spominjam in spet znova in znova razumevam – hell is waking up every morning not knowing what to do with your life … and feeling so alone.

15. DAN: SOBOTA, 5.12.2009 – NA MESTU
LADJA, TUNIŠKI ZALIV

Sonce še vedno sije na afriško obalo, ki jo gledam skozi ladijsko lino. Carthage pristaja, nazaj v La Goulette, in samo upamo lahko, da nas ne bodo izkrcali. Čez dve uri bi morali biti v Genovi, pa niti Afrike še nismo zapustili. Ne morem si pomagati, da ne bi bil grozno žalosten. Baje moramo izkrcati nekoga, ki je zbolel, in nato bomo odpluli. Ne vem več, kaj naj si mislim. Tako grozno nemočnega se počutim, ker ne morem k moji Piki. Zakaj ne morejo stvari teči vsaj približno po pričakovanjih? Očitno je preveč peska v kolesju mojega življenja, in le sam sem kriv za to.

tunizija-2009-215-helmut.jpgtunizija-2009-214-ipsilon.jpg

Ko je rešilec z ladje odpeljal kdo ve katerega nesrečnika, smo okoli dveh popoldne končno odpluli. Razburkano morje nas je začelo valjati in cel dan, razen pavze za večerjo, sem prespal. Že tako je bila moja notranjost rahlo razvrvana.

16. DAN: PETEK, 6.12.2009 – MAČEHA EVROPA
LADJA – GENOVA – TOLMIN – LJUBLJANA

Za razliko od prejšnje je to noč ladja plula naravnost, ne v krogih. Okoli polnoči me je zbudil zvok SMS-a, ko je telefon spet lovil evropska omrežja pri plovbi mimo Sardinije. V zavetju otokov se je tudi morje umirilo in ni več tako valjalo ladje in moje notranjosti.

tunizija-2009-216-sobi.jpg

Ko to pišem, se približujemo Genovi. Še malo in obrisi Evrope se bodo pokazali. Prvič, da komaj čakam. Ladja je skoraj prazna in izkrcavanje bi moralo biti hitro.

tunizija-2009-217-sobi.jpg

Ko je ura pokazala dvanajsto, smo po italijanskih avtocestah že drveli proti domu. Denisa sem spet prepustil v skrb Mišotu in sam brez postanka prevozil pot od Tortone do Tolmina, kjer sem zamenjal X-ke za običajne A/T-jke in odstranil prtljažnik, nato pa se odpeljal v Ljubljano. Oguljeni Nisko je prav žalostno izgledal, jaz pa verjetno tudi.

Potovanje je bilo končano, in ko sedaj, nekaj dni kasneje, zaključujem tale zapis, je misel na pesek in na tople dneve pod saharskim soncem zelo podobna oddaljenim sanjam. Sanjam o palmah, kamelah, pesku med prsti in namakanju v toplih vrelcih, sanjam o premagovanju ovir in doseganju skoraj nemogočih ciljev, sanjam o vonju svežega kruha zjutraj, pečenega na odprtem ognju, in sanjam o ljudeh na ulicah, ki se smejijo.

Pogled nazaj? Vse je dobro, kar se dobro konča. In pravzaprav se je dobro končalo. Kljub vsem neprilikam smo vsi prispeli domov na lastnih aksah, in bogatejši za veliko izkušnjo. To je pa edino, kar šteje.

torta-in-tuga-hp.jpg

VTISI MOJEGA SOVOZNIKA DENISA

Our voyage began one early November morning. We cleaned the ice off the windshield and set off towards the distant city of Genoa where the ship that would take us to Tunisia waited. The long drive (around eight hours) passed relatively quickly, as I slept most of the way.

The ferry was large. I’ve seen larger still, but nevertheless it was quite impressive. We boarded, got cabins assigned, and settled down to wait for departure.

As the ship slowly pulled out of the Genoa bay, I looked with mixed feelings on the shores of Europe. On the one hand I was looking forward to the next two weeks, but on the other, I was already missing the comforts of home. Like a comfy chair.

The day on the ferry passed me by quickly, for I once again slept most of the way, and suddenly we were docking in Tunis, the capital of Tunisia. We disembarked swiftly and without complications, and began driving towards the old tourist center of Monastir, nearly two hundred kilometers south of Tunis.

The hotel was called Crystal. The beds were comfortable, and made even more so by the fact that they were the last beds we would sleep in for the next two weeks.

The following morning we consumed our breakfast and resumed our journey south. Douz was our destination this time, the last city before the desert.

Six hundred kilometers later, we were in the small camp in Douz. We set up our sleeping bags and turned in for the night. Traveling is tiring. In the morning, we stocked up on water for six days – two cartons of six one-and-a-half liter bottles per person, and one carton per vehicle extra.

The first glance of sand – it was like seeing the sea for the first time. The smooth, tiny grains slipped almost, but not quite, like water through my hands. I was hooked. I still am.

The next week was… amazing. I’m not sure where we were headed, I’m not sure where we stopped during the nights, but… it was great. Amongst the dunes, the nights were as cold as Dante’s hell, but the stars that came out when the moon set were worth a thousand freezing years, and the sunsets and sunrises doubly so. The days weren’t too hot, surprisingly, but rather pleasantly warm. The food we ate came from the crates we brought with us from Europe, and we cooked it ourselves. Each morning fresh flatbread was baked on an open fire in a clay pot. But best of all, to me at least, was the absolute, stunning, all-enveloping silence of the high desert, noticeable only when the drivers turned off their engines and the people stopped talking. Nowhere in Europe will you get silence like that – there will always be a bird, or the sound of wind in leaves and grass, or crickets, or something that spoils it. But here… making noise just takes too much energy, so everything is silent. Marvelous.

Eventually we reached an oasis called Ain Huilat Richet, apparently seen live only by a handful of individuals because of the difficulty of the dunes surrounding it – cars have a hard time coming there. We spent a night near the water source – a torrent of water bursting out of the ground, at 35 degrees Celsius. The next morning we headed out again, towards Ksar Ghillane, a touristic oasis that recently got a asphalt road connection to the rest of the world. We reached it after another two days, and spent two more days there, “exploring” the nearby dunes.

Subsequently, we set out again, planning to cross the high desert again – but something broke on my brother’s car, and we had to take the road to Douz, which we reached that very evening. There my brother had his car roughly fixed, and we set out further north towards Tozeur, which was to be our home base for the next few days.

From Tozeur we went on a long cruise around several interesting tourist attractions, most notable of which were the Star Wars Canyon, The Rommel Road, and Mos Espa spaceport (another Star Wars location).

After that, all that remained was the long trip back home, which passed without incident.

                                                                     D.W.R.

TRACK PREVOŽENE POTI MED DOUZOM IN KSAR GHILANOM PREKO AIN HUILAT RICHETA

zemljevid-hp.jpg

NEKAJ VIDEOPOSNETKOV ZA KONEC

Ko je Tomotovemu Puchu zmanjkalo sape oziroma zaleta, smo mu malo pomagali z elektriko

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=JyzTMAOF534[/youtube]

Uživanje pri Ain Ouadettu

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=AM3NgwNn_vQ[/youtube]

Zlo je poraženo

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=aQ7izkCLHUw[/youtube]

Za fotografije se zahvaljujem Denisu, Šabcem, Magdi, Evi, Helmutu in Primožu, žal pa mi je, da nisem dobil nobene od našega profi fotografa Naceta. Kjer fotograf ni izrecno naveden, je fotka moja, razen kakšne, za katero se mi res ne sanja, kdo jo je pritisnil. Poleg teksta, ki ga je prispeval Ipsilon oziroma moja malenkost, se lepo zahvaljujem Denisu za njegov dragocen prispevek. Celotno galerijo fotografij pa si lahko ogledate tudi na strani FOTOGRAFIJA. Kdor pa se še ni naveličal življenja zaradi mojih klobas, je tukaj še Mišotov opis potovanja. Blagor enim, ki jim uspeva pisati tako strnjeno.

.